uvodnik / Grega Repovž: Nismo osamljeni
MLADINA, št. 18, 11. 5. 2007
"Po mojem gre za desnico, ki je popolnoma tradicionalna in anahronistična. Desnico, ki ne ponuja nič novega, nič pozitivnega. Imamo demokracijo, kjer so na oblasti ljudje - gre za koalicijo populističnih, avtoritarnih in demagoških strank -, ki izvajajo novo politiko samoizolacije Poljske v Evropi. Hkrati si oblast prizadeva, da bi centralizirala nadzor nad javnimi občili in tajnimi službami ter finančnimi ustanovami. Ti znaki so lahko dokaj nevarni, vendar je Poljska še vedno demokratična država."
Adam Michnik, glavni urednik časopisa Gazeta Wyborcza, eden od organizatorjev poljske opozicije, vodilni poljski disident, o današnji oblasti, v intervjuju za Mladino, oktobra 2006
"Po mojem gre za desnico, ki je popolnoma tradicionalna in anahronistična. Desnico, ki ne ponuja nič novega, nič pozitivnega. Imamo demokracijo, kjer so na oblasti ljudje - gre za koalicijo populističnih, avtoritarnih in demagoških strank -, ki izvajajo novo politiko samoizolacije Poljske v Evropi. Hkrati si oblast prizadeva, da bi centralizirala nadzor nad javnimi občili in tajnimi službami ter finančnimi ustanovami. Ti znaki so lahko dokaj nevarni, vendar je Poljska še vedno demokratična država."
Adam Michnik, glavni urednik časopisa Gazeta Wyborcza, eden od organizatorjev poljske opozicije, vodilni poljski disident, o današnji oblasti, v intervjuju za Mladino, oktobra 2006
Adam Michnik, eden izmed vodilnih poljskih disidentov, se je v preteklih mesecih dokončno znašel na seznamu ljudi, ki jih današnja poljska oblast poskuša umazati, najbolj absurdno pa je, da se je znašel med tistimi, ki jim - bilo bi smešno, če ne bi bilo skrajno resno - očita sodelovanje s komunističnimi tajnimi službami. Za oblast bratov Kaczynski je Michnik moteč, pa čeprav je Michnik tisti, ki je bil zaprt, preganjan in dolga leta maltretiran, celotna njegova biografija pa je en sam boj za demokracijo. Kako natančen je v ocenah tudi danes, ne nazadnje kaže tudi citirana izjava.
Michnik seveda ni edini, ki je moteč. Poljska oblast pod vodstvom bratov Kaczynski je v svoji populitični vnemi sprejela tudi poseben lustracijski zakon, ki politikom, sodnikom, direktorjem javnih podjetij, profesorjem univerz, direktorjem šol, urednikom in vsem novinarjem nalaga podpis posebne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno službo SB, v nasprotnem pa jim grozi odpustitev. Seveda so intelektualci na Poljskem zgroženi nad zakonom, ki od njih zahteva podpisovanje absurdne izjave - ki je že v osnovi nedemokratična. Podpisovanju izjave se je tako uprl tudi prvi premier demokratične vlade Tadeusz Mazowiecki, ki poudarja, da je moral v demokratični Poljski že trikrat podpisati takšno izjavo, zdaj pa ima tovrstnega maltretiranja dovolj. Enako je storil tudi Bronislaw Geremek, tudi eden od najpomembnejših borcev za demokratizacijo Poljske, danes poslanec v Evropskem parlamentu, ki je podpis izjave zavrnil, pa čeprav bo zaradi tega v skladu z omenjenim zakonom izgubil mandat poslanca. Kdo je Geremek? "Geremek je srce in možgani poljske poti v svobodo," je o njem za Die Zeit dejal Michnik. Prvič ga je general Jaruzelski zaprl leta 1981 zaradi podpore stavkajočim delavcem. Po letu dni zapora je prav Geremek zasnoval tako imenovane alternativne strategije za Poljsko. Leta 1983 so ga spet aretirali, pet let zatem, jeseni 1988, pa je v novem valu stavk za Solidarnost oblikoval njeno strategijo. Geremek je tisti, ki si je zamislil koncept na pol svobodnih volitev, ki so Solidarnosti prinesli zmago, na podlagi katere se je sprožil pritisk za demokratizacijo po celotni vzhodni Evropi, tudi v Sloveniji. Bil pa je tudi prvi, ki je leta 1991, ko je nova oblast prvič začela iskati črne ovce naroda, Žide, Rome, intelektualce, ki ji niso bili všeč, povzdignil glas.
O ustavnosti lustracijskega zakona se bo poljsko ustavno sodišče izreklo še ta mesec.
Michnik je pred kratkim izjavil, da obžaluje, ker v več vzhodnoevropskih državah Evropske unije vlade vodijo populistične stranke in politiki, da je to slabo za celotno unijo, da pa je naloga teh držav, da se s tem problemom tudi same soočijo. Michnik z drugimi besedami ne jadikuje nad usodo Poljske, ki je na zadnjih volitvah dobila tako izrazito populistično oblast, ki se ves čas giblje na robu demokratičnega, temveč tudi od Poljske same pričakuje, da se bo s problemom soočila. Evropa seveda ve, kaj se na Poljskem dogaja, politiki tudi javno izrekajo resna opozorila, vendar pa bo problem morala na koncu rešiti Poljska sama. Enako velja tudi za Slovenijo, kjer sicer lustracijskega zakona sicer nimamo - nazadnje sta lustracijsko zakonodajo leta 1998 predlagala Lojze Peterle in Janez Janša. To pa ne pomeni, da lustracije, čiščenja tistih, ki oblasti niso všeč in se jih da razglasiti za vsaj komunistične sodelavce, sodelavce prejšnjih - demokratičnih! - oblasti, ni. Je. Dogaja se vsak dan, dogaja se po medijskih hišah, dogaja se v javni upravi, dogaja se v podjetjih. In če drugače ni mogoče utišati človeka, se ga pač umaže.
In to velja za vse, ne nazadnje tudi za pisca teh vrstic in tednik Mladina. Michnik je v omenjenem intervjuju - njegov avtor je Jani Sever - o Poljski dejal tudi naslednje: "Priča smo procesu, ki je zares zelo nevaren. Težava številka ena ni, da je vlada brez odgovornosti, temveč soglašanje ljudi s takšnimi razmerami. Gre za politiko, ki ima za Poljake lahko takšne posledice kot tajska kuhinja za evropske želodce. Za Tajce je tajska kuhinja normalna. Za evropske želodce je lahko neprijetna. Haider je v avstrijskih razmerah lahko nekaj vsakdanjega. Haider v razmerah, kakršne vladajo na Slovaškem ali Poljskem, je rak. Tu je razlika. Slogani so enaki. Posledice pa so lahko zelo različne."