Voditeljska služabnica

Gospa Clinton, zakaj hočete postati ameriška senatorka?

Rada bi pomagala, da bi se nadaljeval napredek, ki ga je naša dežela dosegla med Clintonovo in Gorovo administracijo... Imam upanje, odločnost in voljo, da se spopadem z izzivi, ki čakajo Združene države Amerike, hkrati pa sočustvujem z vsem človeštvom in me skrbi zanj.

Kako bi utišali ugibanja, da hočete senatorski stolček izkoristiti kot odskočno desko za predsedniško kandidaturo?

Zagotovila bi, da sem predana senatu, ker verjamem v njegovo pomembnost. Hočem biti čim boljša senatorka. Videla sem, kaj pomeni en sam glas. Veste, precej ameriške blaginje je posledica naveze med energijo in dinamiko, ki ju ima zasebni sektor, ter novo tehnologijo. Vendar sta vlogo igrala tudi predsednikova politika in ekonomski načrt iz leta 1993, ki so ga v senatu sprejeli z enim glasom večine. Zato trdno verjamem, da senat ima vpliv in da tisti, ki volijo v tem domu, spreminjajo naše življenje.

Katera vprašanja so trenutno najpomembnejša in kako bi jim vi skušali vtisniti svoj pečat?

Svoj pečat bi rada vtisnila marsikje - v gospodarstvu, izobraževanju, zdravstvenem varstvu in varstvu okolja. Hočem tudi pomagati družinam pri opravljanju njihove najpomembnejše naloge - vzgoji prihodnjih generacij. V New Yorku imajo zdaj drugi največji odstotek revnih v državi in največji razkorak med prihodki, kar je resno vprašanje, ko gre za prihodnost te zvezne države. Poleg tega hočem Newyorčanom omogočiti, da dobijo pravičen delež zveznih dolarjev, tako da bodo lahko zmanjšali lastne davke in si s tem malce olajšali breme.

Kakšna voditeljica v senatu bi bili in kakšna je vaša definicija vodenja?

Mislim, da je najboljši voditelj voditeljski služabnik, nekdo, ki dela za ljudi, vendar tudi izraža zamisli in poglede o tem, kaj je v najboljšem interesu ljudi, ki jih predstavlja. Rada bi bila voditeljska služabnica v tem smislu, da bi skušala narediti vse, kar zmorem, da bi zadovoljila potrebe ljudi. A skušala bi tudi izpostaviti nekaj težav, za katere menim, da bi jih bilo treba rešiti.

Kakšen vpliv bosta imela predsednikova nepremišljenost in obtožbe v zvezi z njo na vašo senatorsko kampanjo in na splošne volitve? Ali bodo ti dogodki vplivali na odločitev volivcev?

No, tako predsednik Clinton kot jaz verjameva, da je treba živeti naprej. In menim, da so Newyorčani dovolj svetovljanski, da jih bo bolj zanimalo, kaj nameravam storiti za njihovo boljše življenje. Če smo mu z družino lahko oprostili obnašanje v zasebnem življenju, mu bo po mojem mnenju oprostila tudi večina Američanov. Upam, da so volivci mojo kandidaturo presojali glede na moj program in ne glede na zasebne spodrsljaje mojega moža.

Gospa Clinton, pred štirimi leti, ko sem (Feldmanova) intervjujala predsednika Clintona na njegov 50. rojstni dan, sem ga vprašala o njegovem najpomembnejšem dosežku. To naj bi bilo po njegovih besedah, da vas je prepričal v poroko.

To je dobro, ker je bila moja najpomembnejša odločitev, da se bom poročila z Billom Clintonom. Srečna sem, ker sem se poročila z moškim, ki ga ljubim in ki ljubi mene. Še vedno je čeden, urejen in vedno optimističen. Poleg tega imava enak odnos do življenja.

Nam lahko poveste, kako se je vse skupaj začelo?

Spoznala sem ga leta 1971 pred knjižnico pravne fakultete Yale. Ko sva se nekajkrat videla, sem se mu predstavila. Kmalu je prevzel pobudo in na najinem prvem zmenku sva se začela pogovarjati - in se nikoli več nisva nehala.

Prihodnji januar se bo iztekel Clintonov mandat. Po čem bi radi, da se ga spominjajo?

Resnično je postavil nova merila za drugačno vodenje tako v ZDA kot drugje po svetu in za njim so zavidljivi dosežki. Državi gre danes bolje kot takrat, ko je postal predsednik. Uresničil je svoj načrt, da bo poslovne priložnosti in odgovornost na povsem konkreten način vpletel v življenje ljudi. Država je gospodarsko tako v precej boljšem položaju. Delal je za rasno spravo in enakopravnost ter se bojeval proti fanatizmu in predsodkom vseh vrst.

Oglejmo si žensko, ki se skriva za kandidatko. Kaj vas drži pokonci? Kako bi se opisali tujcu?

Sem oseba, ki si zelo prizadeva, da bi živela v skladu s pravili svoje vere in nasveti filozofov, da življenja, v katerem ni dvomov, ni vredno živeti, in da imamo največje obveznosti do svoje vere, družine, prijateljev in do skupnosti. Nenehno se sprašujem, kaj še lahko naredim, da bi pomagala drugim, in kako lahko živim čim boljše življenje. Zato včasih naredim tisto, kar je običajno in sprejemljivo in kar se drugim zdi navadno. Včasih pa naredim kaj takšnega, kar druge preseneti, meni pa se zdi prav. Svoje življenje lahko živim le po lastnih vrednotah. Zame je pozitivni način življenja, da vsak dan naredim kaj koristnega. To je pomembno za mojo opredelitev same sebe.

Gospa Clinton, vzgajali so vas kot metodistko in velik del mladosti ste namenili cerkvenim aktivnostim in socialnim projektom. Kako se duhovnost izraža v vašem življenju? Je pomembna za vas?

To je zelo pomemben del mojega življenja in dober občutek imam glede odločitev, ki sem jih sprejela in glede tega, kar sem lahko naredila. Trdno verjamem v molitev in meditiranje. Imam srečo, da sem v mladosti dobila dober temeljni poduk iz verske tradicije in da je to postalo tudi del mojega kasnejšega življenja.

Kateri so bili pomembni mejniki v vašem življenju in kako se jih spominjate?

Odločitev, da bom zapustila dom in šla na kolidž, vpis na študij prava v času, ko na njem ni bilo veliko žensk, ko sem spoznala Billa Clintona in sledila svojemu srcu v Arkansas, poroka z njim in zaveza, da bom ostala v Arkansasu in delala z možem, njegova kandidatura za vstop v politiko, pri čemer sem ga aktivno podprla, rojstvo hčerke, ki ima tako pomembno vlogo v mojem življenju, kandidatura mojega moža za predsednika ZDA, preselitev v Belo hišo. Zadnji mejnik bi bil moja odločitev, da kandidiram za senat. Vsak mejnik je prinesel tudi velike spremembe v mojem življenju, zaradi drugačnih razmer pa sem se morala spopasti tudi z novimi zahtevami.

Kaj vam prinaša zadovoljstvo v življenju?

Največ veselja mi prinašajo družina in prijatelji. Seveda sem imela veliko srečo in se tega dobro zavedam. Osrečujejo me preproste stvari, pa naj si bo to smeh s prijateljem ali sprehod ob lepem dnevu. Bolj se zavedam ritma življenja in ritma preprostih radosti, kot se jih lahko večina ljudi.

Ali se zamaskirate, ko greste na sprehod, kar je počela nekdanja prva dama Pat Nixon?

Da, nadenem si baseballsko čepico in sončna očala, ko grem na sprehod ali nakupovat s prijatelji. Vendar me včasih razkrinkajo.

Kaj počnete za sprostitev?

Skušam početi vse, kar mi pomaga, da se umirim. Rada berem, rada imam tihe urice, ki si jih z družino privoščimo ob koncu tedna, počitnice in dopust. Igram se besedne igre, kartam. Rada telovadim in skušam nadoknaditi spanec.

Kdo je vplival na vas in kako?

Ko sem odraščala, me je oče naučil, da lahko dosežem vse, kar si zastavim, če se za to potrudim. Mama mi je vcepila potrebo, da skrbim in pomagam drugim, kar počnem še danes. Mož je name vplival s svojo ljubeznijo do življenja in s svojo prijaznostjo do vseh ljudi. Chelsea pa vpliva name, ko mi zaupa svoje nazore in mi pojasnjuje mišljenje in nazore svojih prijateljev.

Kako rešujete različne težave v Beli hiši in zunaj nje?

Skušam se osredotočiti na tisto, kar se mi zdi pomembno, in se opreti na svojo vero z molitvijo in branjem. To mi pomaga zbistriti glavo. Skušam biti obkrožena z ljubečimi, skrbnimi in pozitivnimi ljudmi in ... jemljem vitamine.

Po čem bi radi, da si vas ljudje zapomnijo kot prvo damo?

Rada bi, da se me spominjajo kot osebe, ki si je zelo prizadevala, da bi bila naša dežela in naš planet lepša, in ki je veliko pozornost posvečala potrebam otrok in žensk.

Če bi se lahko vrnili v preteklost, kaj bi v Beli hiši naredili drugače?

Zagotovo bi bila imela drugačen pristop do prizadevanj za reformo zdravstvenega varstva leta 1993, ker bi bila rada, da bi jo presojali glede na vse argumente za in proti. Poleg tega bi se bila bolj zavedala političnih procesov okoli te reforme in bi se skušala izogniti napakam, ki sem jih naredila. Zdaj bo med mojimi največjimi izzivi sprejetje novega sistema zdravstvenega varstva.

Kateri so vaši najpomembnejši dosežki v Beli hiši?

Hvaležna sem, da sem lahko sodelovala pri pomembnih zakonih, ki so spremenili življenje ljudi, najsi gre za gospodarski načrt, za katerega sem se zavzemala, ali pa za ukrepe proti kriminalu, zakon o posvojitvi ter rejništvu ali prizadevanjem, da bi priložnost za zaslužek lahko zgrabili tudi ameriški delavci. Številna področja, pri katerih sem sodelovala in ki so zame zelo pomembna, so dejansko spremenila življenje ljudi. Ko gre za posameznike, pa sem skušala vliti upanje in navdih ljudem, ki jih je treba spodbuditi, naj bolje poskrbijo zase, naj bodo neodvisni in naj se bojujejo za tisto, v kar verjamejo. Zadovoljna sem z delom, ki sem ga opravila, da bi bila Bela hiša čim bolje zapisana v zgodovini, pa tudi, da bi postala nekakšna izložba za ameriško umetnost, glasbo, kuhinjo in notranjo opremo. Zadovoljna sem tudi, ker sem lahko branila umetnost in jo zagovarjala v času, ko je bila ogrožena. Vesela sem, da sem ameriški glas demokratičnosti in svobode ponesla ljudem po vsem svetu.

Vaši mednarodna stališča so odraz izkušenj, ki ste si jih nabrali med potovanji v 77 držav. Kako so vaša potovanja v tujino vplivala na ameriško diplomacijo?

Kadarkoli sem na poti, upam, da bo moje zastopanje ZDA uspešno. Zlasti sem vesela, da sem lahko obiskala številne na novo nastale demokratične države tako v Evropi kot v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, kjer sem skušala predstavljati demokratične vrednote, ki so tako uspešne v ZDA. Pozivala sem k svobodnemu trgu in vključevanju posameznikov in nevladnih organizacij v odločanje. Zavzemala sem se za ženske pravice, njihove potrebe in zdravstveno varstvo za vse ženske in otroke. Skušala sem predstavljati vrednote, ki niso le ameriške, temveč univerzalne.

Katera potovanja so se vam najbolj vtisnila v spomin?

Med najzanimivejšimi sta obisk Južnoafriške republike, ko je maja leta 1994 predsedniške dolžnosti kot prvi temnopolti voditelj prevzel Nelson Mandela, in ves mesec zatem, ko sva z možem potovala v Italijo, Francijo in Anglijo. Tam sva bila na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve Evrope izpod nacistične okupacije. Na obletnici dneva D je name naredilo vtis takšno število veteranov, ki so hoteli počastiti spomin na svoja vojaška leta. Po mojem mnenju je bil to primeren trenutek, da se ZDA ustavijo in se spomnijo na te ključne dni ter da se poklonijo tem veteranom, ki so rešili demokracijo.

Kaj bi odgovorili kritikom, ki trdijo, da ste se nenadoma začeli zanimati za vprašanja, ki zadevajo Američane židovskega porekla, in oblikovali svoje stališče do Izraela in drugih bližnjevzhodnih držav?

Ameriška židovska skupnost, njene številne dejavnosti ter politični in družbeni prispevek me zanimajo že od nekdaj. Že zdavnaj prej, kot sem se odločila, da bom kandidirala za senat, sem pogosto govorila različnim narodnostnim skupinam. Kar se tiče Izraela, sem ga prvič obiskala pred 18 leti in pol. Z možem sva tam preživela deset dni. Kot navadna smrtnika sva potovala z enega konca države na drugega. Odkar je moj mož predsednik, sva Izrael obiskala štirikrat, od tega dvakrat s hčerko Chelsea, na katero je tamkajšnja mladina naredila velik vtis. Pripovedovali so nam o svojem upanju, da bi njihova dežela živela v miru s svojimi sosedi in da v njej ne bi več vladalo nasilje.

Med vašim potovanjem na Bližnji vzhod novembra lani ste obiskali Zahodni breg, kjer ste slovesno začeli ameriški projekt za izboljšanje zdravja palestinskih mater in dojenčkov. Suha Arafat, žena palestinskega voditelja Jaserja Arafata, je ob tej priložnosti imela govor in povzročila precejšnje razburjenje z izjavo, da naj bi se zaradi strupenih plinov, ki jih izraelske sile zadnja leta vsak dan uporabljajo v velikih količinah, povečalo število obolelih za rakom, zlasti žensk in otrok. Vaš komentar?

Privolila sem, da grem v Ramalo kot uradna oseba, da bi pojasnila prednosti, ki jih ima mir, in da bi naznanila, da bodo ZDA finančno podprle skrb za zdravje mater in otrok. Zato mi je seveda žal, da so mojo navzočnost izrabili v politične namene. Užaljena sem bila zaradi hujskajočih obtožb Suhe Arafat. A njihov prevod je bil precej milejši in na podlagi tistega, kar so mi simultano prevedli, ne bi mogla sklepati, da bi bile njene besede lahko povzročilo mednarodni zaplet.

Spoznali ste tri izraelske premiere in dejali ste, da bo Barak naredil vse za mir in varnost v Izraelu in da kot največkrat odlikovani izraelski vojaški voditelj dobro ve, kaj mora narediti, da bi dosegel ta cilj.

Barak je na lastne oči lahko videl posledice vojne in to ga je spodbudilo k zavezi, da bo skušal doseči mir. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed, da najtežje trenutke preživlja na pragu hiše, v kateri živi družina padlega vojaka, in da te trenutke nosi s seboj. Spominjam se tudi, da se je nekdanji premier Benjamin Natanjahu zavzemal za mirovni proces in na vrhunskem srečanju leta 1993 s kraljem Huseinom in predsednikom Clintonom sklenil sporazum. Preden je Jicak Rabin dal svoje življenje za mir, se je hrabro odločil, da se bo pogajal s Palestinci. Zaključil je tudi mirovna pogajanja z Jordanijo, ki so se začela v času premiera Jicaka Šamirja. Vsi ti premieri so se torej trudili, vsak na svoj način, da bi spodbudili mir in varnost, in njihov prispevek ni zanemarljiv.

Še danes vas grajajo zaradi izjave, ki ste jo dali maja 1998, da bi podprli oblikovanje palestinske države, ker bi bilo to v dolgoročnem mirovnem interesu na Bližnjem vzhodu. Ste govorili v imenu Clintonove in Gorove administracije ali je šlo za vaše osebno mnenje?

To je bilo moje osebno mnenje. A zaradi trenutne napetosti na tem območju zdaj ne bi dajala dodatnih pojasnil. Kljub temu, kot mi je večkrat rekel Rabin, bo navsezadnje treba oblikovati palestinsko državo, če bodo hoteli skleniti mirovni sporazum, ki ga bo mogoče tudi uresničiti.

Bi bilo treba ameriško veleposlaništvo preseliti iz Tel Aviva v Jeruzalem?

Da, o tem sem še vedno prepričana. Vendar morajo biti ZDA previdne pri odločitvi, kdaj naj bi ga preselili, tako da to ne bi še dodatno zapletlo občutljiva mirovna pogajanja. Po mojem mnenju bo veleposlaništvo laže preseliti, ko bodo Izraelci in Palestinci dosegli sporazum o Jeruzalemu in rešili druga vprašanja v zvezi s dokončnim statusom.

Kakšna so vaša stališča o terorizmu glede na sedanjo krizo na Bližnjem vzhodu? Kako bi se lahko učinkoviteje bojevali proti terorizmu?

Grožnja terorizma je izjemno resna in upreti se mu moramo z vsemi močmi. Na primer z ostrejšim domačim nadzorom nad terorizmom in tesnejšim sodelovanjem z izvajalci zakonov in obveščevalnimi službami. Dandanes terorizma ne netijo le v tako imenovanih rdečih državah, temveč ga spodbujajo tudi posamezniki, kot je Osama bin Laden, ki ima dovolj sredstev, da se loti terorističnih akcij po vsem svetu. Zato moramo biti še naprej oprezni in tesno sodelovati z drugimi državami, da bi premagali terorizem.

Kako bi Sadama Huseina prisilili, da bi v Irak spet spustil inšpektorje za orožje?

Sankcije proti Iraku morajo ostati v veljavi, dokler Sadam Husein ne bo spremenil svojega odnosa in inšpektorjem omogočil vrnitve. To je ključno, če hočemo dobiti sveže podatke o tem, kaj Husein namerava narediti s svojim oborožitvenim programom, zato odločno podpiram sankcije.

Kako bi v volivnem letu lahko zmanjšali ali preprečili tako imenovano "politiko osebnega uničenja"?

Menim, da je to del medijske kulture, v kateri zdaj živimo in v kateri so mediji, vključno z internetom, prežeti s senzacionalnim, škandaloznim in osebno destruktivnim. Če hočemo to spremeniti, bosta potrebna samodisciplina in pripravljenost tistih, ki odločajo, kaj bo v medijih. Upam, da bodo politični voditelji pomagali pri tem.

Kako se lahko bojujemo proti sovraštvu in nestrpnosti, ki sta tako očitna v današnji družbi?

Spremeniti moramo srca ljudi. Predsodki in fanatičnost, ki okužijo človeško srce, niso v našem genetskem zapisu. Odrasli jih zasejejo v srca otrok. Upreti se moramo temu vztrajnemu zlu. In kadarkoli je mogoče, morajo ZDA glasno grajati sovraštvo in zlo, ki smo jima bili priča na Kosovu, v Severni Irski, Afriki in drugih državah, in odločno ukrepati proti njima.

Mar nimamo zla, sovraštva in predsodkov tudi v ZDA?

Seveda, in izkoreniniti jih moramo, kjerkoli jih opazimo. Zato hočem postati katalizator - da bi takšne akcije začenjali v senatu. Skušala bi tudi s primerom ponazoriti, kako je mogoče začeti zatirati razdiralnost.

Kako bi to ponazorili?

Spoštovala bi zlato pravilo - ne naredi ničesar, kar ne bi rad, da drugi naredijo tebi. In držala bi se desetih božjih zapovedi in tradicionalne etike. Vsak človek naj se ozre v svoje srce in se prepriča, da tam ni neupravičenega sovraštva, zagrenjenosti in jeze do kake osebe ali skupine. To bi bil spodbuden začetek.

povezava

povezava