Uvodnik / Jani Sever: Na pragu zlate dobe

"Iz lastnih izkušenj vam povem, da nikoli ni bil drugačen ..."
Pavel Rupar

Mandatar je super in mega. Moder in umirjen. Spraven in pravičen. In drži besedo. Kljub temu da je spremenjen. Drugačen. In spet ne. Rupar, ki ga vidi istega, pri tej oceni gotovo ni osamljen, čeprav po drugi strani tudi sam Janša drugim svetuje razprave o njihovi transformaciji. Tranzicije je konec. Napočili so novi časi.

Z LDS ali brez nje. To je sedaj še edino preostalo vprašanje. Kar nekaj članov LDS se zavzema za to, da bi stranka vstopila v vlado. Trbovlje pa hkrati javno zahtevajo Ropov odstop s položaja predsednika LDS. Drugi se bojijo, da bo to stranko za neko obdobje ali celo dokončno pokopalo. Janša se ob tem vede povsem mirno, čeprav tudi zanj dilema ni lahka. Si sploh želi LDS za partnerja? In zakaj? S trenutno podporo, ki jo ima v parlamentu, lahko brez večjih težav vlada in izpolnjuje svoje predvolilne obljube. Ali pa je težava prav v tem, da je bilo mnogo obljub danih na pamet? Čim bolj raznolika koalicija bi v tem primeru vsekakor lajšala opravičevanje za odstopanje od obljubljenega. Vendar obljub Janez Janša ne prelamlja kar tako. Zato so pogovori z ZLSD in LDS ob pogajanjih o novi vladni koaliciji prej ali slej samo povolilni ritual. Ples, v katerem odsevajo politične spretnosti voditeljev posameznih strank. Janša ga obvlada za čisto desetko. Na prvi pogled. Potem pa se v počasnem posnetku v nastop prikradejo kakšne napake. Kakšen stavek o komunistih, ki so preprečili vstop ZLSD v vlado. Tako mimogrede. Vsekakor ne vsem na očeh.

Nikakor ne tako kot v državnem zboru, kjer je bil mandatar izvoljen. In kjer je obljubljal. Čeprav je bilo bolj pomembno tisto, česar ni obljubil. Janez Janša je v parlamentu svečano povedal, naj od njega nikar ne pričakujemo kakšne zelo natančne koalicijske pogodbe. Takšne, ki bi napovedovala, katere zakone namerava nova oblast oblikovati in sprejeti v prihodnjem mandatu. Koalicijske pogodbe, kakršno je imela prejšnja vlada - natančnega vladnega programa. Ne, česa takšnega nova koalicija ne namerava početi. Delovanja vlade menda ni mogoče tako natančno napovedovati vnaprej. Vsaj novi mandatar tega ne zmore oziroma noče. In to kljub temu, da je bila prejšnja koalicijska pogodba osnova za predvolilno interpelacijo, ki jo je proti vladi vložila Koalicija Slovenija. Bila je inštrument kritike bivše vlade. Je bila torej, če držijo Janševe besede, da delovanja vlade ni mogoče napovedovati, interpelacija samo pesek v oči? No, pri vsem skupaj seveda ne gre za interpelacijo. Niti ne za to, kako je bila pripravljena oziroma ali je bila sploh smiselna. Gre za vladno napoved tega, kaj namerava vlada početi. In ta ima učinek ne glede na to, ali opozicija sklicuje interpelacije ali ne.

Program ali koalicijska pogodba sta nekaj, kar je vlada dolžna predstaviti vsej javnosti. Gre za demokratični standard. Dorečenost programov se seveda lahko razlikuje. A najbrž si vsaka javnost želi, da bi bili ti vedno bolj natančni in zavezujoči in ne vedno manj. Ohlapna koalicijska pogodba ima namreč za javnost to neprijetno lastnost, da ne zavezuje. Če ne obljubiš, ti pač ni treba držati besede. Prejšnja vlada je bila enostavno neumna. Zapisala je, kaj namerava, in bila pri tem, tako kot vsaka vlada, preveč optimistična. In to se ji je tudi maščevalo. Tragično pri tem je, da je bilo opozarjanje Koalicije Slovenija na neizpolnjene obljube LDS, kakršnokoli je že bilo, produktivno. Omogočilo je kakovost predvolilnega boja. Debato o programih, ki je ločila letošnjo od prejšnjih kampanj. Pred prihodnjimi volitvami takšna debata preprosto ne bo mogoča v enaki meri. Ob tem vse lepe besede o mandatarjevi skrbi za to, da bo imela opozicija po novem menda dramatično boljše delovne razmere, zbledijo. Sicer pa, ali ne sodi že sama predpostavka o skorajda nedemokratični zapostavljenosti opozicije v preteklosti prav tako v menda preživelo retoriko?

Retoriko, ki bo seveda preživela. Ne samo v besedah. Ena trdnejših ponudb jedra nove vladne koalicije, ki se ponavljajo praktično nekajkrat na teden, je predlog imenovanja tretjine članov nadzornih svetov javnih podjetij in podjetij v državni lasti na predlog opozicije. In drugi dve tretjini? Bosta pač Janševi. Oziroma neodvisno, strokovno Janševi. Toliko o depolitizaciji gospodarstva. Pred privatizacijo. Nič posebnega. Eden pomembnejših motivov za ta plan je pravzaprav zelo banalen - nagrajevanje zvestih strankinih simpatizerjev in krepitev njene baze. Podobne učinke bo imel novi zakon o vladi. Za državne sekretarje bo po njem odšlo kar nekaj poslank in poslancev. Izpraznjeni stoli v državnem zboru pa bodo dobra odskočna deska za nove "pomladne" obraze. Isti zakon je prinesel tudi prestrukturiranje vlade. In glej ga, zlomka, tudi tu se je našlo eno ministrstvo več. In nastalo je novo "mega" ministrstvo za javno upravo. Eno od redkih področij, za katero se zdi, da je projekt natančno izdelan. Kakšne učinke bo imelo, je vsekakor prezgodaj ugibati, vendar "ministrstvo za birokracijo" pesimistom najbrž ne more napovedovati nič drugega kot nov vir njene moči.

Kaj je torej tako zelo novega? Pravzaprav nič. Razen ohlapnih ponudb za vse, ki jih skrbi razvoj Slovenije in delitev odgovornosti. Ponudba za novi korporativizem. In da ne bo pomote - besedo Janez Janša drži. To je njegov slogan. Izbrisani pa preizkusni kamen. Tam so bile besede vsaj dane.