Uvodnik / Jani Sever: Samo brez panike

V metežu zunanjepolitičnega dogajanja, povezanega s Slovenijo, ki nikakor ni običajen, je vlada predstavila svoj letni program. Premier je nekaj rekel tudi o stvareh čez mejo. Ampak ne preveč. Fokus je ostal doma. To, kar počnejo sosedje, ne zasluži večje pozornosti, čeprav se je seznam spornih zadev, ki bremenijo predvsem italijansko-slovenske odnose, zadnji teden občutno podaljšal.

Vladni program je pravzaprav enostaven. Prva prednostna naloga je izpolnjevati kriterije za prevzem evra. Potem so tu še črpanje sredstev iz evropskih skladov, ki naj bi bilo poslej menda precej bolj učinkovito, zmanjševanje inflacije in na zunanjepolitičnem področju predsedovanje organizaciji OVSE. O sosedih tako rekoč nič. Strateško so namreč odnosi enako dobri kot prej. Ne veliko novega torej. Kot vladni cilj številka ena in najpomembnejšo vladno zavezo je Janez Janša najbrž prav zaradi tega predstavil tisti del programa, ki govori o spodbujanju starševstva. Vlada namerava povečati rodnost. Ker blaginja ne bo nikomur koristila, če ne bo Slovencev. Predsednik vlade pravi, da "ni res, da se to ne da," čeprav podrobnosti niso znane. A vladni program seveda ni tako skromen. Več denarja naj bi bilo po novem za zdravstvo, za raziskovanje, za občine. Sliši se optimistično. Posebej ker EU medtem opozarja na zmanjševanje primanjkljaja. Pa ne le na to. Opozarja tudi na pomanjkanje ambicioznosti, ki se ne nanaša na programske cilje večanja rodnosti, čeprav ima staranje prebivalstva seveda neposredne učinke na sistem pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja.

Vlada je vsekakor napovedala, da za letošnje leto davčna reforma ne pride v poštev. Maja naj bi bili narejeni samo "najnujnejši" popravki. A ne popravki najbolj nepriljubljenih delov reforme, ki jo je pripravila prejšnja vlada. Z davčnimi obveznostmi, ki po novem bremenijo študente in prejemnike avtorskih honorarjev, se nova oblast strinja. Morda bi jih bilo treba zaostriti? Marko Kranjec, vodja skupine, ki se ukvarja z reformo reforme, je v Financah med drugim povedal: "Nič ne bi bilo narobe, če bi študentje na primer najemali posojila za študij." Z avtorskimi honorarji se je veliko goljufalo. To, da je kulturnikov malo, pa ni nikakršen argument, ki bi upravičeval davčne olajšave. Hkrati Kranjec ne omeni davka na nepremičnine. Ali o obdavčenju tega bogastva, ki je v Sloveniji najbolj razširjena dobrina, res nihče ne razmišlja? Ker bi prizadelo preveč volilk in volilcev? Za sedanjo vlado bi bil takšen davek še posebej neroden, saj bi najbolj prizadel tiste, ki so dobili vrnjeno nacionalizirano lastnino. Mimogrede, vlada letos tudi ne namerava začeti privatizacije državnega premoženja, ampak se bo ukvarjala s pripravo privatizacijskih modelov.

Še najbolj jasen "nujen" popravek politike prejšnje vlade tako, vsaj za zdaj, ostaja zmanjšanje davka na kapitalske dobičke. To seveda ne pomeni, da je vlada na temeljito davčno reformo pozabila. Nasprotno. Marko Kranjec vidi slovaški davčni model kot simpatično zamisel, ki jo je seveda treba najprej temeljito preučiti, saj je, kot pravi, pri nas nihče ne pozna. "Tiste, ki zagovarjajo hiter prevzem slovaškega modela, sem spraševal, kako to deluje, a žal ne vedo več kot to, kar sem vam povedal." To pa je menda premalo. Kljub temu se zdi navdušenje veliko. Začele se bodo ekskurzije na Slovaško. Tako, da bomo do prihodnjega leta vedeli, kaj nas čaka. Vsekakor resna davčna reforma. In slovaški model, ki je bil pred volitvami razumljen kot radikalizem, se zdi vedno bolj realna alternativa. Kljub temu resnica slovaškega modela sej ko prej ostaja ista in je očitno jasna tudi Kranjcu, čeprav ga še ni povsem preučil. Davčno reformo bi bilo po njegovem mnenju, če bi sledili slovaškemu zgledu, treba povezati z reformo socialnih programov. "Ne moremo reči ljudem, da bo del njihovih dohodkov neobdavčen, obdržali pa bodo vse socialne podpore," pravi Kranjec.

Ob tako ključnih vprašanjih so zunanjepolitične praske, ki jih Slovenija dobiva zadnje tedne v stikih s sosedami, videti povsem trivialne. Običajne sosedske težave pač. Zaplet z Avstrijo se zdi minoren. Tudi Janša misli tako. Avstrija je pač občutljiva za omenjanje državne pogodbe. Konec koncev so se temu primerno vedle tudi prejšnje vlade. Tudi to, da je "matica" pridna, je lahko pomoč manjšini. Hrvaški zaplet s prevozniki je prav tako nepotreben. Kriva naj bi bila samo uredba EU. In italijanska srca v breznih? Vse skupaj je vlada elegantno odpravila. A potem so se kar nenadoma pojavili precej resnejši problemi. Italijanska odločitev, da lahko razglasijo izključno ekonomsko cono na zahodni polovici Jadranskega morja. Debate o jedrski elektrarni v Krškem. In vznik vprašanja izbrisanih ezulov. Premier je na vse to rekel samo, da "so bile dane obljube," da enostranskih ukrepov ne bo. Glede ekonomske cone seveda. Kdaj so bile dane? Lani? In komu? Zunanjemu ministru? Kakor koli, zdi se, da stvari ponosa in občutljivost za enakopravnost kljub vsemu niso ravno močna stran sedanje vlade. In tudi diplomatske spretnosti ne.

Slovenija medtem počasi in negotovo stopa na novo pot. Obeti politike več rojstev in manj socialne države so precej nedvoumni. Težave s sosedi s tem nimajo nič. Kažejo samo na precejšnjo zgubljenost oblasti in na trdno ideološko zavezanost antikomunizmu. Tisti, ki želijo revidirati zgodovino, imajo vsekakor vso njeno podporo. Zdi se, da tudi pri stvareh, ki s tem nimajo popolnoma nič.