Kultura / Franci Goes To Hollywood

Nekoč, davno pred davnimi časi, je ob omembi absolventskih izletov za edino možno destinacijo veljala tudi konec septembra in začetek oktobra očarljivo sončna Grčija. Vmes se je ta slovenska različica kolektivnega proslavljanja konca koncentracijskega taborišča po imenu fakulteta tako prijela, da so začele ustrezne instance ne samo v deželo Midasa in Niobe voditi tudi razne Hrvate, Ruse in Italijane, temveč avtohtonega Gada celo izvažati na razna druga turistična napajališča. Recimo v čedalje mamljiveje svetlikajoči se turistični biser Bolgarijo, v sam epicenter s tujim kapitalom izdatno podmazane črnomorske idile, in ker je slovenski porabnik bonov ob tej priložnosti tjakaj odrinil prvič, je odprava nosila uradni naziv Bolgarija izgublja nedolžnost, saj se bo vsakdo, ki je bil pri tej eksploziji navzoč, nedvomno moral strinjati, da ni bila Kreta po prvem vdoru horde okajenih slovenskih vikingov nikoli več niti približno taka kot prej.

Ko dobi podalpska duša priložnost, da brez vsakih omejitev začofota po bazenu manj srečnih slovanskih narodov in njihovih še vedno socialistično krhkih valut, opazimo pri tem vedno znatno nevarnost, da bomo doživeli precej neokusne ekscese oholosti in pokroviteljstva, saj dobi Slovenec konec koncev tako krvavo malo priložnosti, da bi se na tej žogi počutil kot Zahodnjak. Tokrat se je cvetober naše bodoče inteligence na tej fronti držal nič manj kot herojsko, saj so se med pristajanjem na burgaškem letališču prvi odzivi ob panoramski viziji dejstva, kako zakrknjeno je naša nova začasna domovina ostala dežela toplarne, socialističnega bloka in očitno neuničljivega trabanta, kaj hitro umaknili globokemu zenovskemu razumevanju dejstva, da je to pač nujna cena razkošja, da v večernem hladu srkaš pivo po 120 tolarjev. Res je sicer, da je bilo navkljub vsem vnaprejšnjim mitom in legendam pivo domačega izvora tudi edina cenena stvar v vsem letovišču, saj stane sok v trgovini 300, ura interneta 600 in uporaba ušivega plastičnega ležalnika na plaži nezaslišanih 1200 SIT, a je bil na ta račun s prizorišča tudi vestno odstranjen vsak drobec sledi prej omenjenih ruševin zmagovite komunistične preteklosti, da ne bi po naključju zmotil zasluženega oddiha Helmuta in Gisele, ki sta z največjim veseljem pripravljena izkašljati te neverjetne zneske, ob katerih bi navadnega, sto do dvesto evrov na mesec služečega bolgarskega državljana zagrabila mutirana varianta bubonične kuge.

“Videti je kot Španija v malem s pridihom kalifornijskega peska! Skrbi me le, da ne bo iz morja pokukala kakšna ruska jedrska podomornica. Ee, ne, ne, nisem še pijan...” je v prenosni telefon neposredno po prihodu iz hotelske avle modroval kolega Sarkić in resnično srebal šele drugo pivo tistega dne. Slantchev Briag oziroma v novoreku Sunny Beach je v svojem bistvu aleja megalomanskih hotelov, vzniklih vzdolž nekajkilometrske plaže podnevi čudovite tople mivke, ob kateri se je sčasoma razvil tudi povpraševanju ustrezen najbolj bolšji izmed trgov vsega najbolj kičastega med kičem. Nastanitveni kolosi tipa Oasis, Victoria in Global delajo vrtne palčke iz najimpozantnejših kijevskih spomenikov in dajejo s svojo spektakularno razsvetljavo predvsem nočnemu utripu pridih naravnost nezaslišane veličine, njihova že malce sajasta vznožja pa so imela v zadnjih nekaj letih več kot dovolj časa, da je obnje naplavilo čisto vsako plastično in utripajočo shakedown shemo, ki v osnovi ni dovolj neumna, da je ne bi že ob prvem mimohodu spregledal povprečen stiskaški angleški penzionist. Slikajte se z mojim udavom, vaše ime lahko izpišemo na zrno riža, če nič drugega, se vsaj stehtajte, kot je predlagala suhljata ženica z umazano ruto na glavi in preperelo staro tehtnico pred sabo, za uporabo katere je skušala zaračunavati po lev na seanso.

Bolgarija je v bistvu država, kjer je preživela dobra stara nemška marka, ki so jo tukaj poimenovali lev in dobite zanjo v poštenih lokalih natanko eno malo pivo domačega izvora. Pred leti sem imel češkega prijatelja, ki je ob televizijskem pogledu na predsednika Clintona streljal z namišljeno strojnico in iz čiste togote z golimi rokami trgal prazne in včasih ne tako prazne pločevinke pepsikole; Janoša bi po nekaj milijoninkah sekunde na Sončni plaži dobesedno razgnalo, saj si osebno ne znam predstavljati, kako bi se nekdaj umirjeno socialistično letovišče sploh lahko še bolj uklonilo hladnim enačbam logike neizogibne westernizacije. Fascinantne desetmetrske replike starih azteških piramid, ki dublirajo kot vratolomni sladkovodni tobogani, sežejo v roko zagorelemu trebušastemu poklicnemu nadlegovalcu pred eno izmed neštetih uličnih menjalnic, ki vam bo poslinil vsak prstan na roki in vas z otroško radostjo surovo opetnajstil v tistem delčku sekunde, ko boste začeli razmišljati, ali bi se splačalo tvegati in na hitro pomežikniti. Vse je naprodaj in vse razpade že tako rekoč naslednjo sekundo, hkrati pa v celotnem kompleksu ni mogoče nabaviti najpreprostejšega kemičnega svinčnika, da bi si lahko sproti zapisovali asociacije ob vsej tej bizarni paši za oči.

“Turistična letovišča živijo od low-budgeta - torej od največjega govna, polepšanega in okitenega v nekaj prebavljivega in v vinjenem stanju celo privlačnega,” je pred odhodom razpredal kolega poznavalec, in če so absolventski izleti že po naravi take izrazito low-budget zadevščine, je Bolgarija mati vseh low-budget držav, pri čemer se lahko med celotnim arzenalom osnovnih kapitalističnih lastnosti lokalni turistični entrepeneurji za zdaj pohvalijo zgolj z obilico pohlepa, saj mnogi na tisti zares veliki skali kljub grandioznosti svojih pročelij še niso sposobni razmišljati. V hotelu so nas nekatere zaradi uvodnega overbookinga tudi po nekaj dneh bivanja še vedno skušali premeščati kot razparane vreče krompirja, aqualandovo klorirano kraljestvo so ob našem prihodu izpraznili iz higieničnih razlogov, velik križ pa je bil tudi s celonočnim najemanjem lokalov, saj si gazda po imenu Plamen očitno preprosto ni znal zamisliti, kakšne gromozanske zneske je v enem samem večeru sposobno zapraviti 350 slovenskih absolventov v zadnji supernovi svoje dragocene mladosti. V Grčiji bi čokati zagoreli točaj vsakemu takemu ponudniku za zabeljenje kupčije obljubil še uradno deviško roko svoje četrtorojene krasotice, Plamen in njegov kolega Todor pa sta prav smešno drobnjakala glede tistih malih stranskih bedarijic, ki ne bi konec koncev pomenile niti promila njunega neto dobička. Kronski primer te bednjikaste mentalitete bi bil obisk stranišča v lokalu, kjer te za vsak tinkle oglobijo za pol marke, in če kdaj slučajno pozabiš plačati, te namrgodena bradavičasta oskrbnica najprej lovi, potem pa še pošteno namaha z metlo. Gotovo ste vzkliknili, da lažem in pretiravam, pa ni res, natanko to se je zgodilo v lokalu Hollywood, kamor je Franci na večerno skupinsko pijanko romal tri od sedmih večerov.

Če obstaja ena sama stvar, ki jo počne slovenski absolvent raje, kot da ga pobesnelo tanka, bi bilo to, da ves naslednji mesec vsakemu, ki ga je pripravljen poslušati, na dolgo in široko razlaga vse o tem, koliko ga je že stankal. Nasploh pa je med tovrstno šolo v naravi najsrečnejši, če ga ustrezne instance nežno nanizajo na barvasto špagico (desna roka naj ostane pri tem povsem prosta za udobno vihtenje flaše pira) in ga kot v jaslicah vodijo po vnaprej skrbno pretehtanih navigacijskih točkah, dokler končno spet ne napoči recimo deveta ura zvečer, ko lahko nadaljuje težko žlampanje. Dobro, avtor bi lahko tukaj v nedogled žongliral s frazami, kot so na primer živalski vrtec, butnglavski vektor ali beer monsters, a bi to ne imelo nobenega pravega smisla, saj se je imela naša bodoča elita predvsem izrazito luštno - konec koncev ji je bil dostavljen večji del natanko tistega, za kar je plačala.

Že drugi večer po prihodu so se recimo odpokali na pradavno barkačo, nasedlo na obronkih turističnega naselja, kjer so jelene vse do jutra klicali, okiteni s kljukami in piratskimi povezami, ter pri tem odrjoveli prenekatero gusarsko (med katerimi je, začuda, prevladovala Štajerska se veseli); naslednji dan so si na odročni farmi nojev, vredni podrobnejše raziskave Emirja Kusturice, privoščili “avtentičen bolgarski večer” v do pičice enakem ambientu in z identičnimi marketinškimi hakeljci, kot jih je Mladinina odprava pred dvema letoma recimo zasledila na Kreti ob “avtentičnem grškem večeru”: čeprav je uvodni burleskni kabare s svojim o-sole-mio-asereje-cancan-zigga-zig-ha imaginarijem čuječnemu opazovalcu na srce položil predvsem hrepenenje, da bi bili Bolgari kdorkoli drug, samo Bolgari ne (in kdo bi jim to zameril?), so v nadaljevanju neki nosati kurenti in brhke sejalke svoj posel opravili povsem dovolj učinkovito, da se je okrog osemdeset odstotkov razvodenjeno, a zastonj vinjenega avditorija nazadnje objelo v en tak skupinski katarzični Đurđevdan. Ker je neki bolgarski profi v dirigiranem displeju narodnega zanosa odplesal par taktov prek razbeljene žerjavice bivšega kresa, sta se mu odločila pridružiti dva enako bosonoga podalpska junca (ista, ki sta prej načrtovala krajo potice narodnim nošam) in ostanek večera skesano preždela v bližnjem ledenem vodnjačku.

Privoščili so si tudi ladijsko žurko v stilu MTV Grinda, kjer so se lahko sredi odprtega morja na resnično nepozabnem sončku srebajoč džin in džus za eno celo popoldne precej učinkovito pretvarjali, da so v resnici Snoopovi najljubši nigerčki; človek bi sicer pričakoval, da jih bosta ledena voda, predvsem pa tesna prepredenost s spektakularnimi titanskimi morskimi klobuki odvrnila od dejanskega kopanja, ampak ne, ne, med meduzice (ki da sicer nič ne pečejo, se pa rade pogovarjajo in plešejo) se je skakalo z nekajmetrske višine, s samega vrha okretne jadrnice do kraja nadžuskanih črnomorskih volkov. Nasploh se je odprava čez dan trudila s pogledom zaobjeti povsem dovolj pradavnih kamnov in še starejših cerkva, da se mamici potem doma niti ni bilo treba zlagati, kako so tudi nekaj videli, svoje plemenite napore pa je zvečer znala več kot darežljivo nagraditi z dodatnim huronskim krikom in ekstra brizgom zlate pene.

Kaj pa kurbarija, vprašate? Ah, kurbarija. Resnično neverjetno je, kako malo prepričevanja, kako malo pregovarjanja in malo alkohola, preprosto kako malo je vodnikom in animatorjem treba, da poprej več kot asketske deklice pripravijo do tega, da začnejo sredi belega popoldneva vsem na očeh s peno na ustih trgati oblačila z mladcev, ki jih niti ne poznajo. Sploh ne, da bi bilo s tem karkoli narobe, ampak če je to v resnici tak silovit zakon, zakaj vendar tega ne počnejo pogosteje? Večina vodnikov se je sicer strinjala, da je šlo za enega manj razvratnih izletov v zadnjih letih, a se je glede tega strinjala tri dni pred dejanskim zaključkom, kar pa je bila po nekem golem naključju tudi natančno tista točka, ko so začele bejbike postajati dovolj sproščene, da so se ga lotile brezmejno nalivati, kar seveda pomeni, da je začelo v zgodnjih jutranjih urah zadnjih treh noči po montažnem hotelu Palas in tudi po kaki ledeni mivki bloditi čedalje več, kako naj jih poimenujemo... ptičkov brez gnezda.

Podnevi torej vodne pištolice na tem ali onem beach partyju, kasneje pa brizgi alkohola in še česa v pestrem naboru kričečih žurplacev in karaoke barov vzdolž neonske trase bolgarskega neokapitalizma. Teden dni je lahko cela večnost ali pa zgolj utrip od vsega dobrega razvajenega srca, in s stoodstotno gotovostjo lahko zatrdimo, da je za slovenske defloratorje Bolgarije minil s hitrostjo tiste druge variante. Za večino je prav brutalno hitro prišel tisti grozljivi trenutek ob pol sedmih zjutraj, ko je bilo treba dokončno odriniti na mučno cesto nazaj pod Alpe; še vedno opotekajoč se od detonacij malo prej končane Losing virginity party (ki bi, se je strinjala večina, dosti prej sodila v sklop otvoritvenega večera, ampak, halo, nikoli ni prepozno) so izmučene silhuete v neprijetni jutranji piš še zadnjič nežno zapjevušile trenutni bolgarski megahit z refrenom Kak si ti da njamaš njikakvi kompleksi, ti prosto njamaš duplikat, in to je bilo to, naslednja postaja Beograd in kasneje, veliko kasneje, v tem tednu ultimativne razbibrige in ekscesa že dodobra pozabljena Ljubljana. Če bi pred odhodom na pot iskal v teoriji idealen stavek za konec takrat še nenapisanega članka, bi kot prvovrsten primer služil recimo Ob pristanku na domačih tleh se ni zdela dobra stara rodna Sibirija še nikoli tako ledena, a šment, če se ni potem izkazalo, da imata rodna Sibirija in povprečno črnomorsko letovišče presenetljivo podobno prepišno kontinentalno klimo, razen morda opoldne, ko resnično pritisne sonček.