Uvodnik / Jani Sever: Podobnikova opereta

"Jaz bi pokazal osebni dokument, ja."
Dr. Andrej Bajuk, na POP TV

Kampanja je bila do srede prejšnjega tedna pravi dolgčas. Kot da je bil v zraku strah pred negotovim izidom volitev. Nobena od velikih strank ni hotela delati napak. SLS teh težav že nekaj časa nima. Ni velika stranka. Pravzaprav ji slabše, kot ji je šlo do nedavna, skoraj ne more iti. Izzivanje na Dragonji naj bi ji zagotovilo vsaj zanesljiv vstop v parlament. In posledice? Z njimi se bomo morali ukvarjati vsi.

Negotove in tesne rezultate so vse predvolilno obdobje napovedovale praktično vse javnomnenjske ankete. Če kaj veljajo, naj bi se za relativno zmago potegovali LDS in SDS. Razlika med prvo in drugo bo precej manjša kot pred štirimi leti. NSi in ZLSD brez Pahorja in Peterleta kotirata niže kot na evropskih volitvah. Na pragu vstopa v parlament pa naj bi bila velika gneča. SLS, SNS, Desus, SMS in morda tudi AS, vsi imajo realne možnosti za uspeh. A uspelo gotovo ne bo vsem. To, koliko jih bo zares dobilo zadostno število glasov, bo odločilno vplivalo na končni izid, ki naj bi bil med levico in desnico v vsakem primeru zelo izenačen. Je SLS z velikim šovom pri Plovanji torej uspel veliki met? Tega zadnje ankete niso zaznale.

Predvolilno presenečenje, ki so ga mnogi čakali, ima samo teden dni časa, da se izpoje. Tudi tema je več kot dovolj populistična in medijsko privlačna, kar bi moralo iti na roko SLS, čeprav se je za Hrvaško ves čas zdelo, da ne more postati pomembna predvolilna tema. A SLS je uspelo. Ob aretaciji na meji je bilo mogoče na zaslonih opazovati tudi Marjana Podobnika. S telefonom v roki. Marjan se je vrnil v velikem slogu. In sledil je spektakel. Brat Janez je v njem odigral glavno vlogo. SLS je brez kakršnih koli zadržkov zajahala populistično politiko borke za slovensko zemljo. Predstavila se je kot bolj "nacionalna" od vseh "pomladnikov" in Jelinčiča skupaj. In vendar to med slednjimi ni bilo sprejeto ravno s simpatijami.

V Koaliciji Slovenija je bilo po incidentu ob Dragonji skorajda čutiti nekakšno ljubosumje. Janez Podobnik je bil Tam. Oni ga lahko sedaj samo podpirajo. Ali pa tudi ne. Za Rupla, ki je dolgo vodil slovensko zunanjo politiko in z njim za SDS, je vse skupaj pravzaprav neprijetno. Bajuk je bil še jasnejši. Sam je plul samo po Koprskem zalivu. Ostal je torej samo še boj za to, kdo bo bolje pokazal svojo željo po neizprosnem klicanju k povračilnim ukrepom za "barbarsko obnašanje Hrvatov". Vendar se je Bajuk tudi temu odrekel. Ob kritiki vlade je bil podobno kritičen do SLS. Bo to koristilo SLS ali NSi? Stranki sta vsekakor neposredni konkurentki in prerazporejanje glasov na desni v zadnjem tednu pred volitvami seveda ni izključeno.

Hkrati pa je tako težko pričakovati, da bi "pomladi" uspelo na "hrvaškem problemu" pridobivati glasove z drugega pola. Krize praviloma pomagajo vladnim strankam, ki lahko ob njih delujejo. Seveda pod pogojem, da znajo odgovoriti dovolj spretno in v hrvaškem primeru, kot kaže, hkrati tudi ostro. Vlada je to vsekakor storila. Izjemno ostro. Pravzaprav se je še najbolj približala SLS. Slovenija ne bo več podpirala Hrvaške na njeni poti v Evropo. Bohinčevo notranje ministrstvo je celo objavilo, da zaradi "konfiguracije terena" slovenski policisti niso videli, kaj se dogaja na hrvaški strani. Bi, če bi videli aretacijo, torej danes že imeli vojno? No, kasneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Da je bila zadržanost slovenske strani namerna.

Vlada, ki ob samem incidentu ni reagirala z reševalnim pohodom policistov čez Dragonjo, je kasneje iskala izgovor, da je ravnala "evropsko". Popustila je volilni mrzlici in stvari zaostrila do konca. Deset dni pred volitvami se je vlada očitno hotela predstaviti kot odločna in nepopustljiva. Konec je prijaznega rokovanja z Žužulom, h kateremu je po hrvaških volitvah hitel takratni slovenski zunanji minister Rupel. Konec je parole o brezpogojni pomoči pri vstopanju v Evropo. Takšno politiko sedaj podpirajo praktično vse politične stranke v Sloveniji. In javno mnenje je temu, kot je videti, v veliki meri naklonjeno. Spirala zapletov s Hrvaško, ki se ves čas od osamosvojitve vrti v smer zaostrovanja odnosov, je stvari pripeljala strašljivo daleč.

In Hrvaška? Soseda je z reakcijo na Podobnikovo epizodo najbolje podprla ideologijo slovenskih nacionalistov. SLS je svoj obisk pri Jorasu razglašala že nekaj časa in hrvaške oblasti so zanj vsekakor vedele. Hrvaška incidenta tudi ni, niti med vrsticami, obžalovala. A čemu takšna odločitev? Zdi se, da bi prejšnja Račanova levosredinska vlada v takšni situaciji ravnala drugače. Ali ne bi bilo bolj normalno pustiti prenapetih poslancev sosednje države, da mirno odidejo s sporne posesti? Že sama ideja, da bi lahko v slovenskem parlamentu sedel poslanec Joško Joras, je Zagrebu gotovo neprijetna. In vendar so mu z aretacijo njegovega predsednika k izvolitvi samo pomagali. Je bil to namen? Ali tega niso vedeli?

Je odgovor v tem, da so naslednji dan na Hrvaškem menda končno začeli resno loviti generala Gotovino, ki ga išče Haag? V vsakem primeru je nacionalna enotnost desni vladi, ki bo morala predati junaka domovinske vojne, še kako potrebna. In spori s sosednjo državo so dober reaktor nacionalnega združevanja. Slovenske politične stranke tej logiki v predvolilnem času, kot kaže, množično sledijo. Bo vsega tega po volitvah konec? Če ne, je samo vprašanje časa, kdaj bomo priča zaplembam ribiških ladij na obeh straneh, policijskim čolnom, ki bodo ves čas pluli v Piranskem zalivu, eskalaciji mednacionalnega sovraštva, gospodarski škodi, nelagodju ob prečkanju meje ... Je to tisto, kar si prebivalke in prebivalci obeh držav želijo?

Na žalost se zdi, da kljub občutnemu vplivu volitev na trenutno dogajanje slovenska diplomacija glede odnosov s Hrvaško stopa v novo obdobje. Navsezadnje je bilo to glede na spremenjeno situacijo tudi neizogibno. A zelo dobro bi bilo, če bi jo zaznamovala racionalna in ne podobnikarska politika.