Uvodnik / Jani Sever: Božji poslanci

"... kadar so postavljene neke trditve ali neke presoje zelo direktno, morebiti s takimi zelo trdimi besedami, se polarizira. Eni, ki so zelo za to, so sprejeli, to je tisto pravo. Na drugem koncu pa - jaz tega ne morem prenašat."
Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit, na TVS

V ZDA je zmagal Bush. Evropa bo dobila novo "nebuttiglionejevsko" komisijo. Slovenija ima novega mandatarja, Janeza Janšo. In slovenska cerkev novega prvega moža, Alojzija Urana. Znana so stara in nova imena, ki bodo zaznamovala prihodnjih nekaj let. Najbolj seveda predsednik ZDA.

Kaj bo počel Bush, ki ga nezmotljivo vodi božja roka, je bolj ali manj jasno. Svetovni red bo v prihodnjih letih skoraj zagotovo še šibkejši. OZN pa še dlje od tega, da bi opravljala svojo vlogo branilca miru. ZDA so v vojni. Evropa precej manj. Poleg tega ne gre pričakovati, da bi se vesti iz Iraka kmalu bistveno spremenile. Kakšna bo torej evropska zunanja politika? Zmaga Busha bi pravzaprav morala spodbuditi njeno oblikovanje, čeprav je to v Evropski uniji videti skoraj nemogoče. Že samo francoski in britanski odnos do ZDA se dovolj razlikujeta. In Slovenija? Kakšna bo vladavina Janeza Janše, je vsekakor prezgodaj napovedovati. Konec koncev je treba počakati na sestavo vlade. A po drugi strani so celo tako eminentna mesta, kot je vodja vladnega ekonomskega sveta, menda že oddana. To, da naj bi vladni ekonomski svet vodil Mićo Mrkaić, pove precej. Svetovalna, strokovna, nepolitična inštitucija naj bi pomagala vladi pri njenih ekonomskih usmeritvah. Bo šel torej Janša v smer ZDA? V ekstremni republikanizem, ki bi pomeni manj denarja za kulturo, manj socialne varnosti, množično privatizacijo. In seveda nižje davke.

Kakorkoli, tako v Sloveniji kot Evropi in v ZDA ob zadnjih odločitvah glavne vloge ni igrala ekonomija, ampak ideologija. V ZDA je bil Kerryjev liberalizem za konzervativno večino preveč odbijajoč. Njegova stališča, denimo do homoseksualnih porok, so bila daleč preveč leva. V Evropi je bila situacija obrnjena. Buttiglionejeva stališča do istih vprašanj so bila za evropsko parlamentarno večino nesprejemljivo konzervativna. Boj med pragmatičnim racionalnim modernizmom in fundamentalističnimi vrednotami krščanskega etosa pa je potekal tudi v Sloveniji. Neokonservativni referendumi so mobilizirali desno volilno telo in rimskokatoliška cerkev je pri spodbujanju in vzdrževanju tega vzdušja, na čelu z bivšim ljubljanskim nadškofom, odigrala vidno vlogo. In vendar se zdi, da je ravno v cerkvi z imenovanjem novega nadškofa prišlo do obrata v drugo smer. Se bo njena politična vloga torej spremenila? To vsekakor upajo mnogi. A tudi, če se bo to zgodilo, se cerkev najbrž ne okrepila. V Evropi je sekularizacija videti pregloboka, in to kljub temu, da je "Uranov" precej. Cerkvena kriza ni samo kriza kadrov. Gre za miselno strukturo, ki se prepoznava v odnosu do kontracepcije, vloge žensk ali homoseksualnosti, ki v Evropi pač ni pretirano tržna.

Takšnih tem se je treba lotevati glede na specifičnost okolja, tega pa Rode vsekakor ni znal najbolje. In kaj obeta Sloveniji novi nadškof? Gotovo spremembo. V Rodetovem času je nastal "... nek odklon od cerkvene prakse ...", pravi Uran. Priznanje, da se je cerkev v Sloveniji v preteklem obdobju res izjemno intenzivno ukvarjala z dnevno, strankarsko politiko. Neposredno. Najbolj opazno morda ob združevanju SKD in SLS. A tudi sicer je slovenska rimskokatoliška cerkev pod Rodetom igrala vlogo nekakšne neformalne politične stranke. Nekakšnega Zbora za republiko pred Zborom za republiko. Njena pomoč "pomladi" je bila obilna in ob zadnjih volitvah je bila očitno neposredno namenjena prav - takrat še potencialnemu mandatarju - Janezu Janši. Zdi se, da je tega konec. Reakcija bivšega nadškofa bi bila nediplomatska še za manj sofisticirane države, kot je Vatikan. Nekardinal, ki je napredoval, da je na njegovo mesto lahko prišel nekdo drug, je bil prizadet. In prizadeti so vsi "Rodetovi". Kljub temu da Uran ne napoveduje čistk, temveč govori o tem, naj se spremeni, kdor se more, je namreč težko pričakovati, da bo novega škofa vodil establišment slovenske cerkve in ne on njih.

Kar seveda ne pomeni, da računi državi ne bodo izstavljeni. Le da bi utegnili biti drugačni od Rodetovih. Uran je v intervjuju izpostavil svoje izkušnje v pogajanjih z državo. Vodil je krovno komisijo, v kateri so po njegovih besedah prišli do mnogih rešitev. "... bila je neka druga vizija," pravi Uran in slednja bi morda bila lahko na voljo tudi za nadaljevanje pogovorov. Gre za namig na razgovore o denacionalizacijskih pogajanjih, v katerih je bila na mizi tudi možnost državne rente in ne vračanja vsega v naravi, za kar se je menda odločil Rode? Upanje, da normalno postavimo odnose med državo in cerkvijo, kot si želi novi nadškof, seveda vsebuje tudi dogovor o verouku. "... želja cerkve v Sloveniji je, da bi verouk ostal v župniji. Verski pouk o verstvih, ki je učni predmet, pa bi postal obvezni izbirni predmet," je povedal Uran. Malce nejasno? Ali verouk torej sodi v župnišča, pouk o verstvih pa v spričevalo? A vsaj verouk in pouk o verstvih nista več eno in isto. In homoseksualnost? Za novega ljubljanskega nadškofa je to "neka značilnost človeka". Ne sicer naravna in ne normalna, a prav je, da se cerkev zavzame "... tudi za osebe, ki imajo drugačno nagnjenje".

Imenovanje novega nadškofa se zdi kot poraz ideologije. Je to, ob mandatarju, ki prav tako ves čas poudarja neideološkost, obet enostavnega dogovarjanja med državo in rimskokatoliško cerkvijo? To bi bilo tudi edino logično. Cerkev sebi bližnji oblasti ne bo delala težav s pretirano radikalnimi zahtevami, nova republikanska oblast pa ji bo najbrž v vsakem primeru dala več kot prejšnja. Ali kot ji je pripravljena dati arogantna, liberalna Evropa.