uvodnik / Mateja Hrastar: Reševanja in sožalne brzojavke

Te dni je Slovenska turistična organizacija z obžalovanjem ugotovila, da učinek oglaševanja na CNN ni bil tak, kot so pričakovali. Turistični priliv se ni povečal, poslovneži niso s kovčki, polnimi denarja, drveli v Podalpje, da bi sklepali biznise, Slovenija se ni izstrelila na prve strani mednarodnega tiska, kot kaj vem kakšna zgodba o uspehu ... nič od tega, še vedno smo mali s Kalimerovim sindromom. A reklama za CNN je bila kljub vsemu pomembna - to je bila ena zadnjih velikih odmevnih akcij trenutnega zunanjega ministra. Saj pomnite: na dan predstavitve oglasa se je minister obregnil ob konec reklame, slogan in emblem in vse je bilo treba na vrat na nos in na hitro popraviti, zimprovizirati, da bi bilo povšeči zunanjemu ministrstvu. Od takrat dalje pa v mojem spominu ni zapisano, da bi naše MZZ odmevno in samoiniciativno delovalo še v kakšni zadevi po tem.

Toda premier Janša je 19. avgusta izjavil: "Ni dobro, da se iniciative, ki niso usklajene, vržejo v mednarodni prostor, da se okoli tega potem zgradijo pričakovanja, ki jih ni mogoče realizirati." Medklic povprečne državljanke: Kaj pa so usklajene iniciative slovenske zunanje politike? In še naprej fizično močni alpinist JJ: "Vsi, ki imamo javne funkcije v Sloveniji, smo prisegli, da bomo delali za blaginjo Slovenije, ne za lastni politični prestiž." Kar je letelo na DJ-ja. In spet tečen medklic povprečne državljanke: Kaj res delujete v prid blaginje vseh Slovencev, ali nemara le tistih, ki so vam podložni? Pa še naprej ta galantni premier, ki novinarke ženskih časopisov pelje na alpinistično turo, zjutraj pa jim skuha hrenovko ter ponudi cigaro: "Slovenska diplomacija zagotovo ni nič kriva v primeru Križnar." In spet tečna blondinka: O, pa je ... kriva je, da je omledna. Kriva je, da je ni. Kriva je, ker naša zunanja politika seže do mej Piranskega zaliva, ups, do Strunjana pravzaprav, diplomatska komunikacija pa se zreducira na reševanja, poročanje o tem, da na krajih terorističnih napadov ni bilo slovenskih državljanov, ter pošiljanje sožalnih brzojavk ob letalskih nesrečah. Kriva je, da je vedno korak za drugimi. Našega trenutnega zunanjega ministra se sliši le takrat, ko kdo drug kaj naredi na zunanjepolitičnem področju, pa ga gospod Dimitrij začne kritizirati. A ne, da ni dejaven, nasprotno, zelo dejaven je kot gostujoče pero Dela.

A kako hitro se spremeni perspektiva sveta, če ste le nekaj dni v Evropi. Potem ugotovite, da center sveta ni neki zablodeli aktivist v sudanskem zaporu, temveč Evropo trenutno žreta dva popolnoma druga problema: Libanon in imigranti. Slednje naplavi vsako poletje, ko se začne sezona Lampedusa & Spain Sail Travel Agency. Letos je na Lampeduso, enega izmed dveh afriških vstopov v Evropo, prispelo okoli 10.000 ilegalcev, v zadnjem tednu je bilo deset mrtvih, dvajset jih pogrešajo. V zadnjem vikendu je na Kanarske otoke, drugo vstopno točko, prispelo 1300 nelegalnih pribežnikov, skupaj letos že 18.000, trikrat več kot lani, in Španija je zaprosila za pomoč pri reševanju nastale problematike. Na prvi pogled bi jo odklonili, ker se naša zunanja politika tiče sudanskih zaporov, a glej ga, zlomka, smo pač v tako zaželeni Evropi in se torej tiče tudi nas. A ne bojte se: ako se na pribežniško krizo ni odzvalo zunanje ministrstvo, deluje naša policija - ujeli so 17 ilegalcev, ki jih je v tovornjaku tihotapil ukrajinski šofer.

Druga tema, ki trenutno žge staro celino, je Libanon. Izraelski napad na Libanon je trenutek, ko lahko Evropa dokaže svojo voljo in spet nasprotuje ZDA. In medtem, ko Francija in Italija tekmujeta v tem, katera bo poslala več mirovnih sil, Janezi spet cincajo. Minister Rupel se sicer načeloma v besedah zavzema za enotnost Evropske unije pri tem vprašanju, "saj ima zveza zgodovinsko priložnost, da se uveljavi kot globalni dejavnik", a kakšne večje iniciative, angažiranosti ni bilo opaziti. A ja, poslali so 20.000 evrov pomoči in minister zagotavlja, da smo pripravljeni ponuditi tudi nadaljnjo pomoč, "pri čemer je posebej relevantna gotovo ustanova Skupaj, ki bi po umiritvi razmer sodelovala pri psihosocialni oskrbi otrok, prizadetih v konfliktu". Za vojake pa je preveč nevarno, kot je ugotovila slovenska vojska v vojaškem nasvetu vladi. Zato bi raje dva opazovalca v Siriji prekvalificirali iz enot UNTSO v enote UNIFIL ter ju premestili v Libanon. Pa še predrago je, proračun za mirovne akcije je skoraj že porabljen. Sedaj pa naj mi kdo pove: zakaj je bilo nujno poslati vojake v Irak, od koder večina evropskih držav umika čete, v Libanon, kjer bi res lahko naredili nekaj koristnega, pa ne? Očitno smo spet na drugi strani Evrope, na tisti, ki se raje rokuje s stričkom Samom, na tisti, ki ne prevzema iniciative, ampak čaka na povelja.

Vsa ta zunanjepolitična mlačnoba in neangažiranost lahko zbujata skrb, ko bo Slovenija predsedovala EU. Ali se bodo naši budžoti takrat zmigali in recimo hitro sklicali zasedanje ob kočljivih zunanjepolitičnih situacijah? Ali bo mega fensi kongresni center na Brdu namenjen aktivnemu sodelovanju v evropski politiki ali le razkošnim konferencam, kot bo recimo te dni na Bledu srečanje z naslovom Kaspijski obeti 2008 - "prvi mednarodni dogodek v okviru Strateškega foruma Bled, ki ga ustanavlja Ministrstvo za zunanje zadeve v sodelovanju z Inštitutom za strateške študije v Ljubljani". Torej je MZZ vseeno aktivno. Vprašanje sicer, ali za blaginjo Slovenije ali pa za dober naftni biznis in osebni prestiž.