intervju / Shakespearovski samomori škodijo

Kaj človeka pritegne v na videz tako morbidno profesijo?

No, moja profesija je v bistvu psihiatrija. Izobraževal sem se na področju mentalnega zdravja, ker so me izjemno zanimala huda duševna obolenja. Ko sem bil še zelo mlad, smo imeli blizu našega doma umobolnico, kamor sem čez poletje hodil delat. Ljudje so bili tam tudi po trideset let, celo več, in nad njimi sem bil močno intelektualno fasciniran. Do samomorov sem prišel prek raziskovanja poporodnih duševnih bolezni. Sprva me je najbolj zanimal neposreden vpliv hormonov na mentalno sliko, zelo kmalu pa me je precej bolj potegnila ugotovitev, da najdemo med mladimi mamicami po eni strani izrazito visoko stopnjo duševnih bolezni, po drugi pa glede na to visoko stopnjo izredno malo samomorov. To dognanje me je močno presenetilo in od takrat se posvečam vprašanju, kaj lahko v visokorizičnih skupinah ljudi - in med najbolj izrazito rizičnimi bi bili prav posamezniki z duševnimi motnjami - pripomore k odvračanju od samomora. Še posebej po tem, ko sem videl, kako malo raziskav je bilo o tem v resnici opravljenih.