uvodnik / Grega Repovž: Komunisti sovjetskega tipa
MLADINA, št. 1, 15. 1. 2007
"Če so mediji, kot trdijo nekateri, 'četrta veja oblasti', morajo imeti državljani nadzor nad njimi, za kar pa so potrebni organi demokratičnega upravljanja itn. To je značilno za t. i. javne medije, medtem ko imajo zasebna glasila enako moč kot javna, vendar zanje ni predvidena tako rekoč nobena demokratična kontrola."
Dimitrij Rupel, slovenski zunanji minister, v redni kolumni v Delu, 30. decembra 2006
"Če so mediji, kot trdijo nekateri, 'četrta veja oblasti', morajo imeti državljani nadzor nad njimi, za kar pa so potrebni organi demokratičnega upravljanja itn. To je značilno za t. i. javne medije, medtem ko imajo zasebna glasila enako moč kot javna, vendar zanje ni predvidena tako rekoč nobena demokratična kontrola."
Dimitrij Rupel, slovenski zunanji minister, v redni kolumni v Delu, 30. decembra 2006
Minister Rupel v zadnjem času ponavlja - v kolumnah, izjavah in intervjujih - citirano tezo v več oblikah. Na eni strani v teh izjavah banalizira medije kot le eno od gospodarskih panog, ki nima nobenih posebnih značilnosti (ima pa vlada prek gospodarstva pravico vplivati na medije), na drugi strani pa oznako medijev kot "četrte veje oblasti" opisuje kot pravo vejo oblasti. In če so mediji oblast, pravi, potrebuje nadzor. Tega pa naj bi izvajali organi demokratičnega upravljanja. In kdo so organi demokratičnega upravljanja po ministrovo? Iz konteksta je seveda jasno: tisti, ki so bili demokratično izvoljeni, torej oblast.
Za medije sta res v rabi dve oznaki: četrta veja oblasti in sedma sila. A besedna zveza četrta veja oblasti - enako pa velja za sedma sila - nikoli ni pomenila dejanske oblasti, kot poskuša prikazati minister. S to besedno zvezo se poudarja le pomen neodvisnih in avtonomnih medijev za normalno delovanje demokracije, funkcija in pravice medijev pa so zapisane tako v mednarodne resolucije, v ustavo te in drugih demokratičnih držav, ne nazadnje tudi v medijske zakone, ki na koncu na izvedbeni ravni opredeljujejo pravico do neodvisnega in avtonomnega delovanja medijev in novinarjev. In mediji nikoli ne obsodijo - pa čeprav politiki ta stavek radi izustijo, ko se znajdejo pod lupo novinarjev - in javni osebi, ki je bila v medijih razkrita, zato ni bila odvzeta pravica do pravičnega sojenja, do domneve nedolžnosti do pravnomočne sodbe. Mediji ne pošiljajo ljudi v zapor in ne izstavljajo kazni.
Kako si slovenski zunanji minister predstavlja medije, novinarje in njihovo vlogo, najbolj nazorno razkriva primer novinarja Večera Boruta Mekine. Slednji je konec leta 2006 na svoji spletni strani objavil pismo, ki ga je naslovil na ministra Rupla že junija lani. Mekina v pismu Ruplu pravi: "Pred približno pol leta je Slovenijo obiskal romunski zunanji minister. Kot novinar Večera sem bil z njim, po srečanju z vami, dogovorjen za intervju. Hotel sem ga povprašati nekaj o EU, pa tudi o tem, ali res nameravajo znižati raven diplomatskega predstavništva v Sloveniji, ker Slovenija ne odpre veleposlaništva v Bukarešti. Toda po tem, ko sta obe delegaciji, romunska in slovenska, v Vili Podrožnik pokosili, romunski minister ni bil več pripravljen na pogovor, saj naj bi mu zmanjkalo časa. Precej razburjeno pa je bilo tudi osebje romunskega veleposlaništva, preko katerih sem se dogovarjal za intervju. Čez nekaj časa mi je bilo sporočeno, da ste se ob koncu kosila pogovarjali - pa naj se sliši to še tako nenavadno - o meni, kot novinarju, in o moji ženi. Romunskemu zunanjemu ministru naj bi dejali, da sem komunist sovjetskega tipa in anarhist. Osebje veleposlaništva ste vprašali, ali ne poznajo moje žene, romunskemu zunanjemu ministru pa rekli, da so na njegovem veleposlaništvu očitno nalogo zelo slabo opravili, če me niso preverili in če torej ne vedo, s kom imajo opravka."
Ni prvič, da je ta minister tako nedopustno posegel v delo novinarjev. Pri tem ni nepomembno, da so vsi opisi Mekine in njegove žene popolna laž, še več - navadno obrekovanje. A prav ta primer, banalen, a tak le zaradi banalnosti ministrovega delovanja, razkriva, kako si demokracijo razlaga zunanji minister Rupel. Pa ne le on. Mediji so v glavah nekaterih ljudi še vedno del zarote, ki ima namen zrušiti oblast in ji preprečiti zmago nad temnimi silami, s katerimi se spopadajo nosilci oblasti v imenu in za dobrobit ljudstva.
Minister si je ob novem letu zaželel, da bi v Sloveniji končno končali tranzicijo in da bi tudi naši mediji postali normalni. Kaj po ministrovo pomeni normalni mediji? To so mediji, ki sledijo interesom države, kot jih opredeljuje vlada. Mediji, ki razumejo ministra za zunanje zadeve.
Zakaj ta govorica zveni tako znano? Seveda, to je govorica komunistov sovjetskega tipa. Tudi oni so se ves čas trudili demokratizirati medije.
Rupel seveda Mekini na njegovo pismo ni odgovoril.