Uvodnik / Jani Sever: Mrzli dnevi

"Pluta obesiti na Prešernovem trgu!"
Naslov v Direktu

Množični morilec je obsedel deželo, v kateri je vlada ravno napovedala, da hoče rojstvo države proslaviti z vojaško parado. Neki njen minister je grobo odrinil novinarko, ker ga je nekaj vprašala. Hči nekega drugega ministra pa je v svojem talk showu kramljala s predsednikom ene od parlamentarnih strank o tem, kako fizično kaznovati storilce kaznivih dejanj.

Podobe, nad katerimi je bilo veliko ljudi zgroženih. A na zelo različne načine in zaradi zelo različnih razlogov. Še najmanj je bilo morda opaziti široko nasprotovanje vojaški paradi. Konec koncev se je oglasilo tudi nekaj zagovornikov. Vladni taktični umik je mogoče pripisati predvsem nasprotovanju predsednika republike, s katerim se predsednik vlade nikakor noče politično spopasti, pa naj imata še tako različne poglede. Dobri predsednik z Zaplane je neprijeten nasprotnik. Vendar to ne pomeni, da niso veliko povedali vladni neuradni glasniki. Sporočila so bila jasna. Med mnenji, da nasprotovanje vojaški paradi pomeni zapostavljanje Slovenske vojske, je bilo povsem jasno slišati tudi tiste, ki so prepričani, da paradi nasprotujejo tisti, ki ne ljubijo domovine. Tisti, ki sploh niso hoteli, da bi obstajala. Izdajalci.

In predsednik republike? Je tudi on izdajalec? Njegovo vlogo pri osamosvojitvi je večkrat hvalil predsednik vlade. A počakajmo. Želja imeti parado je velika. Ko bo prišel pravi trenutek, ko mu bo morda spodrsnilo kje drugje, takrat bo čas, da se tudi predsedniku pove, kar mu gre. Konec koncev je njegova pozicija kontroverzna. Sprejel je vilensko izjavo in podprl odhod slovenskih vojakov v Irak - oficirjev, ki poučujejo iraške vojake v Bagdadu in so del nastajajoče državljanske vojne ter hkrati del okupacije. Vojaška parada bi navsezadnje samo primerno zaznamovala nov status Slovenije kot vojaške sile. Vendar bi bila tudi eden od mejnikov v prekvašenju slovenske kulture, ki z militarizmom nikoli ni imela veliko skupnega. Prav to je v nasprotju z jasno izraženimi prepričanji predsednika republike, čeprav je v koreografijah vedno mogoče najti kompromise.

Paradi se vlada vsekakor še ni odpovedala. Tako kot se ni odpovedala ambiciji po poučevanju medijev, kako naj poročajo, da bodo profesionalni. Na dan, ko sta novi vodstvi pomembno dopolnila oba osrednja slovenska medija TVS in Delo, je to, kako si partnerstvo med politiko in mediji predstavlja vlada, ponazoril minister, ki je na neprijetno vprašanje novinarke odgovoril s fizično silo. Mahnil jo je po roki, v kateri je držala mikrofon, tako da je naslednje vprašanje postavljala na varnostni razdalji. Nerodno je bilo, da je vse skupaj snemala kamera. Tako so morala slediti opravičila. Opravičil se je minister. Najprej mimogrede, takoj po incidentu. Potem še pisno novinarki. Predsednik vlade je povedal, da ministrovo ravnanje ni bilo ustrezno, in celo, da je bilo neprimerno. Tudi predsednik ministrove stranke je ministrovo ravnanje obžaloval.

Ampak opravičili ministra in premiera sta izzveneli v obtoževanje. Izjema je bil dr. Andrej Bajuk, ki svojega strankarskega kolega ni poskušal vleči iz zagate. Minister, ki je udaril novinarko, je ob prvem opravičilu takoj dostavil, da so bila novinarkina vprašanja pod kritiko. Predsednik vlade pa je rekel, da je bilo ministrovo ravnanje sprovocirano, češ da informacija o tem, da se pripravlja njegova zamenjava, ni prišla z vrha vlade, kot naj bi bila ministru pred pogovorom dejala novinarka. Ker ji je pač ni posredoval predsednik vlade. Ali ni imela morda v mislih premierovega kabineta? Kdo drug bi lahko lansiral informacijo? Ali ni šlo pravzaprav za to, da se je napoved ministrove zamenjave nepričakovano prevesila v konflikt med predstavnikom vlade in novinarji? Zdi se, da si je minister z napadom na novinarko rešil funkcijo.

Kljub temu da domnevnega serijskega morilca organi pregona niso priprli, čeprav je bil obtožen umora v Srbiji, niti notranjemu, niti pravosodnemu ministru, niti generalni državni tožilki ni bilo treba reševati funkcije. Čeprav je bil pravosodni minister vsekakor v veliki zadregi. Iz rokava je potegnil celo primer Ribičič. Ampak zato nelagodje ni bilo nič manjše. Redki verjamejo, da so policija, tožilstvo in pravosodje storili vse, kar bi morali. Vendar to še ne pomeni, da Pluta ne bo mogoče izkoristiti. Varovanje pred terorjem zahteva zaostritve. Ljudje bodo temu naklonjeni. Za serijskega morilca, ki je strašil po Sloveniji, so bolj redko uporabili besedo domnevni. V zaporu ga je itak takoj doletelo fizično kaznovanje. Kot predujem za tisto, kar ga še čaka in kar nikakor ne bo dovolj drastično. Hkrati so oživele ideje o smrtni kazni.

Razmišljanja predsednika slovenskih nacionalistov v TV-oddaji najbolj znane ministrske hčere o rezanju udov in žigosanju kot kazenskih sankcijah so bila videti nekako v skladu z duhom časa. S prepričanji, za katera se zdi, da so večinska in da so v skladu s smermi razvoja. To spodbuja domišljijo. In kjer je domišljija, tam ni meja. Vse seveda v imenu napredka. Žal zna zgodovina korakati tudi nazaj.