Uvodnik / Jani Sever: 1945 - 1994 - 2005

"Jaz sem dejal, naj ravnajo v skladu z zakonom."
Janez Janša

"Takoj je sprejel moje argumente in naročil, naj naredimo tako, kot je prav."
Bojan Potočnik, nekdanji v. d. direktorja policije

Janez Janša se ukvarja z vsem. Tudi s tem, kaj bo policija vrgla v javnost. Tudi, kadar gre za nezakonito ravnanje. In potem se tudi zlaže. Minister je naročil, naj novinar sporoči javnosti, da je primer Ribičič v postopku. In svojim sodelavcem je povedal, da mu je to naročil Janez Janša. Predsednik vlade.

Manira, ki si je predsednik vlade niti minister nikakor ne bi smela privoščiti. Zakaj? Ker gre za politični boj. Vsem je jasno, da je premier želel javnosti sporočiti, da se je oblast končno lotila tudi kazenskega pregona domnevno enega izmed krivcev za povojne poboje. Kar je povsem neproblematično. A vlada mora predvsem ravnati zakonito. In to, kar je naročil Janša, ni bilo zakonito. Težava je v tem, da se imajo ljudje pravico braniti. Drugače lahko policija proti nekomu pač sproži postopek, to sporoči javnosti prek policiji naklonjenega novinarja in osumljenega naredi za krivega. Kaj bo kasneje dokazano v postopku, nenadoma ni več pomembno. Tisto, kar šteje, je, da je bil politični nasprotnik diskvalificiran. Če to ni v skladu z dejstvi, tem slabše za dejstva.

Toliko bolj skrb zbujajoča je situacija, ker je bil tako rekoč enak scenarij kot v primeru Ribičič uporabljen tudi v primeru Peklar. Kot je videti, vse skupaj počne ekipa "vojakov", ki so podobne prijeme uporabljali že v času "Depale vasi". Le da so danes razmere precej drugačne. Leta 1994 je bil Janez Janša samo eden od vladajočih politikov, čeprav je svojo paradržavo gradil okoli obrambnega ministrstva, ki je funkcioniralo kot nekakšna trdnjava. A bil je samo eden od ministrov v zelo pestri koaliciji. Sedaj je prvi in včasih se zdi, kot da je pravzaprav edini. V takšnih razmerah so politični prijemi, ki jih dovolj natančno definira slogan: najprej diskvalifikacija, potem likvidacija, precej bolj neprijetni. Od oblasti legitimirani "paravomo" pomeni resno grožnjo demokraciji.

Toliko bolj zoprno je, da se delovanje "paravoma", ki je tudi njegov otrok, povsem sklada s filozofijo predsednika vlade. "Paravomo" je samo temna stran siceršnjih avtoritarnih ambicij sedanje vladajoče nomenklature. Trenutno jih dovolj natančno definirata poskusa razpustitve protikorupcijske komisije in sprejetja novega zakona o RTVS. Gre pač za nižanje demokratičnih standardov. Obe pobudi pa je prejšnji teden povezala tudi zgodovina, ki se ponovno veže na obdobje "Depale vasi". Na obdobje, na katerega je Janez Janša tako zelo ponosen, čeprav je prineslo nadzorovanje in zasledovanje novinarjev ter protiobveščevalno bitko obrambnega ministrstva s policijo, ki je preiskovala nezakonito trgovino z orožjem na tem ministrstvu.

Barbara Brezigar je prejšnji teden ravno v pravem trenutku obudila primer novinarja TVS Tomaža Ranca. Znano je, da je predsednik komisije, ki jo želi vladna koalicija razpustiti, kot kriminalist preiskoval tudi novinarjeve klice. Pripravno za napad na komisijo, ki jo vodi. Hkrati pa dobrodošlo za relativiziranje neprijetne zgodbe o nadzorovanju novinarke POP TV, ki je razkrila, da politika in policija tudi danes skupaj brez težav odločata o nadziranju novinarjev. In novinarji? Negotovost je očitno tolikšna, da se o tem niti ne poroča kdo ve koliko. Pa še neprijetno je, ker so v godlji vsi. Prejšnje in sedanja policija. In vse politične stranke, ki imajo zastopnike v državnozborski komisiji. Politiki so drug drugemu najboljši izgovor. In afere druga drugi.

Ampak izgovori, da je nekoč v preteklosti nekdo počel podobno neprijetne stvari, so lahko samo žalostni. Nadziranje novinark in novinarjev je vedno povsem nesprejemljivo. Izjeme so lahko sumi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. A še tu je, kadar gre za izdajo uradnih skrivnosti, prednost na strani interesa javnosti in ne na strani interesa države. Enako nesprejemljivo je, da vlada servisira "svoje" medije z usmerjenimi informacijami. Nadzorovanje POP TV in primer Ribičič novi zakon o RTVS postavljata v še precej bolj zoprno luč. Kakšne medije si predstavljajo Janševi možje? Takšne, ki bi jih kar sami urejali in prek njih nadzorovali ter usmerjali javno mnenje. Vrhunec cinizma je pri tem izgovor, da je tudi prej že nekdo počel isto.

In čeprav so stvari neprimerljive, bi Janšo vendarle veljalo spomniti, da je, ko je v javnost zašla zgodba o "Viču - Holmcu", zaradi suma, da je pri tem sodeloval notranji minister Bandelj, ta moral odstopiti. Čeprav dokazi takrat niso bili tako nedvoumni. Kaj šele, da bi sled nalogodajalca tako nezmotljivo vodila do samega predsednika vlade. Povsem nasprotno od takratnega premiera dr. Janeza Drnovška danes Janša brezkompromisno brani svojega notranjega ministra. Tako kot je vedno brezrezervno varoval nasilnike iz "Depale vasi". Kar pravzaprav ni nič nenavadnega glede na to, kako tesno je z njimi povezan, in glede na to, da se očitno osebno ukvarja tako rekoč z vsako operativno zadevo. Če je treba, ga direktor policije kliče tudi na vojaške vaje.

Janša pravi, da je dejal samo, naj ravnajo v skladu z zakonom. Vendar se besede priče od njegovih bistveno razlikujejo. V resnici naj bi bil policiji ukazal, naj neredi tako, kot je prav. Prav za koga? Za tistega, ki ukazuje? Ukaz, naredi tako, kot je prav, še ne pomeni naredi v skladu z zakonom. Razen če premier ne verjame, da je zakonito pač tisto, kar ustreza njemu osebno in njegovi politični opciji.