Uvodnik / Jani Sever: Med miti in resničnostjo

"Začenši s sobivanjem z Iliri in Kelti ter nadalje nadvlado Obrov in Germanov je slovenski narod dobrih 1400 let ob tuji nadvladi svojo samobitnost dokazoval skozi različne oblike deljene civilne in posvetne oblasti."
Janez Janša

Tako se je glasil eden od premierovih uvodnih stavkov na proslavi ob obletnici ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite. "Predhodnice Slovenske vojske, ki po desetletni senci stopa v vrednostno središče naroda," kot je dogodek komentirala TVS. Praznovanje sicer kljub temu ni bilo pretirano odmevno, a nekaj slik bo vendarle ostalo v spominu.

Na 1000-letni Tuđmanov hrvaški sen Janša odgovorja s 1400-letnim slovenskim. Veličastno. Za predsednika vlade je zgodovina pomembno, zdi se, da morda celo osrednje gonilo njegovih motivacij. Incident imenovanja direktorice Inštituta za novejšo zgodovino je zgovoren. Premier je sam posegel v imenovanje. Lastnoročno. Tako se mora zgoditi. In v določenem roku. Takoj. Ve se, kdo ve, kaj je dobro za inštitut. In kdo lahko ukrepa. Politika in znanost sta se še bolj povezali. Menda naj bi bilo vedno tako. Posebej na tako eminentno ideološkem inštitutu, kot je Inštitut za novejšo zgodovino. Ob tem je mimogrede pozabljeno, da prav ta inštititut že dolgo prešteva in selekcionira civilne žrtve druge svetovne vojne. A tudi če ne bi bilo pozabljeno. Inštitutu za novejšo zgodovino je, enako kot na vseh ključnih ideoloških in ekonomskih točkah, potrebna prava usmeritev. Generalno. Čeprav interpretacija zgodovine seveda ni v ospredju politike predsednika vlade. Je več kot očitno njeno trdno jedro. Pogledi na povsem bližnje čase osamosvojitve Slovenije in interpretacija dogodkov, ki so ga oblikovali, so jedro tega jedra.

Tudi zgodovina osamosvajanja je v Janševih očeh seveda zgodovina dobrih in slabih. Z zgodovino druge svetovne vojne jo družijo prav slednji. Zlodeji. Komunisti. Vrh sovražnikov samostojnosti Slovenije in demokracije je bil tako pred petnajstimi leti zbran v predsedstvu RS. Kolektivnem vrhovnem poveljstvu, ki je bilo leglo izdajalcev. Kljub temu da bi morali nemudoma ustaviti odvzem orožja TO, so to storili z zamudo. Poleg tega so "... poražene sile enopartijskega režima stalno napadale Demosovo vlado, češ da mora dosledno spoštovati tudi zvezno jugoslovansko zakonodajo". Najpomembnejše za uspeh MSNZ pa je bilo poleg tega, da je bila, "razmeroma neodvisna od beograjskih oblasti", tudi to, da je bila "precej ločena od formalnega vpliva takratnega predsedstva RS". Februarja 1991 so štirje člani vrhovnega poveljstva TO celo podpisali Deklaracijo za mir. Nič posebej novega torej. Razen tega, da je o osamosvojitvi Janša tokrat govoril kot predsednik vlade. Med vojnimi tovariši. Kot akter in interpret zgodovine. Tudi tokrat ni pripovedoval o sodelovanju. Niti o umirjenejših in razboritejših. O mnogobarvnih strujah takratne slovenske politike.

Govoril je o izdajalcih. Tokrat ne o izbrisanih. Ali tistih, ki so glasovali proti na samostojni Sloveniji na plebiscitu. Ampak o predsedstvu in seveda o takratnem predsedniku predsedstva Milanu Kučanu. Govor je bil namenjen priznanju pravih borcev. Borci TO so tokrat ostali v senci zamolčanih prvoborcev, ki bodo šli v zgodovino kot najbolj predani patrioti. Na njihovem čelu je seveda Janez Janša. Tisti, ki je najbolj zaslužen. Povsem primerno dogodku proslavljanja. Krivice so bile tako popravljene. Vsaj malo. Kljub temu da je v ozadju ostal pridih obdobja Depale vasi, v katerem so si deli MSNZ stali nasproti. To je sedaj pozabljeno. Vsaj za zdaj. Igor Bavčar in Janez Janša sta spet skupaj. No, ve se, kdo hitro zgine s prizorišča. In kdo ostane. Janez Janša je nacionalni vodja. Prvi osamosvojitelj. Vitez na čelu vlade, ki si je za enega osrednjih ciljev svoje politike izbrala tudi popravo krivic. Slovenski narod ima mnogo ran na svojem telesu in treba jih je zaceliti. Bolj ali manj spretno. Brazgotine bodo ostale. Malo bolj ali malo manj vidne.

Hkrati s popravo krivic seveda poteka revidiranje zgodovine, ki je obenem tudi orožje v političnem boju. Močno orožje, ki ga Janez Janša nikoli ni podcenjeval. Reinterpretacija, ki je seveda politična in v kateri se poenostavljeno spopadajo naši in njihovi, prav to je, kot je videti, v ospredju strategije predsednika vlade. Ob tem dejstva niso vedno najbolj pomembna. Hkrati pa je za vladno politiko poprave krivic značilno tudi, da je selektivna. Iz nje so izključeni tujci. Poprave krivic za izbrisane, ki bi spoštovala civilizacijske odločbe ustavnega sodišča, ni mogoče pričakovati. Z rešitvijo se odlaša. Ljudje pač niso pripravljeni. O ezulih predsednik vlade, niti na proslavljanju dneva Primorske, ni rekel ničesar. Saj večini to ne bi bilo simpatično. Ezulov ni dobro omenjati. Tako kot ni dobro omenjati nemške manjšine. Predsednik vlade, kot mojster populističnih prijemov, to seveda ve. Konec koncev je na oblast prišel tudi s pomočjo obljub o tem, da bo pred grozečimi nevarnostmi zavaroval slovensko nacionalno substanco. Tako kot jo je že pred petnajstimi leti. Vendar takrat za svoje zasluge ni dobil zadovoljivega priznanja. Vse predolgo je trajalo, da je ljudstvo uvidelo, da ima samo enega pravega vodjo.

Proslava ob obletnici ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite je bila še ena od slovesnosti, ki gradijo mit. Na to, da ob prihodu predsednika vlade po novem vsi zbrani stojijo, smo se že privadili. Tokrat se je na platnu nad odrom prikazala tudi podoba mladega Janeza Janše. Nekoliko starejši je z istega odra spregovoril zbranim in slovenski javnosti. Njegov govor sta nato v integralni verziji objavila tednika Mag in Demokracija.