Uvodnik / Jani Sever: Sosedske zaušnice

"Ne nazadnje, hrvaška stran je na nek način odvisna tudi od, bi rekel, našega sodelovanja, ko gre za njeno priključevanje, vključevanje v Evropsko unijo."
Dr. Dimitrij Rupel, v Odmevih

Hrvaški in slovenski sekretar zunanjega ministrstva sta se sestala. Na pobudo Zagreba. V Zagrebu. Skrivno. Čeprav ni šlo za tajno diplomacijo. Slovensko zunanje ministrstvo naj bi sestanek napovedalo in celo sporočilo, da mu bo sledila tiskovna konferenca. Zunanji minister je potem rekel, da misli, da je informacija prišla s hrvaške strani. Mediji so pohiteli v Zagreb. Ampak potem se ni zgodilo nič. Ujeli so samo bežečega hrvaškega sekretarja in dobili nekakšno skupno sporočilo za javnost. Menda na željo hrvaške diplomacije.

Slovenska diplomacija je dobila še eno zaušnico. In prisolila si jo je pravzaprav sama. No, vsaj nastavila se je zelo dobro, tako da Hrvaška, ki jo takšno obnašanje očitno privlači, ni imela težkega dela. Že sama pot v Zagreb je bila skrajno vprašljiva, saj je sledila slovenski ideji o razglasitvi ekološke cone. Sestanek v Zagrebu na hrvaško pobudo je bil tako videti skorajda kot nekakšna pot v Canosso. Posebej, ker je bil na koncu upoštevan dogovor, da se o sestanku ne poroča na tiskovni konferenci. Rupel je pozneje dejal, da so tudi stvari, ki so "za javnost nezanimive". In hkrati dovolj jasno zagrozil z odtegnitvijo podpore hrvaškemu priključevanju EU. Janez Janša, slovenski premier, se sploh ni oglasil, čeprav je predsedoval seji, na kateri so v obravnavo po nujnem postopku v državni zbor poslali zakon o slovenski ekološki coni in epikontinentalnem pasu. Na Hrvaškem pa so se začeli ostri odzivi. Hrvaška vlada je Sloveniji očitala ozemeljske težnje.

Po Drnovšek-Račanovem sporazumu v sosedskih odnosih ni bilo veliko spodbudnega. Zadrego je Janševa vlada končala tako, da se je sporazumu odpovedala in pogajanja so se vrnila na začetek, s čimer je pristala na izgubo pozicije. A "brionski sporazum", ki naj bi odnose med državama postavil na neko mnogo višjo civilizacijsko raven, je neverjetno hitro klavrno propadel. Kljub temu da je bil v obeh državah benevolentno sprejet in da je bilo incidentov nekaj časa res manj. Vendar tisti, ki so se kljub temu dogajali tudi to poletje, vendarle niso bili tako zelo nedolžni, niti ne lokalni. Hrvaška policija, ki med poletno počitniško sezono zaustavlja avstrijsko jahto v Piranskem zalivu, ni prizor prijateljskega sožitja ob mejah. Podobno je s širjenjem školjčišč v navzočnosti hrvaške policije in z vsemi ribiškimi incidenti. Kljub temu da vse to ni bilo nič novega, saj se incidenti na obeh straneh že dolgo vežejo na državno politiko, so bili letošnji vendarle jasen znak, da brionski sporazum nima veliko možnosti.

In podrl se je kot hiša iz kart. Začelo se je s hrvaškim dogovarjanjem z Italijo. Brez Slovenije in mimo nje. Slovenski premier je tudi takrat molčal. In zunanji minister tudi. Je pa odgovor prišel po ovinku s Podobnikovega ministrstva za okolje. V obliki slovenske ekološke cone. Odločitev so v Sloveniji pozdravili skoraj vsi. Kljub temu da se je z njo slovenska vlada podala na isto pot kot Hrvaška. Na pot, ki jo je sama še do pred kratkim kritizirala in zavračala kot nesprejemljivo. Ne evropsko. Saj se v Evropi odločitve sprejemajo ob posvetovanjih s sosedami. In Italija? Rim je samo lakonično pripomnil, da pogovori s Hrvaško niso v fazi, ki bi bila pomembna za Slovenijo. Precej neprijetno. Vendar je to slovenska diplomacija preslišala. Sicer pa o tem, kako visoko trenutno v svojih politikah postavlja Italijo, priča dejstvo, da v Rimu že nekaj časa nimamo veleposlanika. Zunanje ministrstvo ima, kljub temu da gre za daleč največjo in najvplivnejšo sosedo, očitno druge prioritete.

Med njimi je bila do pred tedna dni tudi brezpogojna podpora čimhitrejšemu hrvaškemu vstopu v EU. Zdelo se je, da slovenska vlada podpira Hrvaško celo ne glede na njeno sodelovanje z mednarodnim sodiščem za vojne zločine. Realnost je pač takšna, da, kot kaže, Gotovina še dolgo ne bo šel v Haag. Vzdušje na Hrvaškem je do Srbov še vedno neprijazno. Zavedanje o več kot 250.000 srbskih beguncih in njihovih pravicah pa daleč od evropskega. Janša in Sanader se dobro razumeta. Spomin na pomoč v orožju in odnos do srbskih beguncev ali izbrisanih, konzervativizem in katoliška etika, so močni povezovalni momenti. Vendar je tu še odnos do nacionalnega. Slednji za oba voditelja pomeni veliko težavo. Včasih nacionalistična desnica sicer lažje izpelje umik z radikalnih stališč, že zato, ker glede tega lahko računa na podporo levice in liberalcev. Vendar niti hrvaška niti slovenska vlada takšnega pristopa, v primeru jadranskih con, nista izbrali, pa tudi opozicija jima pri tem ni pomagala.

Odločitev vlade Janeza Janše o zakonu o slovenski ekološki coni in epikontinentalnem pasu, ki slovenske vode vidi tam nekje pri Limskem kanalu, kaže, da se obdobje "detanta" med sosedama z "brionskim sporazumom" še ni začelo. Upamo lahko samo, da se spirala povračilnih ukrepov ne bo nadaljevala. Arbitraža je precej boljša rešitev.