Uvodnik / Jani Sever: Petek in pravica

Parlamentarna komisija v primeru "Petek" je končala delo. In začelo se je sojenje. Ne naročnikom. A vendarle. Zagrožene so hude kazni. Konec koncev naj bi šlo za poskus umora. Primer je pomemben za demokracijo. Za svobodo javne besede. Za ugled preiskovalnih organov. Za ugled sodišča. Za ugled politike.

Zgodba je grozljiva in vsi jo poznajo. Lokalnega novinarja je menda ukazal lokalni veljak pretepsti zaradi njegovega pisanja. Hudo pretepsti. Z basebalsko palico. Napad je novinarju pustil zdravstvene posledice za vse življenje. Po dolgotrajnem iskanju, ustanovitvi parlamentarne komisije in pritisku medijev je policija prijela domnevne napadalce. Nihče sicer ni našel naročnika. Tudi komisija ne. Ampak vsi pravijo, da vedo, kdo je bil tisti prasec, ki ga pravična kazen nikakor noče doleteti. Ve predsednik parlamentarne komisije, ve policija, ve tožilstvo, in kot je videti, tudi skoraj vsi novinarji. Težava je seveda v tem, da tega ne vedo onkraj sence dvoma. Niso popolnoma prepričani. Nimajo dovolj dokazov. Kaj torej. Družbeni konsenz je, da je treba kaznovati vsaj domnevne storilce. Od sodišča se praktično pričakuje izrek najvišje kazni. Trideset let. Že samo vprašanje, ali bi bili lahko tudi nedolžni, je tako rekoč prepovedano. Politično nekorektno. Naročnik bi si gotovo zaslužili še strožjo kazen. A kaj, ko to v Sloveniji ni mogoče. Pa še najti bi ga bilo treba. Tako pa ... naj zanj vso ceno plačajo domnevni storilci. Morda ga bodo na koncu celo izdali.

Parlamentarna komisija naj bi se v primer spuščala še globlje, kot sta to počela policija in tožilstvo. Poslanci niso iskali le naročnika, temveč tudi politično ozadje napada ali vsaj politično zaslombo, ki naj bi jo naročnik imel in naj bi mu pomagala, da ga še vedno niso odkrili. Ali torej takšna zaslomba obstaja? Tudi sama žrtev o tem, da je bilo ozadje napada nanj politično, dvomi. Morda so obstajale kasnejše blokade preiskave, vendar dokazov tudi za to ni. Konec koncev, policija in tožilstvo sta na koncu menda delovala skoraj perfektno. Stavek iz poročila komisije, da političnega ozadja napada ni mogoče izključiti, tako pomeni samo to, da ni mogoče izključiti obstoja življenja na Marsu. Je bila to naloga preiskovalne komisije? Politični učinek bo takšen zaključek vsekakor imel. Predsednik komisije je že dejal, da bi bilo fino, če bi bila debata ob sprejemanju poročila v državnem zboru javna, klub temu da je poročilo tajno. In zakaj je poročilo sploh tajno? Pravijo, da zato, da ne bi pomagalo komu na sodišču. Je v njem torej kaj takega, kar bi lahko obramba izkoristila?

Namen Zamernikove parlamentarne komisije je bil očitno dosežen že s tem, da je policija sploh koga prijela. Pa čeprav je pri tem plačala skrito pričo in jo morda celo naučila, kaj naj govori. Z zapletom, ki ga je povzročilo razkritje ene od varovanih prič, se parlamentarna komisija sploh ni ukvarjala, čeprav bi bila to vsekakor njena naloga. Raziskati delo policije. Ampak potem morda ne bi bila več politično učinkovita. Lahko bi morda koristila celo storilcem. In vse to samo v imenu spoštovanja zakonitosti. Kako nesprejemljivo bi bilo to v ozračju, ki zahteva kaznovanje. Za vsako ceno. Kljub temu da je večini jasno, da je bilo v preiskovalnem postopku marsikaj vsaj nenavadno. Groza, da domnevni napadalci ne bi bili obsojeni, visi v zraku. Izražanje prepričanja, da so na zatožni klopi pravi ljudje, pa je postalo edino sprejemljivo. Kot da je sumljivo in odveč celo to, da imajo odvetnike. Kot da to, kako poteka preiskava, sploh ni pomembno. Kot da se priče lahko plačuje. Samo da je dosežen namen. Obsodba. To, da plačano pričevanje nima teže, sploh ni videti pomembno.

Sojenje, kljub zapletom, ki jih pripravljajo zagovorniki in so hkrati posledica ravnanja policije in tožilstva v preiskavi, seveda napreduje. Se lahko na prvi stopnji konča z razsodbo še pred volitvami? Miro Petek je bil pred časom dovolj neposreden. Naročnik bo odkrit, ko bo zamenjana oblast. Skratka. Ve se, kdo je kriv. Kljub temu sta si policija in tožilstvo že pripela medalje. Prejšnji teden pa so jima nekoliko skromneje sledili še parlamentarni preiskovalci. Na vrsti je praktično samo še sodišče. Če svojega dela ne bo končalo pred volitvami ali če domnevne storilce celo oprosti, bo to za vlado vsekakor zelo slabo znamenje. Neodvisnost sodišča bi bila v tem primeru s strani opozicije neizogibno raztrgana. Nekaj ostrih kazni pa bi po drugi strani domnevno krivdo oblasti za neučinkovitost pri iskanju zločincev zvodenelo. Primer, pri katerem za zdaj nihče ni ugotovil političnega ozadja, takšno ozadje torej pred volitvami vendarle dokončno dobiva. Kar je nedvomno izziv za sodišče, ki seveda ve, da je dvom o resničnosti obtožb lahko samo razlog za oprostitev.

Naročnik gnusnega napada in njegovi izvajalci so si vsekakor zaslužili drakonsko kazen. Ampak vsak si zasluži tudi pravično sojenje. Z odvetnikom in presumpcijo nedolžnosti vred. To je ob ozračju, ki spremlja primer Petek, vendarle treba povedati. Na drugi strani namreč stojita brezpravje in politična mentaliteta linča, namenjena predvsem samopromociji.