Skrivnostno podzemlje otoka Bornea

Sivo nebo se s težkimi oblaki skoraj dotika krošenj goste džungle, naša jadrnica pa se previdno prebija po zavojih ozke reke, ujete med veje in debla stoletnih dreves. Bo še šlo za naslednjim ovinkom? Pa naslednjim? Mogoče pa le ... Takrat se trup stopetdesettonske barke strese, nagne in v hipu ustavi. Nasedli smo ... Nasedli, v rečici Sungai Bai, kakšnih šestdeset kilometrov v notranjosti otoka Bornea, daleč od morja, ki smo ga zapustili že včeraj. Ugasnemo motor in tišino motijo le glasovi pragozdnih ptic in kriki opic, ki se prepirajo nekje visoko med vejami. No, pa smo tam. Res ni bi bilo pametno priti sem, a kaj, ko je bil mik bližnje avanture prehud. Tu smo z namenom, da raziščemo skrivnostno podzemlje reke Sungai Bai, ki leži le nekaj kilometrov pred nami v mogočnem kraškem masivu, ki nas vabi v daljavi.

Po neprijetni andamanski izkušnji se nam je mirna plovba proti Borneu kar prilegla. Po nekaj dneh jadranja posadko navadno zajame poseben ritem: straža-krmarjenje-opravila na krovu-spanje-zajtrk-večerja-pa spet straža ... Dnevi so si podobni kot jajce jajcu, človek popolnoma izgubi občutek za čas in pretečene ure se nizajo, kakor da bi nevidna roka premikala kroglice na lesenem računalu. Enoličnost dneva včasih prekine kakšna nevihta ali pa otepanje tune ali dorade na napeti ribiški vrvici, ki jo ves čas vlečemo za seboj. Čisti užitek in spokoj oceanske plovbe.

Še krajši postanek v petrolejskem mestu Balikpapanu, kjer se nam pridružijo novi člani jamarske oprave, in pot nadaljujemo proti ustju reke Sungai Bai v severovzhodnem delu Bornea. Bližamo se nevarnim vodam med Filipini in Borneom, ki slovijo po sodobnem piratstvu. Naša orožarna se je iz skrivališča preselila na doseg rok in nočne straže so obvezno oborožene. Iz antipiratskega centra v Kuala Lumpurju prek satelitskega Imarsata vsak dan sprejemamo poročila o napadih na plovila v teh vodah. Včasih tudi po več na dan ... In koliko je samo neprijavljenih, ki nikoli ne zaidejo v dnevne anale?

Gusarji

Pirate jugovzhodne Azije bi lahko razdelili na tri skupine. V prvo, največjo in hkrati najnevarnejšo sodijo organizirane mafijske skupine, ki merijo na res velike zaslužke. Dobro so obveščeni in včasih celo povezani s kakšnim od pristaniških uslužbencev ali z mornarji na velikih tovornih ladjah. Zgodi se, da so zabojniki tovora "prodani" že med nakladanjem v pristanišču, še preden so sploh ukradeni in ko na nesrečni ladji niti ne slutijo, kaj se dogaja. Veliki in dobro oboroženi čolni ladji sledijo in jo ustavijo na odprtem morju. Posadko navadno pobijejo ali pomečejo v vodo in za ladjo izgine vsaka sled. Ponavadi tovor izkrcajo v katerem od južnokitajskih pristanišč, ladjo prebarvajo, ji spremenijo ime, jo prodajo in že pluje z "uradno" ponarejenimi dokumenti za novega lastnika. Teh piratov se nam ni bilo treba bati. Njihovi dobički se merijo v milijonih dolarjev, potrebni so dobra organizacija, obveščanje, prodajna mreža, skratka, naša tridesetmetrska džunkica je bila za take kriminalce veliko premajhen zalogaj, da bi se jim sploh splačalo potruditi. Lahko bi kar rekli, da bi imeli z nami občutno prevelike režijske stroške. Tretja skupina so revni ribiči in obalni kmetje, ki delujejo sami ali največ po dva do trije skupaj. Ti si z drobnimi krajami, ki včasih prerastejo tudi v nasilen rop, skušajo izboljšati težko življenje. Ponavadi se manjši ladji neslišno približajo v pirogah z vesli, saj so večinoma tako revni, da si niti motorja ne morejo privoščiti. Tudi teh "honorarnih" piratov se ne bojimo, saj smo bistveno bolje oboroženi, številnejši in naša ladja je štiriindvajset ur na dan zastražena. Ponoči na sidrišču usmerimo močne halogenske žaromete proti morski gladini, tako da so potencialni lopovi dobro zaslepljeni in predvsem ne morejo videti, koliko ljudi jih opazuje in pazi na varnost. Med plovbo pa nas tako ali tako ne morejo ujeti.

Bojimo se druge skupine piratov. To so bolj ali manj dobro oboroženi desperadosi, ki imajo srednje velike in zelo hitre čolne. Ti so specializirani za napade na tovorne ladjice, ki preskrbujejo oddaljene otoke, in seveda na redke morjeplovce, ki vseeno zaidejo v ta del sveta. Ti pirati imajo na vesti tudi največ pokolov "ljudi s čolnov", ki so si skušali z begom iz Kambodže ali Vietnama rešiti življenje med tamkajšnjimi vojnami in revščino. Torej, previdnost ni nikoli odveč, to se je še prekmalu pokazalo tudi na naši plovbi.

Napad

Krmarjeva straža na jadrnici La Boudeuse traja dvakrat po štiri ure na dan. V navigacijski kabini za pravilno plovbo in kurz skrbi eden od treh navigatorjev, krmarju pa na palubi pomaga tudi opazovalec, ki z daljnogledom v rokah skrbi za obveščanje o ovirah, neoznačenih čereh, nevarnih plavajočih deblih in seveda ladjah in čolnih, ki plujejo v bližini. Kljub stalnemu radarskemu nadzoru marsikaterega plovila na zaslonu ni mogoče opaziti. Gre predvsem za nizke lesene ribiške barke, ki se včasih podajo daleč na odprto morje in so največja nevarnost predvsem med nočno plovbo. Podobne čolne imajo tudi pirati. In takole nekega jutra kakšnih 50 milj od obale in nedaleč od našega cilja zaslišim neobičajno vznemirjenje in krike na palubi. To je lahko samo velika riba, ki je prijela na trnek ali pa... Ponavadi je riba, a tokrat je bilo tisto drugo. Ni minilo niti nekaj sekund, ko sem zaslišal strele in hkrati tudi udarce krogel v leseni trup naše jadrnice. Šlo je zares! Velikokrat prej smo že vadili za tak napad in tudi tokrat je šlo kot po maslu, le mogoče malo hitreje kot navadno. Na naši leseni jadrnici so z jeklenimi ploščami ojačena mesta, natančno se ve, kdo kam gre in kaj mora prijeti v roke. Rutina, ki vliva zaupanje!

Izredno hiter čoln se je približeval krmi in v njem je bilo na prvi pogled kakšnih šest do osem ljudi. Samo eden je imel v rokah puško in občasno je ustrelil proti nam, najbrž z namenom, da bi nas ustavil. Bili so kakšnih 250 do 300 metrov stran in bližali so se izredno hitro.

Ameriška jurišna puška M16 izstreli nabojnik s tridesetimi naboji kalibra 5,56 mm v nekaj sekundah. Če se to pomnoži s tri (toliko šteje naša skupina za prvi odgovor) in potem še z dvema izstreljenima nabojnikoma za vsako puško, pomeni, da v nekaj sekundah našo ladjo zapusti skoraj dvesto krogel. Prepričan sem, da so pirati tisti dan doživeli presenečenje svojega življenja. Mogoče tudi zadnje. Voda okoli njihovega čolna je zavrela od naših krogel, les po palubi jim je drobilo v drobne trske, tako da se je zdelo, kakor da se iz čolna kadi, da o pokanju sploh ne govorimo. Ne vem, ali so potrebovali desetinko sekunde, da čoln obrnejo in nam pokažejo hrbte. Med tem pripravljen tromblon v kapitanovi roki z ofenzivno granato v cevi ni bi več potreben. Vse skupaj ni trajalo niti minutko, kaj pa se je med tem dogajalo z njihovo posadko, smo lahko samo ugibali. Ko adrenalin popusti, seveda sledi razmišljanje o svojem, bolj ali manj nagonskem odzivu. Slaba vest? Moralni maček? Občutek krivde? Ne, prav nič od tega! Treba je samo pomisliti, da bi bila lahko jutri njihova tarča popotniška družina, ki se z jadrnico potepa po teh vodah. In ve se, da v takih primerih sodobni pirati ne poznajo prav nobene milosti. Mogoče smo samo rešili kakšno bodočo nedolžno žrtev, ki bi lahko padla v roke tem barabam? Ko so se nam približevali, niso streljali v zrak, ampak so merili v nas, in ko so se enkrat spustili tako daleč, so morali nase prevzeti tudi odgovornost za svoja življenja, ta pa lahko v takih trenutkih prekleto malo veljajo.

Jamski mir

Načrt za odpravo "Sungai Bai" ni nov. Že pred nekaj leti je dvajset francoskih jamarjev raziskovalo to za speleologijo potencialno izredno zanimivo območje. V pragozdu sredi masiva so odkrili orjaški ponor, v katerega je izginjala deroča reka. V podzemlje so ji sledili sedem kilometrov daleč, a tam so jih ustavile visoke vode vsakodnevnih tropskih nalivov. Našli so tudi izvir reke in nekaj kilometrov jame za njim, a med tema skrajnima točkama je ostalo še veliko kilometrov neraziskanega podzemlja. Odpravo so morali predčasno končati, saj je za malarijo in hudimi črevesnimi težavami zbolela večina jamarjev, za enega od njih pa se je zgodba končala precej bolj tragično. Umrl je v baznem taborišču zaradi izčrpanosti in okužen z leptospirozo, boleznijo, ki jo navadno razširjajo podgane ali manjši glodalci. Georges, eden od članov tedanje odprave, pa si je kljub temu vse od takrat želel priti nazaj in nadaljevati začete raziskave. Povezali smo se že v Franciji, beseda je dala besedo in čez nekaj mesecev smo se skupaj znašli tam, kjer so morali pred leti nesrečni jamarji odnehati.

Ob izlivu je reka Sungai Bai široka skoraj toliko, da se s sredine komaj vidita oba bregova. Z vsakim kilometrom plovbe pa se oži in po dnevu in pol rečica ni bila široka kaj dosti več, kot je bila dolga naša jadrnica. Le kako se bomo obrnili, saj plovba s krmo naprej seveda ne bi bila mogoča. Tudi rečni tok je bil z vsakim metrom močnejši, le nekaj kilometrov pred končnim ciljem, vasico Pendagan, pa smo še nasedli. Na našo srečo ima sicer zelo oddaljeno morje z visokim plimovanjem tudi v notranjosti otoka še vedno majhen vpliv in čez nekaj ur se je voda dvignila za kakšnih dvajset centimetrov. Ravno dovolj, da se privlečemo do vasi.

Pendang je gozdarsko naselje, ki pa v zadnjih letih hitro propada. Med velikim požarom pred nekaj leti, ko je Borneo gorel več mesecev, so zgorela skoraj vsa drevesa, primerna za posek, tako da danes gozdarji v glavnem posedajo pred kolibami in kadijo na roko zvite cigarete. Ostalo je še nekaj zarjavelih in obtolčenih kamionov za prevoz debel in luknjasta gozdna cesta proti apnenčastemu masivu v daljavi. In že čez dva dni smo se, obloženi s prtljago, jamarsko opremo in hrano za mesec dni, peljali na kamionu skupaj s tridesetimi dodatnimi nosači, ki smo jih potrebovali za naš pohod. Po nekajurni vožnji po cesti, ki je bolj spominjala na lunino površino, smo razdelili tovore in dolga pot skozi džunglo se je lahko začela. Podrta debla, divje rastlinje in številni potoki so nam zagrenili hojo in po dveh dneh smo se končno le znašli pred veličastnim izvirom reke Sungai Bai. Voda bruha izpod ogromne pečine, ki nam je s previsom ponudila odlično zaščito pred vsakodnevnimi plohami. Idealno zavetje za bazno taborišče, od koder bomo skušali prodirati naprej v podzemlje.

Napolnim karbidno svetilko, dodam vodo, čez ramo vržem jamarsko 'transportko', polno vrvi, in že visim na začetku previsa ter zabijam prvi svedrovec. Pod menoj črno, vabljivo brezno, ki mu ne vidim dna. Skala je trdna, okruški izpod kladiva letijo na vse strani in kakor diamantni kristali neslišno izginjajo v globino. Z glasnim pokom prižgem karbidovko. Privijem ploščico, vpnem karabin in prosti konec vrvi, ki visi zložena v vreči pod mano, napeljem v zavoro. Izpnem varovanje ... Popustim stisk roke na zavori in se začnem z vedno večjo hitrostjo pogrezati v črnino. Obdata me dobro znana hlad in vonj jame, zunanji svet je pozabljen, kakor da nikoli ne bi obstajal, morje, jadrnica in sonce sta samo še oddaljen spomin. Brezno se zvonasto razširi in obvisim dobrih dvajset metrov pod pritrdiščem. Dno in stene so veliko predaleč, da bi jih lahko osvetlil drobni acetilenski plamen na moji čeladi. Tišina. Tema je tako gosta, da imam občutek, da bi si lahko odpel pas in enostavno odkorakal nekam drugam. Spustim se na dno dvorane in počakam na ostale. Kakor drobne kresnice v temi se spuščajo po vrvi - najlepši prizor na svetu. Treba bo naprej. Jama se nadaljuje in med velikimi bloki odkrušenega kamenja se spustimo v spodnjo galerijo skozi popolnoma zlizan prehod, ki ga je podzemeljski vodni tok izdolbel v živo skalo. Zabredemo v vodo do pasu, voda pa postaja vse globlja in globlja. Bredem že skoraj do vratu, ko se kamniti obok nad mojo glavo začne spuščati. Bo dovolj prostora za prehod? S čelado drsam po kamnitih fasetah na stropu in glavo moram nagniti na stran, da mi blatna voda ne bi zalila ust. Šlo bo! Takoj po jezercu ožina ... Začnem se prerivati skoznjo in se seveda zagozdim. Nekako mi uspe prebiti se nazaj, potem si snamem pas z vso jamarsko opremo, da bi s tem pridobil nekaj dragocenih centimetrov. Ponoven naskok na razpoko, v najožjem delu globoko zajamem sapo, izdihnem, da se mi zmanjša obod prsnega koša, in se kakor zamašek iz steklenice izvlečem na drugo stran. Končno! Jamski rov postaja vse lepši in lepši. Kamniti meandri se svetlikajo v temi in s stropa kakor zamrznjeni slapovi časa visijo ogromni kapniki. Prizor za bogove, a nam se vseeno mudi naprej. Kaj bo za naslednjim ovinkom? Ožina, neprehoden kamnit podor, nov sifon, velika dvorana? To je ta skrivnostni občutek neznanega, zaradi katerega smo tu. Rov se prične dvigovati in tanka plast sige, ki je v dolgih tisočletjih prekrila debele sloje blata, hrustajoče zapoka pod nogami - kakor da bi mendral krhko skorjo iz strjenega sladkorja. Pred nami se odpira nov rov in deviško nedotaknjena tla lahko pomenijo samo eno - tod ni hodil še nihče ... Sem še ni stopila človeška noga, odkar so reke pred milijoni let izdolble v apnenec te skrivnostne jame. Od navdušenja po rovu skoraj tečemo, se spotikamo in padamo po ostrem kamenju. Za zavojem se galerija nadaljuje in v stropu se odpre velika luknja. Mogoče se jama nadaljuje prav tu? Naprej? Ne! Prijatelji, ki nas čakajo na površju, so gotovo bolj zaskrbljeni kot mi, saj nas greje slast odkritja. Vseeno bo treba ven!

Tako so se odkritja iz dneva v dan kar vrstila. Po nekaj dneh smo se razdelili v dve skupini, "podzemeljsko" in "nadzemeljsko". Tisti za pod zemljo so iskali nadaljevanja jame v podzemlju, drugi so po površini iskali brezna in ponore, ki naj bi nas pripeljali do podzemskega toka reke. Majhni in lahki jamarski čolni so se izkazali za nepogrešljive, pa tudi občutek, da ti ni treba plavati v blatni reki, kjer je mrgolelo krokodilov, je bil kar prijeten. Cel masiv je reka izdolbla v treh ravneh. Dva fosilna rova, torej tam, kjer je reka tekla pred več deset tisoč leti, preden si je novo pot izdolbla nekaj deset metrov globlje, in pa aktivni del, tam, kjer reka teče danes. Seveda so najobetavnejše raziskave aktivnega dela, saj so včasih starejši rovi zamašeni z orjaškimi kapniki ali z nanosi peska in blata, to pa lahko onemogoči nadaljnje raziskovanje. A tudi aktivni del se ponavadi ne vda tako zlahka. Nadaljevanje navadno ustavijo sifoni, z vodo zaliti rovi, ki prekinejo povezave med podzemeljskimi galerijami. Vsak dan smo meje raziskanega premikali za nekaj metrov dlje. S seboj smo prinesli tudi potapljaško opremo, ki mi je omogočila prečkanje dveh sifonov, ki so nam preprečevali nadaljevanje, čeprav je misel na krokodile v vodi zagotovo pospešila ritem mojega plavanja do nevarnih mej. Le kako daleč se oni odpravijo raziskovat sifone?

Seveda je osnovna naloga vsakega jamarja, da novoodkrite dele jame topografsko izmeri in izriše, saj je le tako delo pravilno opravljeno, in raziskovalcem, ki pridejo za njim, je prihranjeno ogromno časa, ki bi ga drugače porabili za "odkrivanje" že odkritega. Delo je bilo zamudno in dnevi, temu je botrovala tudi utrujenost, so se v začetku vlekli v neskončnost. A bolj ko se je približeval konec odprave, bolj se nam je začel čas izmikati med prsti in vsak dan močneje smo čutili, da povezave med izvirom in ponorom reke Sungai Bai tudi tokrat ne bomo v celoti raziskali. Kljub kilometrom na novo odkritih in izrisanih rovov smo nazadnje le morali odnehati, saj se je bilo treba po slabem mesecu vrniti na jadrnico, ki nas je čakala na reki.

Še dvomljiva pot po reki navzdol in La Boudeuse je končno svobodno zaplula na odprto morje - tja, kamor pravzaprav tudi najbolj sodi. Pred nami pa nova avantura - raziskovanje vulkanov po Indoneziji in otokih Papue Nove Gvineje.

7