Uvodnik / Jani Sever: Dobri in zli

Korupcija definitivno obstaja. Koliko je je? Kje je? Kdo je zadaj? Oblast! O tem nikoli ni dvoma. Težava je, da je ne moremo videti. A ne zato, ker je ni ali pa je je malo. Ne, gre samo za še en dokaz, da so nepridipravi izjemno spretni. Precej bolj kot opozicija, njihovi bolj ali manj uspešni nadzorniki.

Opozicija sama pravi, da v tej vlogi ni preveč uspešna. Tudi zato bi bilo dobro, da se oblast zamenja. Manj spretne oblastnike bo pač precej bolj enostavno loviti pri njihovih morebitnih lumparijah. Čeprav to najbrž niti ne bo potrebno. Gre namreč, vsaj tako je mogoče razumeti, za pregovorne poštenjake. Alternativa, ki jo ponuja opozicija, je mamljiva. Izmenično menjavanje oblasti naj bi menda kar tako - skoraj avtomatično, zagotovilo, da se bodo stare koruptivne vezi pretrgale in da se bodo novi odnosi v družbi vzpostavili na pravičnejših, boljših, koristnejših, učinkovitejših, transparentnejših - in predvsem "meritokratskih" merilih. Vsakemu po svojih zaslugah in zmožnostih. Kolikor znaš, toliko veljaš. Ni važno, čigav si, samo da si strokovnjak. To bodo slogani nove oblasti. Nesramno bi bilo reči, da najbrž zaradi tega napovedana vlada v senci še vedno ni ustanovljena in da je pomanjkanje strokovnjakov strateška odločitev, da ne bi slučajno preplašili koga od tistih nadstrankarskih strokovnjakov, na katere računajo po zmagi na volitvah.

Seveda ne gre za to. Menjavanje oblasti za nadzor njenega delovanja je gotovo izjemno pomembno. A kljub vsemu je ob opozicijskem grenkem naštevanju afer zadnjega desetletja precej manjša vnema strokovnega svet SDS toliko bolj opazna. Ni imen. Ali pa se jih vsaj ne promovira. Štiri mesece pred volitvami opozicija še vedno ni sestavila napovedovane vlade v senci. Mičo Mrkaić je pravzaprav medijsko najbolj izpostavljena figura modrovanj strokovnega sveta SDS. Nerodno je le, da se je pojavil tudi za okroglo mizo, pri "pomladnikih" tako osovraženega Foruma 21. Človek, ki ponuja program in so ga vsi pripravljeni poslušati. Tu je še Peter Jambrek, podpredsednik projekta, ki se je vrnil iz akademskih logov in apelira na zdravo pamet volilk in volilcev, naj vendarle spoznajo, da je prišel čas za spremembo. V Janševi vladi je predviden za ministra za upravo, ki naj bi izpeljal radikalno reorganizacijo državne uprave, z reformo vlade na čelu. Zadnje vsaj malo bolj znano ime v senci pa je Milan Zver, predvideni minister za znanost in šport.

Nova Slovenija pri oblikovanju strokovnega sveta oziroma vlade v senci ne sodeluje. Namesto tega je predstavila svojo vladno ekipo. Med imeni še najbolj izstopajo Andrej Bajuk kot minister za finance, Janez Dular kot kulturni in Lojze Peterle kot zunanji minister. Se bo vrnil iz Bruslja? No, za njegovo ministrovanje najbrž ni veliko možnosti, tudi če bo Koalicija Slovenija res sestavljala prihodnjo vlado. Tudi tako je mogoče razumeti ločeno oblikovanje nekakšnih senčnih vlad SDS in NSi. A njuna koalicija je trdna, kljub temu da je predvolilno nesodelovanje nelogično, saj ministri, ki naj bi jih NSi prispevala v morebitno jesensko vlado, ne konkurirajo doslej znanim kandidatom SDS. Vse skupaj ima seveda smisel, če SDS računa na morebitno sestavljanje vlade z LDS. Skupna predvolilna vlada v senci, v kateri bi Koalicija Slovenija ponudila močno ministrsko zasedbo, bi morebitna povolilna pogajanja v tej smeri vsekakor vsaj dodatno zapletla. In vendar ali je to sploh lahko mogoče? Da bi SDS lahko sodelovala v vladi s takšnimi nepridipravi?

V politiki je menda vse mogoče. In ker kaže, da bodo strankarski rezultati po letošnjih jesenskih volitvah precej bolj enakomerno razdeljeni med političnimi strankami, kot so bili na prejšnjih, bo sklepanje koalicij najverjetneje nekoliko bolj zapleteno. Ponovno vzpostavljeno ravnotežje med "levico" in "desnico", nekako fifty-fifty, bi pomenilo, da bo morda treba spet po vladnega partnerja čez sredino. Kot leta 1996. Tu pa so seveda še Evropa, pa moderna politika, strpnost in to, da so splošne programske razlike pravzaprav majhne. Vse to je pravzaprav res. Program SDS obljublja nekaj enostavnih točk, glede katerih sodelovanje s katerokoli stranko ne bi smelo biti težavno. Znižanje davkov. Regionalni razvoj. Zmanjšanje državne uprave. Spodbujanje razvoja malih podjetij. Liberalizacija šolstva. Problem je seveda v podrobnostih. Kaj pomeni denimo liberalizacija šolstva? Kaj z izbrisanimi? Se SDS in LDS lahko o tem uskladita? Za zdaj je videti, da je to praktično nemogoče. Ampak ko je treba priti na oblast, je marsikaj mogoče.

O morebitnih koalicijskih vladah med LDS in SDS se je govorilo že večkrat. Celo kot o nekakšni vladi narodne enotnosti. Kako primerno v času novega evropskega sodelovanja. Laično šolstvo je konec koncev lahko tudi polje kompromisnih rešitev. Izbrisanih pa je tako ali tako z vsakim dnem več. Status si s pomočjo medijev podeljujejo sami. Od deprivilegiranih, odpuščenih delavcev, prevaranih v raznih aferah ... Praktično vsaka žrtev slovenskega "turbokapitalizma" je zase prepričana, da se ji godi huje kot izbrisanim. To tehtnico javnega mnenja še bolj nagiba na stran SDS. Bi zato LDS lažje popustila? A tudi ne glede na razlike v pogledih na organizacijo šolstva in ureditev problema izbrisanih bi bilo sobivanje dveh političnih polov na oblasti težavno. Po vseh opozicijskih argumentih o neverjetni razvejanosti korupcije in klientelizma bi bilo neizogibno, da bi v vladi začela akcijo "čiste roke". Kar bi bil gotovo žur za medije. Za vlado, v kateri bi sedeli tudi tisti, na katere bi bila morda odprta sezona lova, pa bi to najbrž pomenilo velikansko operativno oviro.

Vladati sam. To je vendarle najlepše. Pogosto omenjanje, da bi Janšo utegnila doleteti usoda Krambergerja, se zdi kot odsev upanja, da kakšnih neprijetnih koalicij vendarle ne bo treba sklepati. Da bodo volilke in volilci končno množično spoznali, da so eni dobri in drugi slabi. Manj dober ko si, slabši morajo biti ostali.