Uvodnik / Jani Sever: Reševanje odposlanca

"Ni v navadi, da bi ljudje Križnarjevega kova za svoje korake iskali nasvete v zunanjih ministrstvih in državnih uradih. V tem je pomen njihovega dela, ki si zasluži spoštovanje in podporo tudi tedaj in predvsem tedaj, ko se znajdejo v težavah."
Pojasnilo urada predsednika republike k informaciji ministrstva za zunanje zadeve o Tomu Križnarju

Pred časom se je predsednik republike zavzel za Darfur. Slovenija naj bi izvajala pritisk na svetovno javnost in skupnost držav, da bi v Darfurju preprečili genocid in pomagali tamkajšnjemu ljudstvu. V Sloveniji so se s predsednikovo pobudo načelno strinjali tako rekoč vsi. Seveda, pomagati trpečim je plemenito. Nabralo se je celo nekaj denarne pomoči za Darfur.

Potem je kmalu postalo jasno, da Slovenija med svetovnimi diplomatskimi velesilami in državami, ki so v preteklosti obvladovale kolonialni svet, nima ravno veliko moči, da bi kaj pomembnega naredila. Posebej ne predsednik republike sam, saj je bilo zunanje ministrstvo skupaj z vlado do pobude ves čas bolj ali manj zadržano. Vendar predsednik republike ni odnehal. V Afriko je celo poslal svojega odposlanca, poznavalca tamkajšnjih razmer Toma Križnarja, ki se je z množičnimi kršitvami človekovih pravic na tej celini že spoprijemal. Takrat brez kakršnih koli pooblastil, vendar tako zavzeto, da je končal v zaporu. Tokrat naj bi bilo drugače. Konec koncev je postal odposlanec predsednika ene izmed držav Evropske unije. Kljub temu se je kmalu izkazalo, da njegova pot ne bo zato nič lažja. Spet je končal v zaporu. Tokrat mu je zaradi domnevnega vohunjenja grozila dosmrtna zaporna kazen. Na prvi stopnji procesa je bil odposlanec, ki naj bi vohunil za slovenskega predsednika republike, kaznovan z dveletno zaporno kaznijo.

Za državo bi morala biti afera skrajno neprijetna. Pričakovali bi, da bo slovenska diplomacija poskočila. Vsaj sedaj, ko je bila Križnarju izrečena kazen, če je že prej, ko so ga zaprli, delovala precej preveč hladno, kljub vsej resnosti situacije, v kateri se je znašla v trenutku, ko je bilo jasno, da je ne le slovenski državljan, temveč predsednikov odposlanec končal v zaporu v Darfurju. Ob tem je seveda pomembno vprašanje, ali je Tomo Križnar res vohunil. Odgovor ni enostaven. Njegova prisotnost v Darfurju je namreč pomenila, da bo razkril tisto, kar je tam videl. Tega seveda ni počel za slovenskega predsednika, kaj šele za slovensko vlado. "Vohunil" je za tiste, ki trpijo v Darfurju. Slovenska diplomacija pa je ob tem ostala skrajno neprizadeta. Si predstavljate, da bi pred leti odposlanca kake male evropske države - denimo Luksemburga - zajeli in zaprli kot vohuna, ker bi se potikal okoli Srebrenice. No, Darfur ni Srebrenica in Slovenija ni Luksemburg. A kljub temu so od slovenske diplomacije najbrž mnogi pričakovali precej več.

Ministrstvo za zunanje zadeve je sicer že pred časom sporočilo, kako poskuša za predsednikovega odposlanca narediti vse, kar je v njegovih močeh, da je zaprosilo nemško veleposlaništvo v Sudanu za konzularno zaščito Toma Križnarja in da je zunanji minister Rupel govoril s sudanskim zunanjim ministrom. Vsekakor z zunanjega ministrstva niso sporočili, kako diplomacija po vsem svetu prepričuje vlade prijateljskih držav, naj se zavzamejo za Križnarja, in kako je vprašanje sprožila v vrhu Evropske unije. Namesto tega so v Mladiki informacijo o svojih dejavnostih v pomoč Tomu Križnarju začeli s stavkom, da je Križnar odpotoval v Sudan, ne da bi se posvetoval s komer koli na zunanjem ministrstvu. Na pojasnilo iz predsednikovega urada, češ da je Križnar kot odposlanec odpotoval v Čad in se je za pot v Darfur odločil kasneje, na pobudo humanitarnih in uporniških skupin, so vztrajali pri svojem. Mimogrede so priznali celo, da jih je na to, naj pošljejo koga v Kartum, opozorila Nemčija. Sami na to niso niti pomislili.

Zunanji minister se je od vsega skupaj sprva praktično distanciral in dal s tem ponovno vedeti, da bi vlada najraje videla, če predsednik republike ne bi imel svojih odposlancev. Oziroma če sploh ne bi počel ničesar in če ne bi tudi nikamor šel. Razen v dogovoru z ministrstvom za zunanje zadeve, ki bi mu že znalo razdeliti budžet tako, da bi ga porabil kje, kjer njegove besede ne bi pomenile prevelikega tveganja, predvsem ne v notranjepolitičnih razmerjih. Tisto, kar za vlado šteje, je, kot kaže, predvsem to, kdo si lahko prilasti zasluge za kakršno koli diplomatsko potezo. Posebej nerodno je zato, da je bila Drnovškova "akcija Darfur", kljub začetni neuspešnosti, predvsem v tujini precej bolj opažena kot denimo Janševo rokovanje z Bushem ali Ruplove bolj ali manj rutinske diplomatske poti. Sedaj morda, predvsem po zaslugi Toma Križnarja, ne bo ostala niti brez učinkov. Za nekaj trenutkov je namreč s Križnarjevim zavzemanjem za žrtve najhujšega mogočega zločina v mednarodnem pravu, genocida, Slovenija res postala svetilnik leta 2006.

Slovenski predsednik je nekaj posebnega. To je dokazal tudi s tem, da si je za odposlanca izbral Toma Križnarja. Že takrat je moral vedeti, da je s tem, ko ga je izbral, nase prevzel odgovornost. Ob vseh svojih akcijah in pobudah bo sedaj najprej moral najti čas za reševanje svojega odposlanca. Če slovenska diplomacija pri tem ne bo hotela intenzivno sodelovati, je to za vse državljanke in državljane lahko samo zelo skrb zbujajoče.