Uvodnik / Jani Sever: Večnost tranzicije

Marjan Podobnik se je vrnil. SLS je spet v vladi in on je spet del vodstva SLS. Na vrat na nos se je z Marjanom seveda vrnil tudi ekstremni populizem. Banke, telekomunikacije in zavarovalnice morajo ostati slovenske. Državne. In s Hrvaško bo poslej seveda treba delati precej bolj trdo.

Podobnikova poanta je izjemno preprosta. Vsekakor preveč preprosta za premiera, ki bi rad krmaril med skrajno nasprotujočimi si ambicijami članov in sopotnikov nove vladne koalicije. SLS nikakor ne bo lahek partner. To je bilo jasno že, ko je poslanec Kangler ob izvolitvi vlade v državnem zboru začel groziti z referendumom ob morebitnih poskusih prodaje slovenskih bank. Zdaj ko je vajeti nacionalne pobude v roke prevzel Marjan Podobnik, lahko pričakujemo, da se bodo stvari dodatno zapletle. Marjan je simbol zaustavitve tujih naložb v Sloveniji. Morda neupravičeno, saj konec koncev nikoli ni vodil vlade. Je pa bil dovolj glasen, da je ostal v spominu kot tisti, ki naj bi LDS, na čelu z Drnovškom, tako rekoč prisilil, da je pred dobrimi sedmimi leti napodila enega prvih in največjih tujih partnerjev, ki je želel priti v Slovenijo.

Takrat vlada, po dolgotrajnih pogajanjih, ni podprla povezovanja nakupa Litostroja s strani švicarsko-švedske družbe ABB. Namesto tega se je odločila za Podobnikovo "slovensko varianto". Litostroj se je naslonil na domačo pamet, domače znanje in izključno na slovenski kapital. Na koncu je ABB, kljub drugačnemu zavzemanju svojega ministra za gospodarstvo Metoda Dragonje, odslovila LDS in ne Podobnik. Gregor Golobič pa je to leta 2001 uporabil kot argument, da stranka “nima nobenih naivnih iluzij o famoznem 'tujskem' vprašanju”. Bo novi predsednik vlade ravnal drugače, kot je takrat dr. Janez Drnovšek, ki se, vsaj tako je videti še danes, v imenu všečnosti, Podobniku ni upal postaviti po robu? In kam bi to pripeljalo SDS? Odločitve o privatizaciji bodo za vlado vsekakor težke.

Za zdaj v prid vladi vsaj delno delujejo njeni politični nasprotniki. Prvak opozicije Anton Rop praktično ne nastopa. Hkrati pa v LDS poteka nekakšna menjava generacij. Kaj bo prinesla, je seveda nemogoče napovedovati. Bo tranzicija LDS pripeljala do podobe sorazmerno male evropske liberalne stranke? To je seveda odvisno tudi od ZLSD, katere predsednik prav tako molči. Kaj pa more, ko je v Bruslju. Borut Pahor, ki je že napovedal spremembo imena ZLSD v SD in hkrati spopad na levem polu slovenskega političnega prostora, vsekakor potrebuje enosmerno vozovnico v Ljubljano. Kjer bi bil sicer praktično brez službe. A lokalne volitve niso daleč. Bi bil lahko primeren kandidat za ljubljanskega župana? Poteza, ki je lahko tvegana, čeprav v mnogih državah velja, da so uspešni župani prestolnic dobri premierski kandidati.

Problem opozicije so tudi sami pojmi socialdemokratcije in liberalne demokracije, ki se v vsaki državi oblikujejo nekoliko po svoje. V Sloveniji so razmerja med strankama, ki sicer običajno nista zaveznici, še vedno precej nejasna. Pahorjeva vrnitev v Ljubljano bi jih še dodatno zapletla, a hkrati naredila tudi bolj pregledne. Da bi ZLSD kmalu našla drugega predsednika ali predsednico, se tako ali tako ne zdi verjetno. Sicer pa “naravno” zavezništvo za zdaj še deluje tako na levi kot na desni. Desus je prejšnji teden v državnem zboru ostal v sklopu prejšnje vladne koalicije, ki se je kot opozicija, na čelu z LDS, predvsem posvetila kritikam potezam novega finančnega ministra Bajuka - za zdaj prvi “zvezdi” nove vlade. Ob glasovanju o novem davku na kapitalske dobičke je koalicija poslance Desusa izgubila.

Janez Janša s tem vsekakor ne more biti zadovoljen. Desus se je že takoj na začetku izkazal kot nezanesljiv partner. Ponovno vstajenje Marjana Podobnika pa napoveduje večje težave tudi na desnici. A nevšečnosti so tudi priložnost. Podobnik najbrž ne prinaša velike in svetle prihodnosti SLS, prej njen propad, ki pa je za uresničitev ideje o veliki ljudski stranki nujen. Tako kot je nujno profiliranje NSi kot krščanske demokracije. Nevarnost za desnico je, da takšni stranki morda ne bi več hoteli graditi svoje prihodnosti v senci SDS, čeprav so vse tri članice evropske ljudske stranke. Jih lahko torej združi Janez Janša? Tako kot SDS združuje tako rekoč vse od ksenofobnih radikalizmov, idej ekstremnnega liberalizma, krščanskih vrednot pa do socialnega populizma. Konec koncev recept za zdaj deluje.

Vprašanje je seveda, ali bo deloval tudi na dolge proge. Začetek vladanja je bil nenavaden. Prve Bajukove poteze niso nekaj, kar bi bilo lahko pretirano popularno. Napori novega finančnega ministra so bili videti kot malce histerična demontaža Mramorjeve politike. Morda so lahko kot taki nekaterim volilkam in volilcem celo simpatični. A to so najbrž tisti, ki imajo od njih koristi. Tisti najbolj premožni. Tisti, ki jim je Koalicija Slovenija, ko je bila še v opoziciji, namenjala skoraj izključno zmerljivke. In ne volilke in volilci, ki so volili spremembe. Volilke in volilci, ki prav tako vidijo, da je tudi politika bivšega finančnega ministra uvrstila Slovenijo v čakalnico za evro, zmanjšala inflacijo in da Slovenija po koncu njegovega ministrovanja beleži rekordne stopnje gospodarske rasti.

Janez Janša pred volitvami ni obljubljal nič manj kot "zlato dobo". Jo bomo dočakali? Smola pričakovanih odrešiteljev je, da so v primerih, ko svojih napovedi ne uresničijo, razočaranja prav tako velika kot prej pričakovanja.