Uvodnik / Jani Sever: Raj za enake

"Štirinajst let ni bilo z nami problema, včeraj pa danes pa sva največje spotike tu v parlamentu."
Maria Pozsonec

Izbrisani, muslimani, Romi, samske ženske, homoseksualci ... Odnos do manjšin je bil v prejšnjem mandatu priljubljena tema takratne opozicije. Seveda zaradi ogroženosti slovenske substance. Substance, ki naj bi bila zaradi anacionalnega creda LDS nujno potrebna zaščite. Sedaj jo bo očitno dobila. Počasi, a zanesljivo.

V vseh evropskih parlamentih imajo nekakšno telo, ki skrbi za raven zaščite človekovih pravic. No, ko sta ustanovitev takšnega ločenega parlamentarnega telesa predlagali LDS in ZLSD, je vladna koalicija ob podpori SNS takšno možnost zavrnila. Argumenti so bili pravzaprav veličastno preprosti in neprepričljivi ter hkrati perverzni. A kaj bi to. Mirko Zamernik (SDS) je v državnem zboru zatrdil: "Človekove pravice in enake možnosti sedaj z zamenjavo vodstva države ne bodo nič bolj kršene, kot so bile prej, in zato smo se odločili, da tega predloga ne podpiramo." Lepo, pravice bodo, če so bile prej, tudi poslej mirno kršene. Sicer pa Zamernikova izjava implicira tudi nekaj drugega: da namreč doslej zagrešenih krivic bodoča oblast nikakor ne namerava popravljati, saj bi jih bilo v tem primeru v prihodnje pač manj. Vendar to ni bil edini razlog zavrnitve. "Če bo raven človekovih pravic pa enakost možnosti v Sloveniji odvisna od delovnega telesa in konstituiranja delovnega telesa v državnem zboru, potem je pač to žalostno," je pomodroval Janez Drobnič (NSI). Bog nas torej obvarji pred parlamentarnimi delovnimi telesi. Pravzaprav bi bilo bolje, če jih sploh ne bi bilo. Saj, če je kaj odvisno od njihovega konstituiranja, potem je to samo žalostno.

Izgovor bi bil morda lahko za cinika povsem na mestu. Težava je le v tem, da je ista vladna koalicija, ki je neustanovitev posebnega odbora za človekove pravice zagovarjala z argumentom, da se ne spodobi povečevati števila odborov - teh je menda že tako ali tako preveč - sama zahtevala in izglasovala ustanovitev dodatnih štirih parlamentarnih teles. A sprenevedanj s tem še ni konec. Eden od argumentov proti ustanovitvi posebnega odbora je bil tudi, da se ob ustanovitvi takšnega telesa naš varuh človekovih pravic najbrž ne bi počutil najbolje. Kot da mu parlamentarci jemljejo delo? Mu hodijo v zelje? Argument, ki ga sobivanje ombudsmanov in parlamentarnih teles, ki skrbijo za človekove pravice po Evropi, povsem dezavuira. In potem je bil tu še zadnji poskus diskreditacije predlagalcev. Menda bi LDS za človekove pravice in enake možnosti lahko storila precej z imenovanjem podpredsednice državnega zbora. Slednja pripomba gotovo drži, čeprav je naravnost smešna iz ust predstavnika stranke, ki ima v državnem zboru sorazmerno najmanj žensk in ki sama prav tako nobene ni predlagala za vodilno funkcijo. Kakorkoli, samostojnega odbora s širšimi pooblastili ne bo. In razlika? Odbor bo tudi poslej lahko obravnaval samo peticije slovenskih državljank in državljanov.

Kljub temu se neprijetnih tem, ki zadevajo spoštovanje človekovih pravic, seveda tudi v prihodnje ne bo dalo zaobiti. Izbrisani ne bodo izginili in tudi zahtevam po ureditvi statusa "neavtohtonih" manjšin se ne bo mogoče izogniti. Tudi tu je dediščina, ki jo zapušča LDS, silno zoprna. Inštitut za narodnostna vprašanja je že konec lanskega leta izdelal poročilo o položaju "neavtohtonih manjšin" v Sloveniji, v katerem ugotavlja, kot poroča Večer, da je ta položaj diskriminatoren. Kar leto dni je poročilo ležalo v predalih. Slabo opravičilo je, da bi s poročilom in urejanjem razmer, ki bi mu moralo slediti, Koalicija Slovenija v predvolilnem letu, ob izbrisanih, dobila še eno priložnosti za sprožanje ksenofobnih čustev. Le kdo bi si upal v letu 2004 sprožiti še to vprašanje? Odgovor je seveda preprost. Vlada bi si to morala upati. Konec koncev tako OZN kot Evropska unija že dolgo pričakujeta, da bo Slovenija te manjšine zaščitila. Gre seveda predvsem za predstavnike narodov, ki so v dvajsetem stoletju živeli v skupni državi Jugoslaviji. In številka ni zanemarljiva. Okoli 200.000 ljudi, do katerih je sedanja vladna koalicija v preteklosti pogosto kazala odkrito nenaklonjenost. Kako se bo torej lotila tega vprašanja? Z ignoriranjem?

"Pomlad", ki je imela z odnosom do manjšin v preteklosti pogosto težave, je v parlamentu prejšnji teden dokazovala, da bo to prakso nadaljevala tudi na oblasti. Ali da jo bo celo zaostrila. Tako vsaj bi lahko razumeli zavezništvo, ki je bilo sklenjeno med "pomladnimi" in SNS. Napoved tega pakta je bila izvolitev vodstva parlamenta. Potem je bilo na vrsti konstituiranje delovnih teles. Po zapletih s predstavnikoma italijanske in madžarske skupnosti je na koncu sicer obveljalo, da Battelli in Pozsončeva sedita v odborih, v katerih sta želela sedeti. Vendar sta se morala v nasprotju s prejšnjimi sklici državnega zbora tokrat članstvu v dveh odborih odpovedati. Tudi tokrat je odločala SNS. Tako kot pri sklepu, da posebnega odbora za človekove pravice ne bo. Treba se je bilo samo vzdržati, da ne bi bilo preveč očitno. Ampak korak nazaj je bil storjen. Dva koraka. Majhna. Tako da je videti, kot da se pravzaprav nič ni zgodilo. Vendar tiha koalicija, katere članica je tudi SNS, deluje. In kar je najbolj pomembno, kompenzira nezanesljivost Desusa prav pri vprašanjih, ki zadevajo široko pojmovanje človekovih pravic. SNS zato ni dobila samo podpredsednika državnega zbora, temveč tudi podpredsednike odborov za zunanje in evropske zadeve.

Pred časom je mandatar rekel, da bodo tista vprašanja, ki ločujejo, dali na stran. Tako kot so to konec koncev to pogosto počele prejšnje vlade. Usoda sredine? No, razlike so vendarle očitne. Vsaj med primarno skrbjo za ogroženo substanco slovenskega naroda ter zavzemanjem za enakopravnost in zaščito manjšin. Sicer pa, kako naj bi že nova vlada reševala romsko problematiko? S prerazporeditvijo policijskih sil.