reportaža / Boj za Prago

Na Vaclavski trg se je spustila noč. Bulvar sredi Prage je bil prazen, le nekaj novinarjev in demonstrantov je še postopalo naokoli. Pred Narodnim muzejem so v vrsti stali policisti, oblečeni v neprebojne jopiče, z maskami in ščiti. Bili so živčni. Na tleh, pred njimi, so ležale granitne kocke. Bližnji McDonald's je bil v črepinjah, razbit in razdejan. V zraku je bilo nekaj sladkega, vonj po solzivcu se je ravno razgubil. Še pred dobro uro je tu divjala bitka med demonstranti in policisti, rezultat pa je bil za zdaj še neodločen. V stranskih ulicah so policisti v civilu aretirali ljudi, vklenjene so jih potem zapirali za hišno ograjo, dokler seveda ni prišel avto in jih odpeljal v zapor. Bitka pa še ni bila končana. Na Vaclavskem trgu je bilo še dobrih 100 demonstrantov. Na spodnji del trga je avtobus pripeljal nov kordon policistov, od daleč se je videl kovinski blesk njihovih plinskih mask. Ozračje je bilo napeto in tudi demonstranti so utišali svoja gesla. Zgodilo se je kar naenkrat. Najprej je počilo, pa še enkrat in enkrat. Hrup plašilnih raket je hitro preglasilo cvrčanje izstrelkov s solzivcem. Potem so napadli policisti. Z dvignjenimi palicami so se zagnali v demonstrante. Množica se je zganila, prelomila in začela bežati. Plašilna raketa je eksplodirala ravno pod mojim nogami, zakril sem si ušesa in z odprtimi usti na pol grbast bežal proti stranski ulici. Nekje sem prebral, da si tako zavaruješ bobnič. Začelo me je dušiti, zakašljal sem, spodaj, v prsih, me je zapeklo. Pogledal sem nazaj, policisti so bili oddaljeni le še kakšna dva metra, v sencah sem začutil hitro utripanje srca. Še zmeraj sem tekel in oni za mano. V sosednji ulici sem opazil hotel in pred njim 20 policistov. Sedaj sem ujet, sem pomislil, sedaj je konec. Tekel sem dalje, gor, stran od Vaclavskega trga. Po nekaj minutah sem se ves zadihan ustavil, naslonil sem se na vhodna vrata neke stanovanjske hiše in pogledal proti trgu. Okoli mene so bili upehani demonstranti. Policistov ni bilo, ustavili so se kakšnih 200 metrov nižje, zaprli so ulico, nas gledali in čakali. Izvlekel sem mobilni telefon in poklical fotografa. "Kje si?" "Tu zgoraj, nad tabo." Pogledal sem gor po ulici in ga videl, kako s fotoaparatom in torbo sloni na ulični svetilki. "Ej, Jure," je rekel, "jaz se tega ne grem več ..."