uvodnik / Mateja Hrastar: Inšalah, habibi, inšalah

Verjetno ga ni človeka civiliziranega sveta, ki se ne bi spomnil, kje je bil 11. septembra 2001. In kako je izvedel za letali, ki sta se zaleteli v newyorški WTC. Natančno se spomnim, da mi je na poti iz službe telefonirala prijateljica in vprašala: "Si videla? Letalo se je zaletelo v WTC." "Uh, ali je bil pilot v letalu?" sem sarkastično pripomnila in nadaljevala pot proti domu. Nekaj kasneje je še enkrat zazvonil telefon: "Stara, hitro pojdi domov in prižgi CNN. Še eno letalo se je zaletelo v WTC. Ni bil samo zblojen pilot." In potem sem res dirjala domov, se poknila na kavč in zrla v ekran. Frka, panika, kaj se dogaja? Počasi so na breaking news live tv pronicale informacije in se je sestavljala zgodba. Z odprtimi usti sem strmela v live sliko nebotičnikov, ki sta se zrušila. Nemogoče. Zdelo se je, kot da gledam hollywoodski film katastrofe. Take reči se dogajajo le v filmih, ne pa v realnem svetu. Enajsti september 2001 je bil prvi dogodek, ki je zaradi globalne televizije ostal zapisan v spominu ljudi po vsem svetu. Bolj kot prvi koraki na Luni. Bolj kot Kennedyjev umor, ki je bil spominski dan le v možganih baby boom Američanov. Bolj kot dan Titove smrti, ki ga pomnimo le eks Jugoslovani. Bil je dogodek, ki je svet de facto naredil globalno vas, bolj kot vse mreže multinacionalnega kapitala v letih pred tem.