intervju / Tajni ešalon

Echalon, kaj je to?

Echalon je sistem, ki so ga Američani skupaj z zavezniki razvijali več kot 20 let. Ideja tega sistema je, da bi ob pomoči zmogljivih računalnikov vzpostavili sistem globalnega nadzora telekomunikacij. Sistem ima seveda svoje omejitve. Dejstvo, da sistem Eshalon obstaja, še ne pomeni, da je mogoče prestreči prav vsako informacijo, ki potuje po telekomunikacijskem obrežju. Med hladno vojno je že bil vzpostavljen sistem elektronskega nadzorovanja. Vendar je v javnosti obstajal napačen vtis, da je sistem elektronskega nadzora usmerjen zgolj proti Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi. Res je, da so Američani postavili močan sistem, s katerim so nadzorovali radijske valove, ki so nastajali nad vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo. Ni pa bilo znano, da je v zadnjem desetletju hladne vojne ameriška vohunska agencija NSA, National Security Agency, začela graditi sistem nadzora, ki ni bil več usmerjen zgolj zoper komunističnega sovražnika, pač pa zoper vse države sveta. Vohuniti je začela, denimo, za trgovinskimi partnerji. Vohunjenje tako ni več povezano zgolj z obrambo države, pač pa z gospodarstvom, politiko, diplomacijo. Opravka imamo z novim tipom vohunjenja. Ne gre več za to, da bi vohun nekemu posamezniku postavil prisluškovalno napravo in ga potem nadzoroval. Ideja sistema Eshalon je, da ne ciljajo na posameznika. Ciljajo na celoten telekomunikacijski sistem. Vse telekomunikacije, ki gredo prek satelitov, vse, kar gre prek mikrovalovnih zvez med državami, vse, kar potuje prek kablov, položenih na dnu morja, je lahko pod nadzorom. Ogromne količine podatkov, ki vsak trenutek potujejo prek telekomunikacijskih sistemov, so lahko nadzorovane. Ko vohunske agencije prestrežejo tok podatkov, jih obdelajo z računalniki. Vsa elektronska pošta, telefaksi, vedno pogosteje pa tudi telefonski klici, so obdelani tako rekoč v trenutku, ko so poslani. Računalnik lahko podatke obdela glede na to, kdo jih pošilja, išče lahko specifične telefonske številke ali naslove elektronske pošte, išče lahko ključne besede v sporočilih, kombinacije besed. Ljudje, ki krmilijo vohunske računalnike, določajo ključne besede, kombinacije besed, telefonske številke in naslove, ki jih velja nadzorovati.

Težko si je predstavljati, da bi lahko nekdo analiziral vse informacije, ki potujejo prek telekomunikacijskih sistemov.

Seveda, ljudje tega ne bi zmogli. Če pa podatke obdelajo zmogljivi računalniki, lahko ti prečešejo milijone sporočil iz izločijo nekaj deset, morda nekaj sto sporočil. Vohun - analitik torej prebere le nekaj ducatov sporočil. To je industrializirano vohunjenje, stroj naredi skoraj vse.

Zaradi tega so nam torej izumili superračunalnike?

Pravzaprav ne. Superračunalniki so namenjeni razbijanju enkriptiranih, torej šifriranih sporočil. Superračunalnik lahko v kratkem času izvede milijarde računskih operacij. S temi poskusi skuša razvozlati enkriptirana sporočila. Računalniki, potrebni za prebiranje sporočil, ki potujejo prek telekomunikacijskih sistemov, se ne razlikujejo bistveno od običajnih računalnikov. Le njihova kapaciteta mora biti orjaška. Velika kapaciteta omogoča, da prečešejo vsa sporočila.

In kaj dela vohun - analitik?

Sam sem z nekaterimi govoril. Sedi pred ekranom in bere sporočilo za sporočilom. Potem ta sporočila obdela, po potrebi prevede, naredi obveščevalno poročilo in vse skupaj pošlje naprej v omrežje vohunske agencije.

Kaj bi pa bile ključne besede, ki bi jih iskal računalnik? "Bomba"? "Umor"? "Predsednik"?

Ko skušajo državni uradniki pojasniti, zakaj je potreben sistem globalnega nadzora, navadno govorijo o tem, kako ta omogoča iskanje teroristov, trgovcev z orožjem ali radioaktivnimi snovmi. Sam sem govoril zgolj z uslužbenci agencije, ki so pokrivali območje Pacifika. Povedali so mi, da so se z organiziranim kriminalom, trgovanjem z orožjem in z drugimi nevarnimi snovmi sicer ukvarjali, vendar je ta del posla predstavljal morda en odstotek vsega vohunjenja. To, da govorijo o iskanju teroristov in trgovcev z radioaktivnimi snovmi, je PR manever.

Torej je zgodba o iskanju teroristov priročen izgovor.

To, da ob pomoči globalnega nadzorovanja telekomunikacij iščeš teroriste, se zdi delu javnosti sprejemljivo. V resnici pa gre za rutinsko spremljanje vseh vladnih poslov, prestrezanje diplomatskih poročil, nadzor vladnih in opozicijskih strank. Bistveno pa je, da danes vohunjenje ne obstaja zato, ker bi Američani mislili, da lahko nekaj xy država napade njih, Britance, Avstralijo, Kanado ali Novo Zelandijo. Gre za to, da so vse mogoče države vpete v trgovinska pogajanja. In drugačne gospodarske odnose. Vohuni se danes ukvarjajo s takšnimi rečmi.

Vsak e-mail, ki ga napiše predsednik vlade, je torej lahko prestrežen?

Ne. Eshalon je sistem globalnega nadzora, ki pa še ni povsem postavljen. Ima omejitve in vseh sporočil ne more prestreči. Ta sistem ima tudi zelo hudega sovražnika, enkripcijo. Vse, kar je enkriptirano, je težko razvozlati. Vlade imajo na voljo sisteme, ki omogočajo dobro enkripcijo. Tudi vojska in tajne službe imajo te sisteme. Po eni strani je možno razvozlati tudi enkriptirana sporočila. Po drugi strani pa se enkripcija izboljšuje. In to otežuje posel agencij, ki se ukvarjajo z elektronskim vohunjenjem. V bogati državah si lahko predsednik vlade omisli takšno enkripcijo, ki je ne bo razvozlal niti superračunalnik.

Kaj pa če predsednik vlade uporablja navadno elektronsko pošto?

Če v neki državi ni varnostne osveščenosti, obstaja velika verjetnost, da bo analitik katere od tajnih služb naslednje jutro prebiral celotno korespondenco predsednika vlade. Sam sem govoril z ljudmi, ki so redno prebirali korespondence predsednikov vlad in visokih državnih uradnikov. To je bil njihov posel. Vohuni, ki službujejo v Novi Zelandiji, pokrivajo znaten del Pacifika. Prebirali so korespondence predsednikov vlad, poslovne korespondence, policijska poročila, poročila uradnikov Združenih narodov, regionalnih organizacij. Gre za izjemno obsežno vohunjenje. Iz Avstralije in Nove Zelandije je pokrito območje dela Pacifika. V vašem koncu sveta podobno vlogo igra Velika Britanija. Britanija je baza za nadzor celotne zahodne Evrope.

Obstaja torej nekakšna super-koalicija med Britanci in Američani?

Američani na področju klasičnega vohunjenja sodelujejo z marsikatero državo. Na področju nadzora telekomunikacij pa se številna zavezništva nehajo. Obstaja le zavezništvo med par državami. Po koncu druge svetovne vojne, z začetkom hladne vojne, so se Združene države tesneje povezale z Britanci, Kanado in Avstralijo. Ena od držav, ki pri tem sodeluje, je tudi Nova Zelandija. Leta 1984 je bil prvič objavljen podatek, da v Novi Zelandiji deluje posebna agencija, ki se ukvarja z elektronskim vohunjenjem, nadzorom telekomunikacij. Predstavljal sem si, da je ta agencija nekako povezana z Američani. Ko pa sem začel delati intervjuje z uslužbenci te agencije, sem ugotovil, da so povezave mnogo tesnejše, kot bi si drznil pomisliti. Novozelandska agencija uporablja ameriške priročnike. Uporablja sezname "tarč", ki jih izdelujejo Američani, torej NSA. Celo ameriške predpise o varnostnih procedurah uporabljajo. Američani planirajo skupne operacije. Novozelandci so bili šolani v ZDA. Na začetku preučevanja se mi je sicer dozdevalo, da gre za zavezniško operacijo globalnega nadzora telekomunikacij. Potem pa sem ugotovil, da težko govorimo o zavezništvu, saj to predpostavlja partnerstvo. Tu pa so imeli Američani vse v svojih rokah. Države, ki sodelujejo, so zgolj del mreže.

Torej je Nova Zelandija zgolj nekakšna kolonija, ki svoj teritorij odstopi za elektronsko vohunjenje.

Popolna kolonija. Z vsem, kar je značilno za kolonialne odnose. Ob tem sicer v novozelandski agenciji za elektronsko vohunjenje obstaja prepričanje, da tak odnos pomaga Novi Zelandiji. In zdi se jim, da so del zelo pomembnega zavezništva. V resnici pa so del zavezništva, ki mora storiti natanko tisto, kar mu naložijo Američani.

Šala pravi, da je NSA kratica za "No Such Agency" - torej "Ni Takšne Agencije". Zakaj ste se začeli ukvarjati z zbiranjem podatkov o NSA?

O osemdesetih sem se precej ukvarjal z vojaškimi temami. Kolega je šel nekega dne na izlet v nenaseljen del Nove Zelandije. Na obali je zagledal orjaški sistem čudnih anten. Potem je zgodbo o tem antenskem sistemu, ki ga je srečal na obali, objavil. Novozelandski ministrski predsednik je tedaj prvič priznal, da je gre za sistem, namenjen elektronskemu vohunjenju. Predsednik vlade je povedal, da je to koristno početje, da vohunjenje ni usmerjeno proti zaveznikom. Ta sistem je bil vzpostavljen pred desetletji. Neverjetno se mi je zdelo, da imamo veliko vohunsko agencijo, pa nismo vedeli, da obstaja. Začel sem iskati javne papirje. Prebiral sem vojaške časopise. Ugotovil sem, da so notri objavljeni oglasi, s katerimi so iskali posebne profile poklicev. Recimo, iskali so "radijske oficirje". In nič ni bilo pojasnjeno, kaj bi to lahko bilo. Iskali so jezikovne izvedence. Čudno se mi je zdelo, zakaj bi vojska zaposlovala lingviste. Začel sem dobivati prve obrise te vohunske organizacije.

Koliko ljudi službuje v novozelandski agenciji za elektronsko vohunjenje? Je ta agencija podrejena ministrstvu za obrambo?

Je samostojna. Res pa je, da je nekako skrita za vojaške kulise.

Kdo jo nadzoruje? Obrambni minister?

Ne, podrejena je predsedniku vlade. Vendar tudi predsednik vlade ne ve veliko. Sam sem rokopis knjige pokazal tedanjemu ministrskemu predsedniku. Bil je šokiran. Tako zelo, da je sam ponudil, da bi napisal predgovor. Ni vedel, da se agencija, ki mu je formalno podrejena, ukvarja s takšnimi rečmi. Novozelandska agencija zaposluje okrog 250 ljudi. Sicer pa delo agencije podpira še vojaško osebje.

V Novi Zelandiji živi okrog 3,5 milijona ljudi.

Tako je. Tip vohunjenja, ki se je razvil s sistemom Eshalon, ni "delovno intenziven" tip vohunjenja. Ne potrebuje velikega števila ljudi. Za klasične vojaške vohunske službe navadno dela na tisoče ljudi.

Kako ste se lotili preiskave?

Iz javnosti dostopnih papirjev sem nekako rekonstruiral seznam ljudi, ki delajo ali so delali za agencijo. Ko sem vedel, kdo so ti ljudje, sem imel dovolj gradiva, da sem se jim skušal približati. Zanimivo, ob tem nisem naletel na večji odpor. Nekateri so bili pripravljeni govoriti zelo odprto. Govoril sem z ljudmi, ki so delali v različnih delih agencije, z nekaterimi sem opravil več intervjujev, na ta način sem dobil sliko celotne organizacije.

Zakaj so bili pripravljeni govoriti?

Niso iskali oni mene. Jaz sem jih poiskal. Iskal sem ljudi, za katere sem vnaprej vedel, da so odprti, da niso militaristično naravnani. Ljudi, za katere sem vedel, da se strogo držijo pravil, nisem želel vznemirjati. Nekaj ljudi je bilo precej nesrečnih zaradi reči, ki so se dogajale v agenciji. Zdelo se jim je, da vohunjenje za tem, kaj počnejo prijateljske države, ni nekaj dobrega. Večina ljudi se ni ukvarjala s pomenom tega, kar počno. Počutili pa so se nelagodno, ker je bila zadeva tako grozno skrivnostna. Še doma se niso smeli pogovarjati o tem, kaj počno v službi. In so zaradi tega nelagodja sklenili spregovoriti.

Tehničnega dela zgodbe o sistemu Eshalon ne razumem. Kako je informacija, ki potuje po telekomunikacijskem sistemu, lahko prestrežena?

Sam sem se največ ukvarjal s prestrezanjem podatkov, ki potujejo prek satelitov. Znaten del komunikacij prek Pacifika potuje po kablih, ki so položeni na dnu oceana. Del komunikacij pa ne poteka prek kablov, pač pa prek satelitskih komunikacij. Snop zgoščenih informacij potuje do satelita, potem ga satelit preusmeri nazaj proti Zemlji. S posebnimi antenskimi sistemi, ki so skorajda kopija običajnih telekomunikacijskih satelitskih antenskih sistemov, prestrežejo snope informacij, ki s satelita pripotujejo nazaj na Zemljo. Le da ti antenski sistemi podatkov ne pošljejo naprej v telekomunikacijsko omrežje, pač pa celotne tok podatkov najprej razcepijo na individualna sporočila, potem pa individualna sporočila pošljejo do računalnikov, ki obdelajo prestrežene podatke.

Kaj pa podatki, ki potujejo prek kablov, položenih na dnu oceana? Jih je mogoče prestreči?

Dva načina obstajata. Manj zanesljiva je varianta, ko podmornica v bližini kabla postavi prisluškovalno napravo. Če pa pogledamo, kako potekajo podmorski kabli, vidimo, da znaten del teh kablov pride do ameriškega ozemlja. Ali pa gredo v Kanado, Avstralijo ter Veliko Britanijo. Ko torej kabli pridejo ven iz morja, lahko agencije, ki se ukvarjajo z elektronskim vohunjenjem, prestrežejo podatkovne tokove. V Britaniji stoji orjaška zemeljska postaja za elektronsko vohunjenje, postavljena nedaleč od vozlišča britanskega telekoma.

Kaj pa lokalne komunikacije?

Ne bi želel, da bi ljudje pretiravali s pomenom, ki bi ga pripisovali sistemu Eshalon. Gre za sistem nadzora mednarodnih komunikacij. Res pa je, da je kanadski oficir Mike Frost, ki je služboval v kanadski agenciji za elektronsko vohunjenje, v svoji knjigi opisal tudi možnosti lokalnega nadzora. Ta avtor trdi, da so lahko sistemi za elektronsko vohunjenje postavljeni tudi v ambasadah. Prestolnice so kraji, kjer je veliko mikrovalovnega prometa. Na stavbah telekomov so postavljeni razni mikrovalovni oddajniki in sprejemniki. Frost tako trdi, da je možno razvozlati celo ta lokalni telekomunikacijski promet.

Kje so ključne prisluškovalne točke?

NSA je te točke postavljala med hladno vojno. Večine točk ne uporabljajo več. Nekaj točk pa je ostalo. Ključne položaji so danes v Britaniji. Britanci se gredo za njih tipično igro. So sicer člani Evropske unije, hkrati pa po malem pomagajo Američanom, ko je treba vohuniti za Evropejci. Britanci imajo postavljene tako antene, s katerimi prestrezajo signale, ki prihajajo iz satelitov, kot sisteme, ki omogočajo prestrezanje kabelskih komunikacij. Mimogrede, če kličete iz ene afriške države v drugo, obstaja velika verjetnost, da bo signal potoval prek Velike Britanije, ker je sistem kablov tako postavljen. V Britaniji obratuje tudi posebna baza, ki je pod popolnim nadzorom ameriške NSA. To bazo upravljajo Američani. Američani imajo manjšo postajo tudi v Nemčiji, na Bavarskem.

Je sistem Eshalon uporaben tudi za prisluškovanje mobilnih telefonov?

Mobilna telefonija ima relativno kratek domet. Če bi imeli postavljene posebne prisluškovalne postaje na terenu, bi bilo to možno. Sicer je pa nekdanji kanadski obveščevalec Mike Frost opisal, kako je šel na šolanje v Washington. Tam so reproducirali mikrovalovno dogajanje v posameznih mestnih. In potem so med treningom skušali izolirati posamezne signale.

V Bruslju se je pred tremi leti začela razprava o sistemu Eshalon. Je na začetek razprave vplivala tudi vaša knjiga?

Zgolj posredno. Leta 1996, ko je knjiga izšla, je bila v Novi Zelandiji deležna precejšne pozornosti. Potem so v Novi Zelandiji na celo reč počasi pozabili. Evropski parlament pa se je začel leta 1998 ukvarjati s tematiko različnih oblik nadzorovanja. Podatki iz moje knjige so se znašli v enem od poročil Evropskega parlamenta. Leta 1998 sem začel naenkrat dobivati ogromno pisem iz Evrope. Tedne in tedne sem odgovarjal na vprašanja evropskih medijev. Tudi v Evropi si politiki - z izjemo Francije - ne drznejo pretirano zaostrovati odnosov v atlantskem zavezništvu. Vendarle pa so sklenili bolj temeljito preučiti celo zadevo. Navadno se namreč zgodi, da nekdo objavi vohunsko zgodbo, potem ta vzbudi določeno pozornost, vlada se dela, da se ni zgodilo nič, čez čas pa zgodba umre. In je ni več. V tem primeru pa se je zgodilo ravno obratno. Interes javnosti je bil vedno večji. Sredi lanskega leta je Evropski parlament ustanovil posebno preiskovalno komisijo, ki je ukvarja s sistemom Eshalon. Pred dobrim tednom sem kot priča nastopil pred to komisijo.

In kaj ste jim povedali?

Malo čudno sem mi je zdelo, ker so bili nekateri člani komisije demoralizirani. Češ, nič ne moremo storiti. Sam sem ugovarjal, trdil sem, da že s tem, ko podatke o obstoju sistema Eshalon spravimo v javnost, spreminjamo realnost. Če se bo vprašanje tega sistema znašlo na dnevnem redu, če se bodo ljudje začeli zavedati, da obstaja zelo hud problem. Potem bo lahko prišlo do sprememb.

Kdo je končni uporabnik zbranih informacij? Ameriški predsednik? Vladna administracija? Multinacionalke?

V Evropi se pojavljajo ocene, da gre za vohunjenje, s katerimi vlada neposredno pomaga ameriškim podjetjem. Mislim, da ne gre za to. Po mojem mnenju je uporabnik zbranih informacij vlada, različni deli vladne administracije. Administracija lahko zbrane podatke uporablja med trgovinskimi pogajanji, ta pa se začno na ravni vladnih delegacij. Osebno vem, da so bili včasih vsi člani delegacije, ki je vodila trgovinska pogajanja, pod nadzorom. Američani na ta način dobijo strateško pogajalsko prednost. Vedo, do kje se lahko pogajajo.

Za NSA dela, kolikor vem, 20 tisoč ljudi. Toliko, kolikor jih dela za CIO.

Ne. Za NSA dela okrog 40 tisoč ljudi. Še enkrat več, kot jih dela za CIO.

Še vedno sem mi zdi neverjetno, da bi 40 tisoč uslužbencev NSA lahko izvajalo globalni nadzor vseh mogočih komunikacij.

Analitiki dobivajo na mizo nekaj deset sporočil dnevno. Ostalo delo pa naredijo stroji, ki prečešejo milijone sporočil. Tudi Eshalon še ni sistem, ki bi omogočal prestrezanje vseh informacij. Zdaj jih prestreže manjši del. Vendar je to za Američane dragocen vir podatkov.