Streljanje na glinaste golobe

Čepeli so in čakali na morje,

preštevali stare školjke v zalivu,

nabirali pisane kamne

za grobove v našem svetem mestu.

Maruša Krese, Še testament se je izgubil

"Če živiš blizu reke, naučiš otroka plavati. Pri nas pa ..." Čakam, da bo Zatem Hajjah, direktor palestinske špedicijske družbe, nadaljeval. Umolkne. Zares nadaljevanja niti ne potrebujem.

Te dni samo v Eresu, mejnem prehodu v Gazi, umre vsak dan otrok ali dva. Opazujem izraelske vojake, kako iz varnega zavetja streljajo na fante, ki se od časa do časa odlepijo od množice gledalcev, in s fračo zaženejo kamen, ki niti približno ne zadene zaklonišča, kaj šele vojaka. Sprašujem se, kako izraelski vojaki izbirajo svoje glinaste golobe. Kaj je odločujoče? Kolikokrat je vrgel kamen? Predrzni izraz na otroškem obrazu? Ali pa zadovoljen nasmeh, ker je preživel še en met? Zelo dvomim, da streljajo iz strahu, panike ali bojazni za svoje življenje ...

S fotografom stojiva med množico ob robu strelišča. Tam se igra samo opazuje. Nobenega navijanja ni slišati, le za kratke trenutke nas prevzame olajšanje, ker je krhki glinasti golob ostal cel.

Sva le nekaj deset metrov stan, še na dosegu krogel, zato se nagonsko skloniva, kadar poči. Vsi se nama posmehujejo. Hej, saj streljajo glinaste golobe, mar ne? Ali ne vesta, da je večina otrok zadetih točno v glavo? Počutim se bedasto, vseeno se premaknem za porušen zid, ki mi zares daje samo občutek varnosti. Le nekaj ur kljub vsemu ni dovolj, da bi se naučila pravil igre, ki se je otroci iz Gaze učijo že toliko časa. A tudi oni se lahko odločijo za napačno potezo: v zadnjih tridesetih dneh je v "spopadih" izgubilo življenje že 140 ljudi, med njimi največ otrok in najstnikov, nekaj tisoč pa jih je bilo ranjenih.

So pa tudi dnevi, ko je Eres le zelo živahen mejni prehod med območjem Gaze, ki je pod palestinsko upravo, in Izraelom. Takrat se več deset tisoč Palestincev, ki delajo v Izraelu, v uri ali dveh zvrsti mimo palestinske in izraelske kontrole. Vsa ta neverjetna množica se približno ob istem času vali čez mejo. Zjutraj v Izrael, zvečer nazaj. Noči morajo preživeti doma, v getu.

Hatem Hajjah vseeno nadaljuje razmišljanje o otrocih: "Pri nas pravijo, da otrok zares ni nikoli otrok. Ko mi je desetletni sin odločno povedal, da se namerava udeležiti protiizraelskih manifestacij, sem ga vprašal, zakaj. Razložil mi je, da ima dovolj tega, da nam Izraelci jemljejo zemljo, da streljajo njegove prijatelje, da nas ne priznajo za enakopravne ljudi."

"Kaj naj mu odgovorim? Lahko si le želim, da ne bo sodeloval pri neorganiziranih demonstracijah, da se ne bo spopadal z izraelsko vojsko, predvsem pa si želim, da bi čim prej dočakali mir, da bodo tudi naši otroci imeli otroštvo, saj si ga prav gotovo zaslužijo."

Ko se sprehajaš po prašnih ulicah mesta Gaze, prestolnice območja Gaze, zaman iščeš predel ali pa vsaj posamezne hiše, ki bi ti pomagale sestaviti sliko mesta, ki so ga v sedemnajstem stoletju opevali francoski popotniki in njegovo lepoto primerjali nič manj kot z lepoto Pariza. Tako rekoč nič ni ostalo od cvetočega mesta, ki je bilo dolga stoletja strateško eno izmed najpomembnejših mest v Levantu. Tam so se križale bogate trgovske poti, ki so povezovale Afriko in Egipt z Azijo, Perzijo. V Gazi - 'zaklad' so jo imenovali v arabščini - so se opremili za spopad z naravo popotniki, polni pričakovanj, preden so se odpravili v sinajsko puščavo, in v Gazi so se po naporni poti oddahnile utrujene karavane, ko so premagale puščavo. Mesto, za katerega so se borili Grki, Rimljani, križarji, Turki pa Napoleon in spet Turki, vse dokler jih niso pregnali Britanci, ti pa so ga izročili Egipčanom, je izginilo. Egipčani so si v njem utrdili vojaško bazo. Otomanske hiše s skrivnostnimi dvorišči so se v petdesetih letih izgubile med številnimi begunskimi šotori in med nikoli dokončanimi stanovanjskimi bloki. Po letu 1994, ko so Palestinci dobili oblast (resda omejeno, pa vendar) nad območjem Gaze in Zahodnega brega, je tudi v Gazo pričel pritekati denar. Asfaltirali so večino cest, stanovanjskih hiš ne gradijo več le za kratek čas.

Ulično vrvenje še vedno ni podobno tistemu v živahnem orientalskem mestu. Lajanja potepuških psov ne slišiš, tu in tam zagledaš suhe mačke, ki se smukajo okrog smeti. Le na redkih krajih zadiši po sladkem jabolčnem tobaku, še redkeje po močno začinjenih zelenjavnih kroglicah, vonja po ovčetini ali jagnjetini tako rekoč ni. Nikjer ni glasnih in zgovornih trgovcev, ki bi te ob pitju čaja prepričevali o ničevosti tvojega življenja, ki ne bo nikoli popolno, če si ga ne boš popestril s svetlečimi bakrenimi izdelki, veličastnimi vodnimi pipami, spretno stkanimi preprogami ...

Drugačno otroštvo

Številna družina Bassem se gnete v majhnem pritličnem stanovanju. V dveh mračnih sobah in ozki kuhinji brez okna mora biti dovolj prostora za enajst ljudi: Hanan, njeno mamo, taščo in osem otrok. Njen mož Belbissi je bil voznik rešilnega avtomobila. Življenje je izgubil pred mesecem dni, ko je reševal Mohameda Al Durra, dečka, ki je umrl pod izraelskimi streli v očetovem naročju. Slike in televizijski posnetki njune tragedije so v hipu obkrožili svet. Za smrt voznika Belbissija vedo le redki ... Sto petdeset dolarjev, toliko je zaslužil na mesec, je bil edini denar, ki je redno pritekal v hišo. Palestinska vlada družinam pobitih - ti so za Palestince mučeniki - namenja podporo, vendar se najstarejši sin Fathal boji, da bo moral vseeno pustiti študij novinarstva in poskusiti srečo pri iskanju dela. Njegove možnosti pa so tako ali tako minimalne. Na zaposlitev v Izraelu lahko kar pozabi. Ker je premlad in ker nima otrok, nima niti pravice zaprositi za delovno dovoljenje.

Večina družin v Gazi je še vedno zelo tradicionalnih, tako da žene nočejo ali ne smejo niti pomisliti na zaposlitev. Sicer pa, le kako bi pri tako številnih otrocih? Zgovoren je podatek palestinskega združenja sindikatov, ki govori, da je uradno zaposlenih v Izraelu 26.000 ljudi, od tega le 269 žensk.

Suzani Sbeta se niti sanja ne, kako bo preživela svojo številno družino. Najstarejši sin ima osem let, najmlajši osem mesecev. Moža, ki je bil krojač in je zaslužil 300 dolarjev na mesec, so 5. oktobra ubile izraelske bombe. Suzan si neskončno želi miru. Res pa je, da si ne predstavlja skupnega življenja z Izraelci in je prepričana, da morajo živeti ločeno.

Trinajstletnemu učencu Eyaadu Shaatu so 25. oktobra zjutraj prestrelili glavo. Tridesettisočglava množica ga je spremljala na dolgi poti iz bolnišnice do doma, kjer so se od njega še zadnjič poslovili mama in osem sestric. Tragedija za družino je nepojmljiva: izgubili so edinega sina in brata, pa tudi člana družine, ki je imel največ možnosti, da bi očetu nekoč olajšal breme pri preživljanju tako številne družine.

Moji obiski pri družinah, ki so izgubile koga od svojih, se vrstijo in ni jim videti konca. Najteže mi je izstopiti iz avta, potrkati in čakati pred vhodnimi vrati. Me bodo sprejeli? Kakšno tragedijo so doživeli ljudje na drugi strani zidov? Ali bom sploh lahko prenesla še eno njihovo zgodbo? Počasi, počasi se naučim, da so mi odprta prav vsa vrata. Nikjer se ne obotavljajo, nikjer mi ne dajo čutiti, da sem vsiljiva. Povsod me prijazno povabijo, pa čeprav so ljubljenega izgubili danes, včeraj, pred nekaj dnevi ... In ko z njimi srkam grenko aromatično kavo, razumem, da me prav njihova neskončna prijaznost najbolj boli.

Stanovanja so japonsko prazna: stene so brez slik, po tleh so razprostrte blazine. Pri družinah, kjer so možje in sinovi umrli v zadnjih spopadih z Izraelcih, so stene zapolnili s slikami umrlih in skromnimi venci. Čeprav v vsaki hiši mrgoli otrok, po tleh ne ležijo igrače. Tu in tam ima kakšen otrok polomljeno plastično pištolo, mogoče še puško ali fračo, ki si jo je naredil sam. Človek ima občutek, da je prva stvar v življenju, ki je zares samo njihova, šolska torbica. Pri družini Mohameda Al Durre je drugače. Na okenskih policah so rože. Ob njegovi sliki visi kletka s pticami. Šestletna sestrica Nur pestuje njegovo mačko, teta Fawzia vsa nesrečna kaže še neuporabljene rolke. Dvanajstletni Mohamed jih je dobil žal šele po smrti, ker si jih je tako želel.

Posnetki njegove smrti se še danes predvajajo po televiziji. Staršem po vsem svetu se trga srce, ko gledajo, kako oče v obupu s svojim telesom varuje otroka pred kroglami. Marsikdo med njimi se sprašuje, zakaj mu je sploh dovolil, da se s kamni spopada z oboroženimi vojaki, ko je bil vendar izid boja že vnaprej znan? Predstavljam si, da je palestinskim staršem težko preprečiti, da bi se najstniki izogibali smrti, ki je med njihovimi vrstniki vse prepogosta, da bi se je bali. Poleg tega je največja čast za muslimane, da umrejo kot mučeniki. Konec koncev imajo mučeniki zelo spoštovano mesto v nebesih.

Komaj dvajsetletni izraelski vojak, ki je mladost preživel v Gazi med palestinskimi vrstniki, zdaj pred njimi do zob oborožen varuje židovsko naselje sredi Gaze. "To delam za domovino," preprosto razloži. Drugače bi ta hip dal vse na svetu, da bi jedel pravi palestinski humus. Čeprav je prepričan, da bi bila izraelska družba precej prijetnejša, če bi več Židov imelo palestinski značaj, vseeno verjame zgodbam, da palestinska oblast plačuje otrokom za vsak kamen, ki ga vržejo proti njim. Ne more razumeti, zakaj bi se drugače le s kamni postavljali po robu njihovim puškam.

V Gaza Stripu je v sedemdesetih letih našlo dom tudi 4000 židovski priseljencev, ki živijo v dvajsetih naseljih in zasedajo več kot četrtino območja. Po mnenju nekaterih jim varen vsakdanjik omogoča več kot 40.000 oboroženih vojakov. Deset vojakov za enega priseljenca! Ni čudno, da Palestinci radi poudarjajo, da je zasedba draga zanje in za Izrael.

Ko si enkrat v tesni Gazi, težko odideš. Jamila El Taramsi si želi le, da bi se za nekaj časa umaknila od vsega hudega in da bi pri sorodnikih v Jordaniji vsaj poskusila pozabiti na smrt šestnajstletnega sina Samija Fathija. Umrl je v Nezarimu 1. oktobra, ko ga je šest krogel zadelo v trebuh. S starejšimi brati je kamenjal nasprotnike. Očitno Jamila še nekaj časa ne bo zapustila Gaze. Izraelci zaprejo letališče v Gazi, kadar se jim zazdi, nadzirajo pa tudi premikanje Palestincev po cestah, ki povezujejo mesta in vasi. Izraelci se lahko svobodno premikajo, kjer koli si želijo, tudi po palestinskem območju, če si upajo, seveda.

Intifada

"Mojega sina so ubili kolonialisti," pove gospod Shahda Shamalah, medtem ko pestuje en dan starega vnuka Ismaila. Dojenček je dobil ime po očetu, ki ga je krogla 3. oktobra zadela v srce. Ismail je bil inženir in je delal v palestinskem podjetju na Zahodnem bregu v Ramali, z ženo je živel pri očetu v lepi hiši ob morju. Njegovega prvega otroka, ki se je rodil dvajset dni po očetovi smrti, so njemu v spomin poimenovali Ismail.

"Ismail ni umrl!" reče njegova mama in ponosno dvigne novorojenčka. Prijatelj se ob tem nasmehne in se zakolne na džihad - sveto vojno.

V sosednji hiši je Ismailov bratranec Marwan umrl le tri dni kasneje. Na istem mestu. Tudi njega je krogla zadela v srce. Tudi on je bil star samo 22 let. Oče, profesor arabščine na liceju, se je že bolj ali manj sprijaznil s sinovo smrtjo. Še več. Prepričan je, da so za dosego cilja mučeniki nujni, in je zato pripravljen žrtvovati še druge sinove. "Želim mir, ampak najprej mora biti vojna," je prepričan. "V Palestini ni dovolj prostora zanje in za nas. Ne morejo nam kar jemati zemlje! Ampak kako naj se s kamni borimo proti puškam, helikopterjem ..."

Z največjo ljubeznijo objame devetletnega sina Bilala. Njegove kretnje govorijo vse kaj drugega kot besede: "Tisti dan, ko je umrl njegov brat, je Bilal zagrabil nož in mi dejal, da hoče umreti, tako kot njegov brat. Želim si, da bi Židje odšli od tod, želim si, da bi bila Palestina taka, kot je bila pred letom 1948. Židje se še vedno sklicujejo na to, kar se jim je zgodilo v Nemčiji, pri tem pa sploh ne opazijo, kaj počnejo na tem koncu sveta zadnjih petdeset let. Med njimi in Hitlerjem ni nobene razlike. Hočem sveto vojno, da bi moji otroci živeli v miru!"

Stojim pri cestni zapori pred vstopom v izraelsko naselje pri Gush Katifu, kjer se je zjutraj razstrelil 24-letni Palestinec s tremi kilogrami TNT. Pri tem je ranil enega vojaka, od njega ni ostalo tako rekoč nič. Razočaranje Palestincev po srečanju voditeljev arabskih držav se še ni poleglo in težko se je znebiti vtisa, da imajo občutek, da so jih arabski zavezniki ponovno pustili na cedilu. Pričakovanja pred srečanjem so bila očitno prevelika, Združenim državam Amerike in preostalemu svetu pa že dolgo ne zaupajo več.

Medtem ko opazujem dogajanje ob zapori, se pogovarjam z Majidom Kudihom, mladim uradnikom iz Gaze. Njegova francoščina je tekoča, čeprav je Alžirijo zapustil, ko je bil še otrok. Ves nesrečen opazuje dogajanje, saj se tega dne poroča njegov brat v majhni vasici na jugu Gaze. V službi si je s težavo priboril prost dan, zdaj, po nekaj urah čakanja, mu je popolnoma jasno, da se bo poroka končala brez njega. Izraelci prav gotovo še nekaj časa ne bodo umaknili betonskih zapor in promet še dolgo ne bo normalno stekel. Kar naenkrat se vsi okrog naju sklonijo in panično zbežijo v kritje. Le zakaj, saj sploh ni počilo? Deček, ki se je pogovarjal z vrstniki le nekaj metrov pred nama, je popolnoma bled. Po vratu ga je oplazila krogla in mu preluknjala jopič. Izraelci so se spet odločili za streljanje z ostrostrelskimi puškami, opremljenimi z dušilci. Palestinski otroci, navajeni tudi takega načina vojskovanja, brez pomote prepoznajo tiho, zame neslišno šviganje krogle.

"Saj sem za intifado," mehko reče Majid, medtem ko se umakneva na varno za debla prvih dreves, "ampak ne za tako, da oni streljajo na nas s tanki in puškami, mi pa mečemo vanje kamne. Stvar bi le morala biti bolj enakopravna. Ni kaj, ampak vojaško smo bistveno šibkejši od Izraelcev."

Palestinski policisti s težavo krotijo razgrete najstnike, ki se pred nami razkazujejo s svojimi fračami. Izraelski vojaki jim delo z občasnimi streli samo otežujejo. Izraelski politiki obtožujejo predsednika Arafata, da nima dovolj moči niti želje, da bi krotil svoje ljudi. Če človek le nekaj dni preživi v Gazi, se začne spraševati, kako je mogoče, da ni še več demonstracij, še več manifestacij, še več nemirov. Izraelci so si vzeli pravico, da so stisnili 1,300.000 ljudi na prostor, velik 365 kvadratnih kilometrov. V sedemdesetih letih so še tega zmanjšali za 20 odstotkov, ko so ga posejali s svojimi naselji, in po nekaterih izračunih še za nadaljnjih 15 ali 20 odstotkov, kolikor zavzamejo ceste, ki povezujejo naselbine med seboj in z Izraelom. In kot da ozemlje Gaze ne bi bilo že samo po sebi dovolj tesno, Izraelci , kadar se počutijo ogrožene - in to je očitno zelo pogosto -, zaprejo obroče še okrog vsake vasi, vsakega mesta posebej. Da pri vsem tem ostaneš miren, je potrebno veliko veliko potrpežljivosti, umirjenosti in razuma. Žal pa so to stvari, ki otrokom niso najbolj domače. Težko jim zamerim neukrotljivost, ki jo te dni tako drago plačujejo ... "Zdaj ga še lahko nadzorujem," vsa obupana pravi Fatma Sbeta za svojega najstarejšega sina, ki ima osem let. "Ne vem pa, koliko časa me bo še poslušal." Moža ji je intifada že vzela.

Podnevi so ulice Gaze polne učencev in dijakov v najrazličnejših šolskih uniformah s šolskimi nahrbtniki na ramenih. Nekateri hitijo v šole, drugi počasi, največkrat v živahnem klepetu, hodijo proti domu. Vse je videti tako zelo zelo normalno ...

"Lahko bi jim naredili ladjo in jih popeljali do varnega zaliva, jih za lahko noč pregrnili in z mirom pokrili, in molk preživeli," pravi pesem.

"To delam za domovino."

6