Uvodnik / Jani Sever: Napoved davčne jeseni

"Najboljša bi bila še vedno poenostavitev z EDS. Ljudje bi bolj plačevali davke."
Andrej Horvat, vodja vladne službe za razvoj, v Financah

Finančni minister naj bi predsedniku vlade septembra predlagal okvire davčne reforme. O tem, kaj se pripravlja, se še vedno zgolj ugiba. Vse je zelo skrivnostno. Občasno pricurljajo kakšne informacije o alternativnih predlogih, za katere naj bi se pripravljali izračuni, in to je vse. Vlada je sicer obljubljala, da bodo izračuni znani konec julija, a se bo to zgodilo šele po počitnicah, čeprav naj bi bili izračuni že narejeni. Čemu torej odlašanje?

Izračuni učinkov načrtovane davčne reforme naj bi pokazali, da med rešitvami, ki so bile na mizi in razen enotne davčne stopnje niso bile javno predstavljene, ni bistvenih razlik. Da bi bilo torej vseeno, če uvedejo enotno davčno stopnjo. Posledice takšnega rezultata bi utegnile biti zanimive. Enotna davčna stopnja je lani postala skorajda sinonim za nepriljubljeno, antisocialno davčno rerformo. Težave z njo imajo tako finančni minister s svojo NSi kot Desus in tudi SLS seveda nad njo ni navdušena. V opoziciji so ji nasprotovali tako rekoč vsi. Kaj bodo storili v primeru, da bodo izračuni pokazali, da se alternativni predlogi enotne davčne stopnje, ki jih je oblikovala vlada, glede učinkov ne razlikujejo od enotne davčne stopnje? In kaj bo storilo Partnerstvo? Možnosti sta pravzaprav samo dve. Lahko sprejmejo enotno davčno stopnjo ali pa zavržejo reformo, ki ima enake učinke. Odgovor je odvisen seveda predvsem od tega, ali bi lahko v luči vladnih izračunov pričakovane posledice davčne reforme postale bolj sprejemljive za javnost in s tem za poslanke in poslance, ki morajo reformo podpreti.

In kakšni naj bi bili ti učinki? Je res, kar trdijo nasprotniki enotne davčne stopnje? Ali imajo prav njeni zagovorniki? Kljub temu da vlada svoje številke ljubosumno skriva in se o njih izven Partnerstva za razvoj ne želi pogovarjati, so ob predpostavki, da so izračuni za vse različice podobni, posledice reforme vsaj delno že znane. Sindikati so namreč pri Ekonomskem inštitutu pravne fakultete naročili študijo učinkov enotne davčne stopnje, ki so jo deloma že razkrili. Študija dokazuje, da bi enotna davčna stopnja prinesla dodatno razslojevanje družbe. Makroekonomsko naj bi pomenila zgolj prelaganje bremen. Izračuni so pokazali, da bi cene v primeru takšne davčne reforme zrasle in da bi z njo pridobili bogati in izgubili revnejši. Hkrati bi prinesla izpad javnofinančnih prihodkov v višini več kot dva odstotka BDP. Stroški dela bi se zmanjšali samo za tista delovna mesta, ki prinašajo zaslužek, večji od dveh povprečnih plač. Povečali pa bi se stroški dela zaposlenih z nizkimi dohodki. Ob tem, da bi se življenjski stroški povečali za okoli 3 odstotke.

Sindikati opozarjajo, da je vlada v svojem predlogu, na podlagi katerega so opravili izračune, "pozabila" na nekaj olajšav pri dohodnini, ki prizadenejo tri četrtine državljanov. Je na te olajšave res pozabila? To bi izračune dramatično spremenilo. Vlada gotovo ni tako zelo površna. In to, da namerava iz olajšav izvzeti študente in samostojne kulturne delavce, konec koncev ni nič novega. Finance so pisale tudi o davčnih zavezancih, starejših od 65 let. Nenavadno je le to, da naj bi s takšnim predlogom vlada prišla v javnost tik pred lokalnimi volitvami. Res je sicer, da na ravnanje volilk in volilcev v občinah to morda ne bi odločilno vplivalo. A vseeno. Tveganje je precejšnje. Vendar ima po drugi strani vlada tudi nekakšen dead line, ki si ga je postavila sama. Prvi januar 2007. Določeni rok ni brez pomena. Hkratno uvajanje evra in davčne reforme bi vsaj delno prikrilo učinke obeh novosti. Še pomembnejše je najbrž, da bi bila v primeru zamude reforma prestavljena na 1. januar 2008 oziroma v leto parlamentarnih volitev, česar si vlada gotovo ne želi.

Predsednik vlade je glede davčne reforme že nekajkrat povedal, kako si jo predstavlja. Gre za to, da hoče obremeniti potrošnjo in hkrati razbremenili delo, odpraviti neupravičene olajšave in poenostaviti davčno zakonodajo. Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Davek na plače se že znižuje. Za nekatere v prepočasnem tempu, a vendarle. Sedaj morata temu slediti DDV in dohodnina. Najbolj neprijeten bo, kot je videti, dvig stopnje DDV. Oziroma obremenitev potrošnje. Proizvajalci in trgovci lahko na to spremembo preprosto reagirajo z dvigom cen. Pri dvigu plač bodo gotovo ostali bolj skromni. Sindikati tako ostajajo najnevarnejši nasprotnik napovedanih davčnih reform. Ne glede na to, ali bodo prinesle enotno ali malo manj enotne davčne stopnje. Jesenski upor je tako rekoč že napovedan. Štirje največji sindikati, ki se sicer zavzemajo za tako imenovano Kranjčevo različico reforme, se nočejo več pogovarjati z vlado in delodajalci o socialnem sporazumu. Prej hočejo videti izračune posledic davčne reforme, s katerimi bodo soočili svojo študijo.

Kljub temu da imajo najbrž prav tisti, ki trdijo, da je enotna davčna stopnja preteklost, se zdi, da bomo vendarle doživeli predlog reforme, ki bo prinesla vsaj primerljive učinke, ki prinašajo več bogatim, nekaj manj revnim in precejšnje težave za nižji srednji sloj. Obenem naj bi simbolično kaznovali bogate z davkom na nepremičnine in avtomobile. Tako z reformo, ki naj bi bila osnovni material za izgradnjo svetilnika, najbrž ne bo prav veliko zadovoljnih. In svetilnik? V njegove temelje so tako ali tako že vgrajeni pokojninska antireforma, ki letno menda odnese okoli 50 milijard tolarjev, visoke plače v javni upravi in napoved povečevanja javnofinančninh izdatkov.