Uvodnik / Jani Sever: Več Evrope

Nova vlada je vedno bliže. In novi mandatar je vedno bolj zadovoljen. Prejšnji teden je celo zakoličil minimalno število podpore s strani poslank in poslancev, na katero bi kot predsednik vlade še pristal. 49 glasov je najmanj, na kar se je pripravljen spustiti Janez Janša. Se pravi, da potrebuje vsaj Desus ali SNS. Če ne, bodo v začetku prihodnjega leta na vrsti predčasne volitve. No, to je še vedno neverjetno.

A če bi se zgodilo, bi bili za to seveda krivi vsi razen SDS. Vsi, ki so nestrpni in jim ideološke razlike pomenijo več od sodelovanja. Kot da bi poslušali napovednik za začetek predvolilne kampanje 2008. Taktika se pravzaprav ni spremenila. Krivi so drugi. Tisti z napačno ideologijo. Samo da je Janša, ki je svojo politiko dolgogradil na ideoloških sporih, sedaj tisti, ki na ideologijo ne da nič. Prav nič. Ideologijo je skupaj z izbrisanimi treba izbrisati. Prava ideologija je neideološka. Na mizi so samo še gospodarske teme in skupna prizadevanja za lepšo prihodnost. Le zakaj LDS in ZLSD tega ne moreta razumeti? Le zakaj ne moreta sprejeti, da bi sedaj prav vsi pomladniki, na čelu z rimskokatoliško cerkvijo, tako radi sodelovali s še do včeraj demonizirano "levo - vulgarno - liberalno" srenjo? Bi bilo to sprenevedanje potrebno, če bi Janša zbral nekaj odstotkov več glasov? Bi v tem primeru še vedno tako nesebično iskal poti do mostov na drugi strani slovenske politične realnosti? Gotovo ne. A v tej situaciji je to pravzaprav edina mogoča strategija.

Da nekdo z nekom ni pripravljen sodelovati zgolj zaradi ideoloških razlik, naj bi bilo po novem zastrašujoče. Znak totalitarizma in zaostalosti. Zanimivo je, da tako na ves glas govorijo isti ljudje, ki so še do pred kratkim svojo politiko gradili predvsem na antikomunizmu. Na boju s hudičem, ki naj bi menda preživel vse ujme in trdno drži vajeti oblasti v svojih rokah. Tranzicijski lopovi so okradli nacijo, za katero jim ni prav nič mar. Tako se je glasil refren praktično do včeraj. Sedaj k slogaštvu pozivajo mnogi "pomladni" intelektualci. Slovenija naj bi bila pač politično razdeljena na pol. Tako kot bolj ali manj vse demokratične države tega sveta. In cilj naj bi menda bil to stanje preseči. Težava je seveda v tem, da so nekateri iz poskusa te nove slovenske sprave 21. stoletja že vnaprej izključeni. Delu "pomladnikov" gredo ženske oblike težko z jezika. "Razumniki" besede, kot so mirovniki in levičarji, uporabljajo kot zmerljivko. O tujcih, tistih, ki niso nacionalno čisti, pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. In manjšine? Kot je rekel Janša - saj imajo svoje matične države.

Konglomerat nacionalizmov in nestrpnosti do drugačnosti že nekaj časa nenavadno aktivno podpira tudi slovenska rimskokatoliška cerkev. Se bo to z novim ljubljanskim nadškofom spremenilo? Morda, a na to bo vsekakor treba še nekaj časa počakati, čeprav obramba Buttiglioneja s strani Vatikana ne napoveduje kakšnih dramatičnih obratov. Beseda o ogroženosti slovenske substance, hudovanje nad tem, da so med nami ljudje, ki jim tujec pomeni več kot rojak, in lamentacije, da smo Slovenci majhni, ker ne znamo biti najprej Slovenci, niso nikakršen tujek v osrednjem intelektualnem tedniku slovenske rimskokatoliške cerkve. Ne glede na to, da se zdijo v radikalni opoziciji s pogledom, da bi morali ljudje biti najprej ljudje in da obstaja neka univerzalna etika, ki je skupna tako različnim religijam kot agnostikom in ateistom. Etika, ki govori o dobrem in o tem, da dobro ni odvisno od tega, ali ga dela tujec ali domačin, kaj šele od tega, kakšna kri pluje po katerih žilah. Etika, ki žensk, homoseksualcev, Romov ... ne razume kot bitja druge vrste.

In rezultat? Za zdaj novo vodstvo državnega zbora. Vodstvo najvišjega predstavniškega doma, ki ne glede na to, koga so ali pa tudi če sploh niso volili, predstavlja vse državljanke in državljane. Simbolno dejanje. Jelinčiču je menda najverjetnejši prihodnji predsednik vlade rekel, da je Peče res dobra izbira za podpredsednika državnega zbora. Ali celo izvrstna. Če komu to ni všeč, je pač izjemno nestrpen. Hkrati s Pečetom pa je v predsednika državnega zbora promoviral Cukjati, predstavnik rigidnega krščanskega etosa v politiki. Njegove izjave niso daleč od izjav Buttiglioneja, ki je zapletel v politično dramo novo evropsko komisijo in parlament. A v Evropi se je zadeva razpletla drugače. Barrosov umik je bil sprejet kot velika zmaga demokracije in evropskega parlamenta. Buttiglionejeve izjave so menda povzročile šok tudi med mnogimi v njegovi stranki. Komentarji pa so govorili o spremembi tradicionalnega "ekonomskega" zavezništva ljudske stranke in liberalcev v koalicijo zelenih, socialistov in liberalcev za obrambo tolerance.

Kako evropska je torej Slovenija? Ne čisto. A v Evropi sobiva veliko različnih modelov demokracije. Tisto, kar je skupno, je, da je z razlikami treba živeti. In jih artikulirati. V nekaterih primerih to pač pripelje do tega, da obramba vrednot pretehta bližino ekonomskih programov. V kolikor slednja v Sloveniji med liberalci in desnico sploh obstaja.