Uvodnik / Jani Sever: Med konstruktivnostjo in opozicijo

"Rop danes uporablja povsem enak jezik, kot ga je v prejšnjem mandatu kot vodja opozicije uporabljal Janša."
Borut Pahor, v Slovenskih novicah

Minilo je 100 dni nove vlade. Premier pravi, da to ni nobena ločnica. Lari fari. In ima seveda prav. A formalno konec tega obdobja kljub vsemu napoveduje ostrejše reakcije opozicije. Minilo je uradno obdobje uvajanja nove oblasti. Ali ga je vlada dobro izkoristila ali morda potrebuje za dober start več kot dobre tri mesece miru, je konec koncev njena stvar.

Tisto, kar šteje, je podpora javnosti. In ljudje so se očitno odločili, da vladi namenijo precej več kot sto dni. Javnomnenjska podpora ne usiha in upanje, da se bodo spremembe, ki jih je napovedovala, uresničile, še zdaleč ni umrlo. Sprememb si javnost vsekakor želi. Kljub temu prve vladne poteze pravzaprav ne napovedujejo kakšne pretirane odločnosti. Ali pač? Odvisno, na katerem področju. Kadrovska prenova bo, kot kaže, dovolj temeljita in posegi v tkivo "zgodovinskih postulatov nacije" bodo več kot očitno odločni. Tudi do marginalnih skupin, kakršne so denimo homoseksualci ali Romi, da o izbrisanih niti ne govorimo, bo vlada primerno neizprosna. Vendar to za ocenjevanje njene odločnosti, da stvari v Sloveniji radikalno spremeni, ne more biti dovolj, saj gre pri tem bolj za zadovoljitev pričakovanj svojih najbolj zvestih podpornikov kot za potešitev pričakovanj večine. Prave dileme, kaj spremeniti, da bi se končno začela tako vehementno obljubljana zlata doba, so seveda drugje. Restriktivni odnos do marginalnih skupin kot odsev predsodkov in mentalitete izključevanja najbrž ne more prinesti ekonomskega razcveta.

Zlata doba, kljub razpravam o enotni davčni stopnji in liberalizaciji gospodarstva, ni videti nič bliže kot pred nekaj meseci. Nekaj mesecev po volitvah se zdi, kot da bo za sedanjo vlado precejšen uspeh že ponovitev stopnje gospodarske rasti, ki jo je Slovenija beležila pod prejšnjo vlado. O tem, kako dramatično naj bi se v prihodnje gospodarska rast povečala, se v resnici govori vse manj. Namesto tega smo doživeli neprepričljivo vladno jadikovanje nad luknjo, ki naj bi jo za sabo v državni malhi pustila prejšnja oblast. Bodo zato dosegi sedanje vlade čez čas videti večji? Tudi če bi bili denimo manj bleščeči od tistih prejšnjih vlad? Morda. Seveda pod pogojem, da mediji, s katerimi Janša vsekakor ni zadovoljen, ne bi več igrali vloge kolektivnega spomina. Po stotih dneh so tako iz kabineta predsednika vlade začeli v smeri javnih občil izdajati nenavadna sporočila. Najprej premierovo izjavo, da so osrednji nacionalni mediji proopozicijski, in nato še "odpoved" že dogovorjenega intervjuja za TVS. Je predsednik vlade s tem hotel povedati, da z mediji, če ne bodo pridni, preprosto ne bo komuniciral? Nerodno, čeprav bi lahko rekli, da ni to nič novega.

A vendarle je. Janez Janša namreč ni več prvak opozicije. Predsednik vlade ima do javnosti precej bolj stroge obveznosti. Ne glede na to, ali mu je medijska podoba dežele všeč ali ne. Lahko jo seveda poskuša spremeniti in Janševa vlada bo to nedvomno poskušala. Intenzivno. Saj gre za enega prioritetnih programskih ciljev. Vlada, ki v avtonomijo slovenskega novinarstva več kot očitno ne verjame, ima za to na voljo kar precej mehanizmov. Da je na tem področju treba nekaj storiti, se pravzaprav strinja tudi vrh LDS. Z mediji je Rop očitno prav tako nezadovoljen kot Janša. Je to zato, ker je LDS v opoziciji, kaj bolj simpatično? Niti ne, čeprav ima seveda vsaka stranka pravico ustanavljati svoje medije, jih krepiti ter poskušati z njimi uspeti na trgu. Vendar se je težko znebiti občutka, da je iskanje razlogov za neuspeh neke stranke predvsem v njenem neobvladovanju medijskega prostora za politiko te stranke predvsem kontraproduktivno. Mimogrede, Ropu bi za začetek kdo od oblikovalcev podobe LDS raje namignil, naj ne daje intervjujev pred vitrino, v katerih so pomešane knjige in kristalni kozarci. Za svojo javno podobo so pač navadno krivi kar politiki sami.

In Pahor? Ima prav, ko dela vlade v prvih stotih dneh ne ocenjuje kot katastrofalno?

Do neke mere vsekakor. Navsezadnje vlada ni niti nakazala vseh smeri svoje politike. Težava je predvsem v tem, da kot deklarirani socialdemokrat precej mirno prenaša neokonzervativne tendence, ki jih kaže sedanja vlada. Tudi do marginalnih skupin in revizije zgodovine. Je to lahko njegova prednost? Stil "povezovalca", ki ga je dodobra utrdil kot predsednik državnega zbora, se mu je doslej vedno obrestoval. Je pa Pahor Janezu Janši ob svojem benevolentnem komentarju vladnih prvih stotih dni vendarle povedal, kje s strani ZLSD ne bo popuščanj. Na socialnem področju. Tam, kjer je videti premier tudi najbolj negotov. Bo ZLSD poskušala instrumentalizirati sindikate za svoj politični boj? Hkrati pa bo razglašala, kako predstavlja tako imenovano konstruktivno opozicijo? Precej neprijetno in nepregledno. Pahorjev problem je še toliko večji, ker se z njegovim mnenjem ne strinja glavnina njegove stranke, ki ga bo kljub temu ponovno izvolila za svojega vodjo. Za predsednika, ki naj bi popeljal ZLSD, kot socialdemokratsko stranko, na mesto LDS.

Po stotih dneh je vlada enako močna kot prej. Dileme vlade, kako se odločati med domačijskostjo in modernostjo, kako med zaprtostjo in odprtostjo in kako med socialnostjo in razvojem, so pravzaprav omejene samo na ekonomsko področje. Povsod drugod so odgovori jasni. In opozicija? Zdi se, da za odločitev o tem, ali bo konstruktivna ali opozicija, tudi ona potrebuje nekaj več kot le sto dni.