Uvodnik / Jani Sever: Zlata doba

"... mi smo samo investicijo in samo subvencijo pravzaprav, smo ocenjevali v smislu alternativnih, pravzaprav v smislu alternativnih subvencij. In mnenja smo, da bi na primer sama subvencija malim, srednim podjetjem, ustanavljanje inkubatorjev lahko prinesla veliko več delovnih mest."
Domen Zavrl, kandidat SDS za gospodarskega ministra, na TVS

Volitve so vse bliže. Finale se začenja. Vsem je menda jasno, da naj bi bile letos razlike med strankami obeh polov manjše, kot so bile pred štirimi leti. Interpelacija začenja predvolilno kampanjo. Predvolilne teme so na mizi in z njimi se bodo morale spopasti vse stranke, čeprav jih v pretežni meri določa kar SDS. Ji bo to na koncu prineslo zmago?

O čem se bodo odločali volilke in volilci? Bodo volili bolj z denarnico ali bolj s srcem? Do sedaj se zdi, da je bila pomembnejša denarnica. Bo letos drugače? Naveličanost volilnega telesa z LDS in same LDS z oblastjo ter očitki o klientelizmu in korupciji naj bi napovedovali manjšo volilno udeležbo. Bodo doma ostali tisti, ki so prej manj volili s srcem? To bi bilo pričakovano in bi najbrž pomenilo, da bodo tokrat še mnogo bolj kot sicer pomembne ideološke teme. Kljub temu je gospodarsko ekonomska varnost najbrž nekaj, kar s težavo spregledajo tudi tisti najbolj čustveni privrženci posameznih političnih strank. Tega se seveda zaveda tudi SDS. V interpelaciji je gospodarskim temam namenjenega precej prostora. Hkrati je prva opozicijska stranka predstavila tudi svojega kandidata za ministra za gospodarstvo v "pomladni" vladi, Domna Zavrla. Ekonomista, ki je še mlajši od nove zvezde LDS, Mateja Lahovnika. Prva odmevna predvolilna tema novega politika je postala zgodba o upravičenosti državnih subvencij Revozu. Vsekakor dovolj prepoznavno in precej smelo.

Na "primer Revoz" je prvi opozoril Jože Mencinger, ki je pravzaprav zastavil nekaj enostavnih in manj enostavnih vprašanj. Ali bi Revoz s svojo investicijo res šel v Turčijo, če v Sloveniji vlada ne bi bila tako radodarna? Ali naložba prispeva k tehnološkemu razvoju in ali je dajanje subvencij sploh skladno s tržnimi pravili? Mencigerjevi sklepi niso bili kategorični, vprašanja pa so vsekakor umestna. Na prvo najbrž odgovora ne ve nihče razen nekaj Francozov. Na drugo in tretje pa je verjetno precej lahko odgovoriti z ne veliko in ne povsem. Vse skupaj seveda ni tako preprosto, saj je šlo potencialno za povsem konkretne usode nekaj tisoč delavk in delavcev. Toliko bolj je zato tik pred volitvami nenavadna odločnost SDS, ki kaže na precejšnje pomanjkanje socialnega čuta bivših socialdemokratov. Po ocenah "gospodarskega ministra" SDS je šlo v primeru Revoza pač za izsiljevanje multinacionalke, čeprav ne zanika dodatnega davčnega priliva, na katerega opozarja Lahovnik, in naj bi povrnil kar 38 milijonov evrov 40-milijonskega prispevka Slovenije v poslu.

Kje je torej problem? Namesto spodbujanja širitve avtomobilske industrije na Dolenjskem bi vlada morala subvencionirati mala in srednja podjetja. To bi po mnenju Domna Zavrla prineslo tudi veliko več delovnih mest. S 40 milijoni evrov naj bi jih menda tako rekoč mimogrede ustvarili kar osem tisoč. Sliši se super. Sicer pa SDS že nekaj časa kot osrednjo točko svojega gospodarskega programa predstavlja pomoč obrtnikom. V iskanju strankine ekonomske baze je to segment, ki naj bi bil najbližje SDS. Skoraj nekako tako, kot so kmetje blizu SLS. In subvencije so bile za SLS vedno dobro orodje širjenja svojega članstva. Treba je bilo samo biti v vladi. Vendar gradnja lastne ekonomske baze ni videti dovolj. SDS napoveduje več kot samo podporo malim in srednjim podjetjem. Veliki sistemi, ki so preživeli ali nastali v devetdesetih, se zdijo skoraj odveč. Naj bodo, če so lahko. In to je to. Podobno velja, kot je razumeti gospodarsko politiko SDS, tudi za multinacionalke. Naj bi torej Slovenija postala obrtniška dežela, nekoliko neprijazna do velikih?

Sliši se zelo domačijsko, čeprav hkrati tudi ekstremno liberalno. SDS namreč, obenem z nasprotovanjem subvencioniranja delovnih mest multinacionalkam, napoveduje radikalni program privatizacije državnega premoženja. V državnem lastništvu naj bi ostala samo najnujnejša infrastrukura. Janša je pred časom omenjal "varovanje vojašnic" in del Slovenskih železnic. Odprodaja državnega premoženja, najprej Telekoma in bank, bi vsekakor napolnila državno blagajno. Kupili bi jih seveda tujci, kar bi najbrž vsaj delno oslabilo vpliv "starih struktur". Ustanavljanje hranilnic in izdatna pomoč malim in srednjim podjetjem pa bi odprla možnost utrditve SDS kot osrednje politične sile. Vizija Slovenije kot deželice malih hranilnic in obrtnikov ter peščice multinacionalk. Precej samozadostna. A hkrati tudi precej agresivna. Predvsem do svojih sosed. Janša je govoril o Sloveniji kot središču evroregije, ki bi vključevala Julijsko krajino, vso Koroško in Istro. In Slovenija bi bila seveda ena sama regija. S priključenimi sosednjimi pokrajinami. Nekakšna velika Slovenija?

Na koncu seveda ostaja vprašanje, komu bodo ti bodoči slovenski mali in srednji obrtniki s pomočjo malih hranilnic prodajali svoje izdelke. Bodo osvajali globalni trg? Bodo dalali za nedobrodošle multinacionalke? O tem za zdaj še ni bilo govora. So pa namesto tega spet tu izbrisani. Janša že ve, kje je močan.