Uvodnik / Jani Sever: Republikansko vrenje

"Obstajajo problemi nacionalnega pomena, ki jih je treba najprej osmisliti, ugotoviti njihove razsežnosti in potem najti odgovore. Pri skupnem iskanju potrebnih rešitev se zavedamo, da se prihodnost še ni zgodila. Vsi smo odgovorni zanjo in vsi smo poklicani, da jo oblikujemo."
Preambula programa SDS

LDS bo ostala brez dr. Dimitrija Rupla. Stranka ga ima, kot je videti, že nekaj časa dovolj. Večinsko. Še najtežje je bilo očitno Antonu Ropu. Se je nazadnje odločil pravilno? Je izbral pravi trenutek? In pravega novega zunanjega ministra?

Podobe prijaznosti so bile, ko sta skupaj stala predsednik vlade in njegov zunanji minister, redke. Lahko bi rekli, da jih ni bilo. Ruplovo srce, ki je v Drnovškovem času, prav po zaslugi sedanjega predsednika republike, zvesto bilo za LDS, je začelo iskati druge prijatelje. Tudi Rop se vedno bolj obdaja z novimi ljudmi. V LDS napredujeta stari "Krka" Kovačič in mladi Lahovnik. Prvi vsekakor ne sodi med tiste, ki bi bili zunanjemu ministru simpatični. "Stari kader" pač. Zunanji minister in njegovi prijatelji imajo do takšnih podobna stališča. Težava je seveda v tem, da so Ruplovi prijatelji vodje opozicijskih strank ali vsaj njihovi izjemno politično motivirani in aktivni simpatizerji, ki jim je skupno nasprotovanje politiki LDS. Je to že lahko argument, da Rupel ne more biti več zunanji minister? Javno mnenje mu je razmeroma naklonjeno. Sploh tisto na desni. A tudi med volilci in volilkami LDS je nekaj takšnih, ki se jim zdi zamenjati ministra povsem odveč, čeprav je še več takšnih, ki mislijo, da agonija v razmerju med premierom in zunanjim ministrom traja že odločno predolgo.

Kako težko se je bilo odločiti. Konec koncev je treba ponuditi tudi ustrezno zamenjavo. Najti zunanjega ministra "zvezdo", je prav zaradi reprezentativne vloge, ki jo funkcija ima, izjemno težko. Rupel tega statusa, kljub svoji priljubljenosti na desnici, sicer ni imel, prav tako pa bi težko rekli, da ga bo lahko naslediti. Posebej Ivu Vajglu, "staremu kadru", človeku jugoslovanske diplomatske šole. Je simpatizer Foruma 21? Kakorkoli, zamenjava zunanjega ministra pravzaprav pomeni dokončno izoblikovanje vlade, kakršno bo LDS ponudila kot izbiro na jesenskih volitvah. Vlade, ki bo imela do septembra skorajda smešno malo časa. Vse skupaj sicer ni primerljivo z Bajukovim obdobjem in vendar, kaj lahko novega LDS pokaže v slabih treh mesecih? Je bilo Rupla torej sploh oportuno zamenjati, čeprav je že davno pristal v nekem povsem drugem območju razumevanja stvarnosti kot večina v njegovi stranki? Zamenjava in izbira naslednika bosta njegove predstave o podobi LDS, ki so tako zelo v skladu s predstavami opozicije, dodatno okrepili.

Temne sile iz ozadja usmerjajo radikalce, ki rušijo državotvorce. Državotvorce, ki so menda samo na opozicijski, "pomladni" strani. Tudi trenutek zamenjave ministra osamosvojitelja naj bi to potrjeval. Tik pred dnevom državnosti, prvim v EU. Drnovšek česa podobnega že ne bi storil. Prej je leva sredina imela vsaj njega. Zdaj pa ... Drnovškove nasvete v LDS morda celo poslušajo. Ampak upoštevajo jih bolj malo. Kaj sploh početi z Ropovo stranko, ki je po Jambrekovo ostanek preteklosti, čeprav gre vseeno za pretežno zelo mlado ekipo? Kakšno mesto bi si v njej sploh lahko obetal dr. Dimitrij Rupel? Naj bi sprejel vegetiranje v stranki, kjer so njegovi pogledi očitno osamljeni? Še vedno ga konec koncev čaka akademska kariera. In seveda SDS. Demokratsko stranko, ki bi z njim postala še malo bolj SDZ in bi vsekakor pridobila bolj sredinski - liberalen videz. Ironija bi bila popolna, če bi nazadnje SDS še enkrat zamenjala barvo. Na poti od socialdemokratov prek krščansko-ljudskega tabora do liberalcev.

To se seveda ne more zgoditi. Saj gre vendarle za republikance. Za slovensko desnico. Za nacionalno, katoliško, konservativno, desnoliberalno družbo. Za tiste, ki imajo dovolj pogosto na ustnicah narod, nacijo in državo. Za ljudi, ki jih navsezadnje druži odnos do izbrisanih in mnenje, da je bilo osamosvajanje brezmadežno, sveto dejanje in da v Sloveniji nestrpnosti, ki bi temeljila na etničnih načelih, tako rekoč ni. Če že izbruhne, so za to krivi tujci in tisti Slovenci, ki jim manjka nacionalnega zanosa. Vulgoliberalci - slovenski marksomani. Izdajalci naroda, ki so ujetniki korupcije in klientelizma. Predsednik strokovnega sveta SDS govori o nekakšni oblastni socialni mreži, ki jo je treba potrgati. Revolucionarne spremembe, ki jih napoveduje desnica, če bo zmagala na jesenskih volitvah, obetajo prekinitev vseh vulgo-markso-internacionalistično-koruptno-klientelističnih vezi v slovenski družbi. Novi Demos ve, kaj hoče. Čaka samo še na svojega vodjo, čeprav je vsem ves čas jasno, kdo je za to vlogo edini primeren. Za LDS v tej zgodbi vsekakor ni videti prostora.

Ali pač? Ruplova zgodba vsekakor ni končana. Zgodba sredinskih prijateljev in kolegialnih debat o prihodnosti je konceptualni spor med njim in njegovo stranko že prevedla v vprašanje svobode govora. Bo nazadnje postal mučenik desnice? Človek, ki je razumel prihodnost, še preden se je zgodila. Prihodnost, katere oblikovanje lahko vodi samo SDS. Skupaj z vsemi. Prav vsemi. Demokratično. Kdor ne bo hotel biti zraven, toliko slabše zanj.