Uvodnik / Ali H. Žerdin: Moja generacija

Berem in se čudim. "Za Mladino je jasno, kdo jo je tedaj pisal in urejal (glavni akterji procesa proti četverici), za Pera Lovšina pa se še ni slišalo, da bi se ukvarjal z osamosvajanjem Slovenije," je v poštnem predalu 29 Delove Sobotne priloge zapisal dr. Boštjan M. Turk. Dr. Turk se je s to oceno odzval na komentar Borisa Ježa, ki je ob proslavljanju 25. obletnice Nove revije pripadnike kulturne elite jezil z mislijo, da države niso vzpostavili novorevijaši, pač pa so bili pri tem podjetju zraven tudi drugi - na primer Mladina ali vokalist Pankrtov Pero Lovšin.

Najprej nekaj besed o samem predmetu debate. Gre za rahlo bizarno debato o tem, kdo je bolj zaslužen za to, da se je zgodovina obrnila, kot se je. Moja generacija ne čuti kakšne posebne potrebe, da bi nam kdorkoli pripenjal zasluge za narod ali postavljal spomenike. Tisto, kar je moja generacija v osemdesetih letih počela ob pomoči kitar, sprejev za pisanje grafitov, fotokopirnih strojev, časopisov (Tribune, Katedre, Mladine), Radia Študent, Škuca, študentske organizacije, novih družbenih gibanj in drugih inovacij, je itak počela zato, da razsuje vse, kar se razsuti da. In se ob tem veselo zabava. To, da se je komunizem, v katerem ni bilo svobode govora, tiska in združevanja, sesul, je čisto primerno plačilo za zasluge. In to, da je sedanji režim, ko gre za politične svoboščine, manj kretenski od prejšnjega, zadošča.

Vendarle: zakaj bi se sploh ukvarjali s preteklostjo in zaslugami za narod? Ideološke operacije, povezane s prilaščanjem preteklosti, so hkrati povezane s prilaščanjem prihodnosti. Divja privatizacija preteklosti je ideološko orodje za divjo privatizacijo vzvodov oblasti v prihodnosti. Zakaj danes teče besna diskusija o tem, da je bil celoten medijski stroj v komunističnem režimu ena sama bedna podaljšana roka centralnega komiteja? Ta ideološka operacija se odvija zato, ker zanikanje vloge medijev v preteklosti omogoča prilaščanje medijev v prihodnosti. Ob oceni dr. Turka, češ da je za Mladino jasno, kdo jo je "tedaj pisal in urejal (glavni akterji procesa proti četverici", itak ni povsem jasno, kaj je s tem stavkom sploh želel povedati. Je želel povedati, da so Mladino pisali in urejali ljudje, ki so Janšo, Borštnerja, Tasiča in Zavrla spravili v zapor? Ali pa je želel povedati, da so Mladino pisali in urejali trije od štirih članov četverice? Preveril sem, kaj piše v kolofonu Mladine, letnik 1988 - dva člana četverice sta navedena med uredniki, tretji pa je nekajkrat mesečno pisal komentarje.

Kaj pa Nova revija, Pankrti in Lovšinove zasluge za narod? Zgodovina je v resnici čudaška reč. V znameniti 57. številki Nove revije, denimo, lahko preberemo stališče enega od avtorjev, ki pravi, da je predvsem Kodeljevčan in Ljubljančan, šele potem Slovenec. Ta misel se nekako ne sklada z legendo, da je 57. številka Nove revije postavila popolno platformo slovenskega nacionalnega programa, oblikovala nacionalno identiteto in dokončno tlakovala pot v samostojno in neodvisno Slovenijo. Ne. Vsaj en od avtorjev ni skrival, da se mu fučka za slovenstvo in da bolj kot za barve Republike Slovenije navija za nogometni klub Slovan s Kodeljevega. Da bi bila zgodovina še bolj čudaška - Grega Tomc, avtor stališča iz 57. številke Nove revije, da je predvsem Kodeljevčan in Ljubljančan, šele potem Slovenec, je v prostem času, ki ga je imel zaradi kronične brezposelnosti na pretek, pisal besedila za Pankrte. Uredništvo Nove revije je leta 1987 toleriralo njegovo stališče, ki ni bilo v optimalni rimi z ostalimi Prispevki za slovenski nacionalni program.

Kako je torej z zaslugami za narod? Dr. Tine Hribar, prvi urednik Nove revije, je pred par leti v zborniku, ki je izšel ob 25-letnici punka, intelektualno pošteno zapisal, da brez stresa, ki ga je v politiki in kulturi ob koncu sedemdesetih povzročilo razgrajanje Pankrtov, tudi pobude za Novo revijo ne bi bilo. "Še več, vse bolj sem prepričan, da brez Pankrtov in valovanja, ki se je širilo za njimi in okoli njih, komunistična oblast sploh ne bi pristala na začetek izhajanja Nove revije sredi leta 1982."

So bili torej Nova revija, Mladina, Pankrti in vsi ostali nekoč v resnici monoliten blok z enotnim projektom? Daleč od tega. Kulturna elita, zbrana okoli Nove revije, je bila predvsem grozno pametna. Članstvo moje generacije je bilo pa grozno noro. Kako smo že rekli? "Ne vem, kva hočem, ampak vem, kako to dobit!" Veterani z Nove revije so najbrž približno vedeli, kaj hočejo. Vendar niso vedeli, kako naj to naredijo. Če ne bi bilo enih in drugih, tudi smodnika ne bi iznašli.