Kako iz klopčiča?

Finančni minister Andrej Bajuk je ta teden ponosno objavil, da je presežek proračuna v preteklem letu znašal kar 35 milijonov evrov. Dejansko se je pohvalil in se še naprej hvali s tem. Vendar pa je njegova hvala neodgovorna in nepremišljena. Presežek v proračunu je lahko namreč po mnenju vodilnih analitikov posledica zlasti treh vzrokov. Prvi je seveda sama gospodarska rast, ki dejansko generira višje prilive v proračun. Višja gospodarska rast od načrtovane namreč avtomatično prinese tudi večje davčne prilive. Drugi razlog za proračunski presežek se zelo verjetno skriva v slabem črpanju evropskih sredstev. Ker Slovenija ni počrpala načrtovanega obsega evropskih sredstev, so ji ostala sredstva, s katerimi bi morala biti sama udeležena v teh projektih. Tretji razlog, ki verjetno pomeni tudi pomemben delež presežka, pa se skriva v sami inflaciji.

Inflaciji? Pri rasti inflacije v tem trenutku participirajo namreč vsi tisti, ki si svoj delež od proizvodov in storitev režejo v vnaprej določenem odstotku. Tako ima na primer večina trgovcev marže opredeljene v odstotku prodajne cene. Dobijo na primer 20 odstotkov od cene produkta. Če se prodajna cena nekega produkta dvigne za 20 odstotkov, se tudi njihov izplen poviša. Če so na primer od nekega izdelka pri ceni 10 evrov dobili 2 evra, pri ceni 12 evrov dobijo dobijo maržo v višini 2,4 evra. To njihovo ravnanje jim je vlada v zadnjih tednih pogosto očitala, in nobenega dvoma tudi ni, da se bo participacija pri inflaciji izkazala tudi pri objavi dobičkov teh družb za leto 2007. A vendar je poleg trgovcev tu še nekdo, ki si na podoben način povišuje prihodke: državni proračun namreč. Bolj se dvigajo cene, več dobi prek davkov država v proračun, saj se tudi davki obračunavajo v odstotku. Oziroma drugače rečeno: če že gre očitati trgovcem, da kujejo dobiček iz inflacije, je tega očitka lahko deležna le še vlada. Tudi njeni prilivi so se zaradi inflacije povišali. In del denarja, ki danes državljanom zmanjkuje iz denarnic zaradi višjih cen, je končal v državnem proračunu.

Danes inflacija pomembno vpliva na standard državljanov in je tudi po vseh javnomnenjskih raziskavah vir njihovega nezadovoljstva in njihovih skrbi. Zahteve po povišanju plač se zato zaostrujejo. A v trenutku, ko bi morala biti vlada še posebej previdna, paziti na vsako izjavo, se filigransko lotiti iskanja argumentov, s katerimi bo tako sindikate kot tudi nezadovoljne državljane prepričala, da je v teh razmerah najbolj pogubno, če bo prišlo do klasične inflacijske spirale, v kateri se izmenično povečujejo cene in plače, minister Bajuk s svojimi izjavami le še stimulira - dejansko upravičene in z rastjo življenjskih stroškov utemeljene - zahteve sindikatov, tako v javnem kot v zasebnem sektorju, po dvigu plač. Sindikati se namreč v tem trenutku s svojimi grožnjami s stavkami ne šalijo - k ostrim zahtevam jih namreč silijo razmere, v katerih se bo iz meseca v mesec znašlo vse več njihovih članov.

Vse več je opozoril, da se razmere za majhno in proti močnim svetovnim trendom neodporno Slovenijo vse bolj zaostrujejo. Najboljši analitiki v ZDA na primer že ocenjujejo, da se je ameriško gospodarstvo znašlo v recesiji oziroma je tik pred njo. Celotna Evropa se je znašla v strahu pred grozečo recesijo. Slovenija je prvič po dolgih letih začela v mednarodnih bonitetnih ocenah izgubljati pozitivne predznake. Zato ni čas za blef, ni čas za obračanje besed - kot si ga je privoščilo Bajukovo ministrstvo pred dnevi, ko je v sporočilu za javnost zapisalo, da Evropska centralna banka razlogov za inflacijo v Sloveniji ne vidi v fiskalni politiki, že čez nekaj ur pa se je izkazalo, da o tem v poročilu prve finančne institucije v Evropi ni niti besede.

Slabo bo, če si bodo državljani predsedovanje Evropski uniji zapomnili predvsem po tem, da so v tem času najbolj nazadovali.