Uvodnik / Jani Sever: Leto obrata

Leto 2004 je bilo v Sloveniji zaznamovano z nestrpnostjo. In z oživitvijo patriotičnih čustev. Nacionalna zavest se je krepila. Slogan o ogroženosti slovenske substance je visel v zraku. Ogrožala naj bi jo nizka rodnost, dekadenca, izbrisani, romi, preveč vidna džamija, pa še kdo. Nenazadnje za mnoge tudi Evropska unija v katero je Slovenija vstopila.

Ob koncu leta smo dobili novo oblast, ki je uspešno lansirala ali samo izkoristila na nek način novo razumevanje nestrpnosti. Razumevanje, ki je bilo v prteklem destletnem obdobju marginalizirano. Nestrpnost pravzaprav ni nestrpnost, če jo goji dovolj veliko število ljudi. Nacionalizem pa ni nacionalizem ampak patriotizem. Nestrpni so tisti, katerih nacionalni čuti menda niso dovolj razviti in tisti, ki opozarjajo na širjenje ksenofobij. Poleg tega s tem svojim početjem tiste, ki morda nekoliko preveč zavzeto branijo nacijo pred njenimi sovragi, samo spodbujajo k ksenofobiji. So imeli kritiki prav? Odgovor je najbrž pritrdilen, čeprav to ne more biti zadosten razlog za molk. Sicer pa bi bilo tudi preveč poenostavljeno trditi, da je Koalicija Slovenija na volitvah zmagala samo zaradi domnevnega široko prisotnega občutka ogroženosti slovenske substance. Celo tisti, ki so po prepričanju zelo jasno levo liberalno profilirani, za prejšnjo vlado ne točijo solz. Sprememb, čeprav nihče še vedno ne ve kako korenite bodo ali celo to v katero smer bodo zares šle, so si nekako želeli praktično vsi.

In spremembe so zares prišle. Praktično takoj. Nova oblast je v Slovenijo prinesala nove čase. Za začetek so spremenile njene besede. Tisti, ki so prej izpostavljali nacijo in patriotizem, sedaj poudarjajo svojo širino. Strpnost. Razumevanje drugačnosti. Pripravljenost na sodelovanje z vsemi. Umirjenost. Nekonfliktnost. Kako zelo drugače kot v preteklem letu, ko so hudim besedam sledila tudi ksenofobno obarvana dejanja. Jarčevo pobudo proti gradnji džamije na Ljubljanskem barju je podprla tudi SDS. Janez Janša je osebno obiskal zborovanje proti Romom, ob izbrisanih pa je "pomlad" šou nestrpnosti, ki jim ga je res v precejšnji meri omogočila tudi prejšnja oblast s svojim zmedenim delovanjem, zaključila kar z referendumom. Bodo novim besedam v prihodnjem letu sledila tudi drugačna dejanja? O nestrpnosti se po volitvah vsekakor ne govori več. Ne na levi ne na desni. S strpnostjo nad nestrpnost je novi moto. Vodilo, ki je povsem v skladu z novim položajem, ki naj bi ga v javnem življenju ponovno pridobila slovenska rimsko katoliška cerkev.

Vse to seveda ne pomeni, da se je boj za slovensko substanco končal. A izbrisani, romi, džamija, raziskava o pripadnikih narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, ki se je nekako izgubila v vladnih trezorjih... vse to so kar naenkrat videti bolj ali manj samo malenkostni problemi. Ali pa tudi ne. Državni zbor je že na prvo zasedanje uvrstil "Jelinčičev zakon" o romski skupnosti, ki predvideva ukinitev njenih posebnih pravic. Prvo parlamentarno glasovanje o nestrpnosti v letu 2005, napoveduje, da tudi ti problemi seveda ne bodo izginili. Vendar se, kot za oblast precej bolj zapleteni, kažeta drugi dve vprašanji, ki se prav tako dotikata nacionalne substance - privatizacija državnega premoženja in slovensko hrvaški odnosi. Že prejšnja oblast je imela z njima težave. Privatizacije naj bi se lotevala prepočasi, pa tudi do Hrvaške naj ne bi kazala dovolj ostrine. Sedaj se bo s podobnimi težavami spopadal novi premier. Samo vloge se bodo nekoliko zamenjale. Čeprav bo imel Janez Janša glede teh vprašanj natančno iste nasprotnike kot pred njim LDS.

SLS bodo pri nasprotovanju privatizaciji gotovo pomagali tako gosopdarski lobiji kot nekatere politične stranke. In Hrvaška? Modro diplomatsko stališče Janeza Janše, ki pravi: "Pripravljeni smo aktivno iskati kompromise in skupne dogovore. To smo že večkrat povedali. Računamo pa seveda na resnost in spoštovanje evropskih standardov," je od stališča SLS, ki glede arbitraže pravi, da je ta mogoča samo, če bi odločala kje med Dragonjo in Mirno naj bi potekala meja, s tem, da Piranski zaliv ne more biti predmet arbitraže, oddaljeno nekaj svetlobnih let. Dodatne zaplete napoveduje tudi predlog članov meddžavne zgodovinske komisija za meje, ki naj bi jih prispevala SLS. Čeprav je res, da bo komisija, tako ali tako delala dolgo in da tudi slovenske izkušnje s podobnimi komisijami, ki se za povrh niso ukvarjale z mejo, niso ravno navdušujoče. Italijanska stran še vedno ni sprejela skupnih sklepov. Avstrijska pa pripravlja svoje, ločene. Komisija torej najbrž ne bo pomagala. Za nameček pa SLS pričakuje še uveljavitev pristojnosti slovenske policije v treh zaselkih južno od Dragonje.

Nič manj. Bomo torej v letu 2005 prekoračili Dragonjo. Upajmo, da ne in da imajo prav tisti, ki pravijo, da se je Janša spremenil. Ali tisti, ki mislijo, da nikoli ni bil drugačen kot je in da je od vekomaj mil in razsoden. Kakor koli, dobro bi bilo, če bi imel prav dr. Janez Drnovšek, ki je na TVS povedal, da se mu zdi, da imata oba z Janšo: "... toliko za sabo, toliko izkušenj, toliko konfrontacij in uspehov, vsega, neuspehov, od tistega obdobja že pred osamosvojitvijo, skozi osamosvojitev in potem, da je enostavno vse to ostalo za nami, da svojih sedanjih odnosov ne obremenjujemo več z nekaterimi vprašanji ali ega ali tekmovalnosti ali prestiža ali dokazovanja, ampak enostavno pač skušamo na najboljši način narediti tisto, kar je pač treba narediti, kar je še pred nami.” Že bližnja prihodnost bo vsekakor zahtevna. In morda bo novi predsednik vlade zaveznike za umirjene rešitve, ki ne bodo povsem v skladu s predvolilnimi "pomladnimi" napovedmi in pričakovanji, a so za normalno delovanje države slej ko prej nujne, našel v povsem nepričakovanih krogih.

Tudi v Sloveniji najbrž ni veliko takšnih, ki si ne bi želeli, da gospodarska rast ne bi bila manjša, da ne bi bilo manj zaposlenih in da se raven pridobljenih pravic ne bi manjšala. Spremembe na bolje bi morale pomeniti, da bi bilo rasti, blagostanja in pravic v prihodnjem letu samo več.