Uvodnik / Jani Sever: Najpoštenejša pot v policijsko državo

MLADINA, št. 4, 27. 1. 2005

Policija je ustanova, s katero imamo vsi opravka. Nekateri menda padajo po stopnicah, ko jim pomaga. Drugi imajo boljše izkušnje. Policija je kot nujno zlo. Vendar so med policijami tudi velike razlike. Policisti imajo namreč moč. Usoda pripadnikov represivne institucije pač. A uporabljajo jo lahko zelo različno. Prav zaradi tega je najbolj pomembno, kakšen nadzor ima policija.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


MLADINA, št. 4, 27. 1. 2005

Policija je ustanova, s katero imamo vsi opravka. Nekateri menda padajo po stopnicah, ko jim pomaga. Drugi imajo boljše izkušnje. Policija je kot nujno zlo. Vendar so med policijami tudi velike razlike. Policisti imajo namreč moč. Usoda pripadnikov represivne institucije pač. A uporabljajo jo lahko zelo različno. Prav zaradi tega je najbolj pomembno, kakšen nadzor ima policija.

Policija brez nadzora? Kaj takšnega v resnici ne obstaja. Policija je prej ali slej v službi povsem določenih politik. To, da je ne nadzoruje vladna politika, še nič ne pove. Strokovna policija, povsem neodvisna od politike, naj bi bila bivša "Pogorevčeva" policija. Pogorevc si vmešavanja v strokovne odločitve s strani ministra vsekakor ni dovolil. Tudi ko je šlo za najbolj elementarno stvar - nadzor. Je bila policija zato manj politična? Vsaj primera "Petek" in "postojnsko orožje" ponujata več kot dovolj snovi za sum, da je bila politika v policiji tudi v času Marka Pogorevca še kako prisotna. Vsaj politika generalnega direktorja policije, katere barve nikoli niti ni pretirano skrival. Tako kot jo je Gregor Virant, sekretar na Bohinčevem ministrstvu, čeprav je bila tudi pri njem seveda ves čas očitna. Bohinčevo notranje ministrstvo sta pravzaprav večino njegovega ministrovanja vodila "pomladnika". Minister pa je bil menda rdeč. To sicer ni dovolj za občutek, da je policija nadzorovana. Ampak pomaga.

Konec koncev je tu še varuh človekovih pravic, ki redno spremlja nepravilnosti v odnosu policije do državljank in državljanov. Dobili pa smo tudi nekakšno komisijo za boj proti korupciji, s katero naj bi konec koncev tudi oblast dobila nadzornike, imenovane s strani vseh treh vej oblasti. Brez zob sicer - kot pravijo. A saj jih tudi ombudsman nima, pa to še ne more biti razlog, da bi ga ukinili. Prav to naj bi sedaj poskušala storiti nova vlada s Kosovo protikorupcijsko komisijo. V skladu z napovedmi koalicijske pogodbe bo v Sloveniji poslej za boj proti korupciji skrbela vlada sama. S policijo in pravosodjem. Kot da vlada in sodstvo ne moreta biti žrtve korupcije. Bolje rečeno, kot da sedanja vlada ne more biti korumpirana. Saj res. Kako le, ko pa gre za pregovorno najbolj poštene politike? Pri vsem skupaj je problem seveda predvsem Drago Kos, ki je v primeru Ranc storil veliko napako. Je zato tudi napačen človek za to mesto? Oziroma ali je zaradi njega treba ukinjati neko institucijo?.

Odgovor se zdi jasen. Treba je. Kako bi bilo sicer videti, ko bi vlada, katere nova podoba naj bi izžarevala strpnost in ki se deklarativno ves čas zavzema za neizprosen boj s korupcijo, odstranila borca proti korupciji samo zato, ker menda ne sodi v njihovo politično sfero? Neprijetno. Posebej ko bi na njegovo mesto pripeljala nekoga zvestega vladi. In vendar se zdi to, kar vlada napoveduje, enako, če ne še bolj zoprno. Zdi se namreč, da gre predvsem za to, kako prikriti svoj pravi obraz in cilje, ki so videti skrajno zaskrbljujoči. Vlada se pripravlja na svoj bojni pohod s korupcijo. Kar bi bilo dobro, če ne bi njene poteze hkrati napovedovale, da si ob tem sama želi čim manj nadzora. O tem pričajo tudi zadnji poskusi ministra za notranje zadeve, Dragutina Mateja, da bi posegel v kadrovsko zasedbo policije. Direktor policije Darko Anželj se je temu odkritemu poskusu, kako policijo narediti politično - in to enobarvno - uprl. Če bi si kaj takšnega pred časom privoščil Bohinc proti Pogorevcu, bi ga že čakala interpelacija.

A kriteriji so, ko je v opoziciji ali v vladi, za Janeza Janšo očitno različni. Tisto, kar je obsojal, ko je bil v opoziciji, sedaj veselo prakticira. A zadeva je še bolj perverzna. Če česa zadnji vladi LDS najbrž res ne bi mogli očitati, je to pretirana ambicija po politizaciji policije. Janša jih ima očitno na pretek. Še več - sama izbira notranjega ministra - kaže željo po militarizaciji te ustanove. To, da si je Mate v svoj kabinet takoj dal pripeljati tudi dva svetovalca z obrambnega ministrstva, te strahove samo potrjuje. Tudi tu vlada seveda spretno skriva svojo pravo podobo. Saj sploh ne gre za vojake. Militarizacija je samo grozna propagandna beseda, ki jo uporabljajo zlonamerni komentatorji. Vsi trije "vojaki" na notranjem ministrstvu so civilisti. Svetovalca sta celo nekoč že delala na policiji. In vendar je vsaj za ministra jasno, da je človek, katerega kariera je bila ves čas vezana izključno na slovensko vojsko. Sicer pa je kot tak najbrž tudi najbolj primeren, da uvede politični nadzor nad policijo.

Pa še nekaj je. Dragutin Mate je bil v času po osamosvojitvi eden najtesnejših sopotnikov Janeza Janše. Mate bi moral o orožarskih aferah začetka devetdesetih vedeti praktično vse. Gotovo več kot kriminalisti. A kdo se tega sploh še spomni? Janša z vsem tako ali tako nima nič. Kaj šele Mate. Vizija policijske države pa gre itak nekako takole. Krivi so tisti, ki morajo biti krivi. In nedolžni tisti, ki morajo biti nedolžni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: