Uvodnik / Jani Sever: Uvajanje zlate dobe

"Če bi se pri nas zgledovali po danskem modelu obdavčitve avtomobilov, bi lahko znižali dohodnino in stroške dela. Zdi se torej, da lahko z obdavčitvijo avtomobilov po dansko ubijemo dve muhi na en mah: zmanjšamo davčno obremenjenost dela in onesnaževanje s toplogrednimi plini."
Mićo Mrkaić, v Financah

Vlada je sprejela spremembe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Mnenje ekonomistov je enotno. Tako tisti iz vladnega strateškega sveta kot tisti z ekonomske fakultete mislijo, da je vlada storila napako. Strokovnjaki vseh ekonomskih "izmov" so enotni. Enako ocenjujejo tudi mednarodne ustanove.

Vsi govorijo, da bo proračun obremenitve, ki jih prinašajo spremembe zakona, kratkoročno sicer vzdržal, da pa bodo srednjeročno ali dolgoročno škodljivo vplivale na javne finance. Nekateri omenjajo katastrofo. Celo Jože P. Damijan je izjavil: "Odločitev za indeksacijo pokojnin na dolgi rok pomeni katastrofo za proračun." Da Janez Janša in njegov finančni minister Andrej Bajuk ne bosta poslušala "stroke" oziroma ekonomistov, ki niso formalno povezani z vlado, je bilo, glede na odnos do strokovne javnosti, ki ga je vlada pokazala ob sprejemanju zakona o RVTS, seveda mogoče pričakovati. A tokrat se je pokazalo, da tudi svojih svetovalcev vlada ne posluša, kadar ji njihova mnenja niso všečna. Vladni strateški svet je bil jasen. Gre za napačno potezo. Vendar se predsednik vlade ni dal omajati. Dejal je, da mu je trenutno ključna trdnost vladne koalicije. In pika.

Kaj res? Bi Desus res kar odšel iz vlade? In kaj potem? To vsekakor ne bi bilo dovolj za vladno krizo. Je pa res, da bi vlado nevarno postavilo v odvisnost od glasov SNS. Kar bi bilo vsekakor neprijetno. In vendar nihče ne verjame, da je Desus o tem sploh razmišljal. Stranka je pred kongresom in ni ravno trdna. A tudi ne dovolj mehka, da bi kar razpadla. Vladna poteza je vsekakor okrepila provladno strujo v Desusu. Je bil to namen? Kakorkoli, nekateri so prepričani, da je šlo bolj za to, da se izpolnijo predvolilne obljube upokojencem. V vsakem primeru je vladna poteza politično učinkovita. Levica, ki bi pravzaprav s spremembo zakona morala biti zadovoljna, ima težave, saj se je sedanja vlada pokazala kot bolj socialna od nje. Hkrati s svojo potezo neposredno posega v volilno telo, ki je bilo doslej v občutni meri naklonjeno levi sredini. Mimogrede pa je pokazala še več razumevanja za študentsko populacijo.

Vlada se je torej v zameno za volilne glasove odločila za zelo tvegano in daljnosežno spremembo, katere posledice so lahko hudo neprijetne. Denimo ta, da Slovenija leta 2007 ne bi prevzela evra. Prejšnji finančni minister Dušan Mramor opozarja, da se je morala Ropova vlada na pisno zahtevo Evropske centralne banke, evropskih finančnih ministrov in evropske komisije ob vstopu v ERM-2 zavezati, da bo deindeksirala plače in socialne transferje. Šlo je torej za izrecno zahtevo. Za prvi pogoj, da je Slovenija sploh lahko začela postopek, ki naj bi pripeljal do prevzema evra. Janševa vlada se je kljub temu odločila, da bo delala ravno nasprotno, kot pričakujejo evropska banka, komisija in evropski finančni ministri. Slovenija je zakorakala v nasprotno smer od ostalih evropskih držav. In kot opozarja Mojmir Mrak: v podobno smer gre tudi predlog o spremembi financiranja občin.

Seveda. Tudi občinam bo šlo pod novo oblastjo bolje, kot jim je šlo prej. In upokojencem. In delavcem. In malim podjetnikom. Kako bo to nova vlada storila, je mogoče sklepati po tem, kako se je lotila sprememb na področju pokojnin. Država ali njena prihodnost in trdnost njenih financ sta ji očitno manj pomembni kot trdnost koalicije ali spoštovanje nepremišljenih predvolilnih obljub. No, predsednik vlade bo gotovo rekel, da je v koalicijsko pogodbo vgrajena varovalka. Če bi bil ogrožen prevzem evra, se bodo pravila pač spremenila. Nastopilo bo obdobje finančne restriktivnosti. In kaj to pomeni? Bo vlada zamrznila plače? Bo sledilo povečano zadolževanje države? Bo uvedla nove, še višje davke? Na primer davek na nepremičnine, s katerim bi prizadela širok spekter volilnega telesa. Ali celo visoki davek na avtomobile, s katerim bi si nakopala nezadovoljstvo nepreglednih ljudskih množic.

Gotovo ne, čeprav je prav na davek na avtomobile prejšnji teden, na vrhuncu spora o smiselnosti zadnjih sprememb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, spomnil predsednik vladnega strateškega sveta Mićo Mrkaić. V svoji kolumni z naslovom Danska rešitev? je zapisal nekaj argumentov o tem, zakaj bi bilo dobro obdavčiti avtomobile. Slovenija, ki je po številu avtomobilov na sto prebivalcev izenačena s "staro" Evropo petnajsterice, v produktivnosti dela za njo zaostaja "za faktor 2.27". Vzor naj bi bila Danska, kjer so avtomobili zelo obdavčeni. Težko bi se bilo ne strinjati. Nenavaden je samo zaključek. Mrkaić svoj članek namreč konča z besedami: "Zato sprašujem komuniste, papiste in druge 'iste' ...", ali bodo naredili kaj konkretnega, tako kot njihovi vzorniki na Danskem. Je imel v mislih opozicijo, ki je nasproti slovaškemu postavljala danski model? Naj torej ona vloži zakon o obdavčitvi avtomobilov?

Zakaj pa ne? Tako bi si nakopala jezo volilk in volicev. A Mrkaić ima prav. To bi bilo politično, ekonomsko in ekološko dejanje napredka. Pa še nekaj je. Zdi se, da Janševa vlada takšnega zakona, glede na svoja ravnanja, niti v sanjah ne misli predlagati. Vprašanje je le, zakaj potem sedi v njenem strateškem svetu.