Uvodnik / Jani Sever: Zmaga katoliške strpnosti

"Strinjali smo se, da jim je država z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev naredila krivico in da je to treba popraviti."
Dr. Anton Stres, v Dnevniku

Imamo vatikanski sporazum. Ratificiran je bil z visoko večino v državnem zboru. 44 : 12. Bilo je skoraj slavnostno. In ljubljanski nadškof je bil vesel. Čeprav je bilo tudi to praznovanje vsaj od daleč osenčeno z neprijetnima temama izbrisanih in ljubljanske džamije.

A prejšnji teden se je ob izbrisanih in ksenofobiji do islama vendarle govorilo tudi o nestrpnosti do katoliške vere. In o strpnosti. Slovenska rimskokatoliška cerkev oziroma eden od njenih predstavnikov je spregovoril tudi o izbrisanih. Visoki cerkveni dostojanstvenik se je končno javno opredelil do tega vprašanja. Cerkev je vendarle nekaj rekla, čeprav je situacija zanjo težavna. Politične stranke, ki naj bi zastopale katoliška stališča, njeni najtesnejši politični zavezniki, glede izbrisanih nastopajo v nasprotju s katoliško etiko človekovih pravic. Pa tudi občestvo seveda ni v celoti tako zelo prepričano, da velja načela svetopisemske etike udejanjati v odnosih s prav vsemi ljudmi. Rimskokatoliška cerkev je glede vprašanja izbrisanih tudi zato najbrž še vedno tiha in odmerjena. Za zdaj je to, kar je storila, pač največ, kar je mogoče. "Namesto" ljubljanskega nadškofa je spregovoril dr. Stres, ki je izjavo škofovske konference napovedal v primeru, če bi prišlo do referenduma. Je torej mogoče, da referenduma ne bo? Ali pa bo desna politika vztrajala, kljub dovolj jasnemu nasprotovanju rimskokatoliške cerkve?

Pomožni mariborski škof dr. Anton Stres seveda ni ljubljanski nadškof, kar dovolj jasno kažejo tudi njegova stališča. A tokrat je govoril on. In vsi so razumeli, da gre za stališče slovenske cerkvene elite. Tudi ko se je odločno zavzel za gradnjo ljubljanske džamije, s pripombo, da bi mu bilo bolj všeč, če bi jo postavili "na obljudenem kraju, sredi življenja". Kako drugače, kot je pred časom govoril ljubljanski nadškof, ki je nasprotnikom gradnje ljubljanske džamije pravzaprav ponudil začetni argument z besedami: "Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju nek center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo." Ksenofobno in šovinistično vzdušje je, kot je videti, ušlo predaleč. Tako pri džamiji kot pri izbrisanih. To, česar politiki na desnici ne uspejo ali nočejo videti, je rimskokatoliška cerkev tako rekoč morala videti. Morala? Na srečo je tudi politično spretnejša od svojih strankarskih zaveznikov. Gesta pa je bila toliko bolj pomembna v trenutku, ko je cerkev uspela preskočiti prvo oviro na poti k tolikšni uveljavitvi v slovenski družbi, kot sama misli, da si jo zasluži.

Vatikanski sporazum naj bi bil seveda samo prvi korak. Vsi prihodnji bodo odvisni od politične volje in javnega mnenja. Dr. Rode je na to, kaj manjka, ponovno opozoril takoj po ratifikaciji sporazuma. Vendar ne on ne drugi cerkveni predstavniki niso začeli debate z veroukom, temveč s financiranjem ter duhovno oskrbo v zaporih in bolnišnicah. In z opozarjanjem na nestrpnost do religije, na katero v Sloveniji opozarjajo vse tri največje cerkve. A to ni slovenska posebnost. Evropske družbe so pač v veliki meri sekularizirane, poleg tega pa potujejo v drugo smer, kot si jo denimo pri nas najbolj vneto želi rimskokatoliška cerkev. V Evropi, kot pravi Juergen Habermas, ki ga tudi "pomladniki" radi citirajo, "... državljani s sumničavostjo gledajo na prekoračevanje meje med politiko in religijo". To seveda ne pomeni, da v francoski ideji o prepovedi nošenja rute v javnih šolah ne moremo prepoznati ksenofobne reakcije na številno islamsko populacijo. Vendar vprašanje zato ni nič lažje. Nasprotno. Ali so verski simboli in religiozne vsebine res lahko združljivi s funkcijo javne šole? Vprašanje zadeva vse cerkve in ne le dominantne, v primeru Slovenije, rimskokatoliške.

Vse velike cerkve se v Sloveniji glede tega vprašanja precej pričakovano strinjajo. Model, ki bi ga z izjemno naklonjenostjo verjetno pozdravile praktično vse večje cerkve, bi bil, da bi verouk posameznih verstev potekal v "župniščih" cerkva. Učenke in učenci bi se šli pač učit tja, kamor bi želeli sami oziroma njihovi starši. Kakšno uro na teden. Nič posebnega. Tistim, ki bi se jim zdelo, da je bolj smiselno obiskovati kakšen drugi obvezni izbirni predmet, bi seveda še vedno ostala izbira. Cerkve bi tako pravzaprav čisto potihem vstopile v javno šolstvo. Na simbolni ravni pa bi bil korak gromozanski. Konec koncev bi skrbele za oceno enega od predmetov. Izven šole. V "župniščih", ki bi vsaj za nekatere in za nekaj časa postala javna šola. Dr. Stres je v oddaji Omizje dejal, da bi bilo njemu osebno še najbolj všeč, če bi tudi v drugih razredih viseli vsi simboli cerkva. Precej zabavna misel, ki opozarja na videnja ločitve cerkve od države v rimskokatoliški in tudi v nekaterih drugih cerkvah. Si predstavljate komične debate, kje naj kakšen simbol visi in koliko je lahko velik. Ali bi lahko bil simbol številčneje zastopane vere večji? Bolj viden? In ali se ne bi neverujoči ob vsem tem počutili vsaj nenavadno?

Vatikanski sporazum je za rimskokatoliško cerkev pomemben trenutek. Prinesel naj bi tudi več strpnosti, kot si je zaželel dr. Rode. Na vseh straneh. Na cerkveni ga je vsekakor najlepše proslavil dr. Anton Stres s svojimi besedami o izbrisanih in džamiji.