Uvodnik / Jani Sever: Janšev karakter v zenitu

"Ker ga je moja neodvisnost jezila, mi je po telefonu grozil, da je ustanovitev Zenitha ravno tako zgodba za naslovno stran kot moj odstop, in to svojo grožnjo je očitno uresničil."
Mićo Mrkaić, v Financah

Razkrivanje mehanizmov delovanja oblasti se nadaljuje. Mićo Mrkaić je prispeval nov kamenček v tem mozaiku. Bivši član nadzornega sveta Petrola in bivši predsednik vladnega strateškega sveta je ob svojem odstopu dejal, da vlada ne bo tako liberalna, kot si je želel. A slednje je pričalo samo o njegovi politični naivnosti in zavezanosti strokovnosti ter prepričanjem.

Nič posebnega torej. Eden od vladnih sodelavcev je pač odstopil. Problem je bil predvsem v tem, da ni bil tiho. Kaj hočemo. Tudi tisti, ki odstopijo, običajno radi opravičijo in pojasnijo svoja dejanja. Posebej, kadar vanje niso prisiljeni, temveč so ta posledica njihovih osebnih premislekov. Mrkaić ob svojem odstopu za povrh ni povedal nič presenetljivega. To, da sedanja vlada ne bo radikalno neoliberalna, so tisti, ki Janšo poznajo nekoliko dlje, vedeli ves čas. In konec koncev je bil Mrkaićev odstop tudi hitro pozabljen. Premieru je v odnosu do javnega mnenja tako ali tako samo koristil. Ampak maščevanje je sledilo ne glede na to. Prejšnji teden je bila tako presenetljivo objavljena novica, da je Mrkaič lani skupaj z direktorjem Petrola Janezom Lotričem in še nekaterimi ustanovil inštitut za raziskovanje in svetovanje Zenith. Eden izmed nadzornikov Petrola in njegov direktor sta torej skupaj ustanovila inštitucijo za svetovanje. Precej konfliktno. In nehigienično. Čeprav Mićo Mrkaić in Janez Lotrič zatrjujeta, da ni s tem nič narobe. Kar formalno tudi drži. In vendar je šlo za diskreditacijo, ki je sprožila Mrkaićev odgovor. Slednji je po odmevnosti krepko prekosil novico o obstoju in ustanoviteljih Zenitha. Mrkaić je po objavi članka o njegovi in Lotričevi svetovalni ustanovi, ki jo je očitno sprožil kar sam predsednik vlade, v Financah razkril del svojega komuniciranja s premierom.

Mrkaić in Janša sta se pogovarjala tudi prek SMS-sporočil. Kar je za Janeza Janšo še posebej neprijetno, saj pomeni, da je njuna korespondenca dokumentirana. Mrkaić je povedal, da mu je predsednik vlade grozil. Neposredno. In več kot očitno je, da je svojo grožnjo uresničil. Hkrati je Mrkaić v svoji izjavi dovolj jasno pojasnil tudi predzgodovino Petrolove zgodbe. Novi nadzorniki so v slovenskem naftnem podjetju nekaj mesecev iskali nepravilnosti, ki bi lahko postale razlog za odstavitev sicer menda precej uspešnega vodstva podjetja, katerega največja napaka je bila, da se je njen direktor pustil ujeti v kamere tudi na srečanjih Foruma 21 ter da iz Petrola ni odstranil Mitje Klavore, kriminalista v času Depale vasi, ki ga je v službo vzel še njegov predhodnik. Vendar nadzorniki, kot kaže, nikakor niso mogli najti pravih razlogov, da bi lahko zahtevali Lotričevo razrešitev, vsaj ne vsi. Predvsem ne Mrkaić. Takratni predsednik vladnega strateškega sveta ni bil za to, da bi se Lotriča znebili kar tako, brez pravih krivdnih razlogov. Zato naj bi mu pred kakšnim mesecem Janša poslal SMS, v katerem je pisalo, da vodilni v Petrolu očitno škodujejo podjetju. Zato ker tako pač misli predsednik vlade. Mrkaić je nato odstopil in v pojasnilu odstopa, kot kaže sedaj, celo zamolčal del razlogov za svoj odhod. A tudi to ni bilo dovolj. Tisti, za katere Janša meni, da so ga izdali, morajo biti kaznovani.

Prepir med Mićem Mrkaićem in Janezom Janšo je zato precej bolj neprijeten, kot se zdi na prvi pogled. Ne govori samo o tem, da ima predsednik vlade resne avtoritarne popadke. Ali o tem, da metode, ki jih uporablja, včasih spominjajo na mafijo. Ali o tem, da mu je pomembnejša lojalnost od strokovnosti. Ali o tem, da je pripravljen manipulirati z mediji, da bi se maščeval nepokornim. Priča tudi o sistemu, katerega znaki so bili v ravnanju Janeza Janše opazni že pred tem. Janša ima rad okoli sebe ljudi, katerih napake ali spodrsljaje pozna do potankosti. A te ga začnejo motiti šele, ko mu niso več popolnoma zvesti. Tako je obrambni minister Janez Janša, ko je Janez Slapar postal načelnik RŠTO, natančno vedel, da je nekaj mesecev prej isti Janez Slapar predal orožje TO, vendar ga je tega obtožil šele, ko se je začelo pisati o nedovoljeni trgovini z orožjem. Treba je bilo pač najti alibi. In se maščevati. Ducat let pozneje predsednika vlade Janeza Janšo, čeprav je vedel za Mrkaić-Lotričev Zenith, to ni prav nič motilo, ko je Mrkaić postal član Petrolovega nadzornega sveta. Nasprotno - podatek, ki ga je poznalo zelo malo ljudi, naj bi Mrkaića, kot kaže, po prepričanju premiera, zavezoval k lojalnosti. A prav tako kot je Mrkaić napačno ocenil Janšo kot predsednika vlade, ki bo uresničil njegove neoliberalne ideje, je Janša očitno napačno ocenil Mrkaića kot človeka brez hrbtenice.

Mrkaićeva zgodba razkriva tako Janševe metode kot njegov karakter, ker gre za predsednika vlade, pa je poučna še zaradi nečesa. Priča o tem, da so zgodbe o vladnih ciljih - uravnotežitev preveč levo liberalno upravljane družbe - in pristopih - umirjeno dajanje priložnosti novim ljudem, nikakor pa ne čistke, ki naj bi šle do konca - pravljice za naivne. Prvi človek vlade ne pozna kompromisa. In ne odpušča.