Polovimo "oficirje zla"

Vojislav Koštunica je v nekem pogovoru dejal, da v Demokratični opoziciji Srbije obstajajo resne "konceptualne razlike", v istem stavku pa je napadel tudi vas, češ da ste neodgovoren politik. Kaj se pravzaprav dogaja v DOS-u, ki je na oblasti od 5. oktobra lani?

Prvič, in to je najpomembneje - 5. oktobra se ni zgodilo nič. To je temelj vsega. Lahko je narediti "žametno revolucijo", če vse ostane "žametno" in se nič ne spremeni. Trdim, da tukaj ni sprememb, za katere smo upali, da se bodo zgodile.

Vse je torej le kozmetika?

Pa še to le na ravni iztiskanja mozoljev. V šestih mesecih je bilo aretiranih samo nekaj ljudi. In to po tem, ko je bilo tajni policiji najprej omogočeno, da pet mesecev skriva in uničuje dokaze. Pri tem je, samo pomislite, tajna policija pozabila skriti 64 kilogramov heroina?! Človek se vpraša, le kaj vse so skrili, če so to pozabili skriti. Drugič - sodniki in tožilci so še zmeraj tisti, ki jih je postavil Milošević, tajno policijo in vojsko, radijske postaje in televizije pa večinoma vodijo ljudje, ki jih je prav tako postavil Milošević. Zato sprememb tukaj ni bilo in jih ne bo. Zamenjal se je samo prvi sloj ljudi, tisti na površini. Dejansko je Vojislav Koštunica odigral vlogo čistilca umazanih biografij. Opral je biografije Dobrice Ćosića in vseh tistih, ki so več kot deset let pili kri vsem narodom na ozemlju nekdanje Jugoslavije in hkrati govoričili o krivicah, ki se godijo Srbom in podobno. To sem govoril že pred volitvami. Tedaj sem dejal, da za Koštunico niti po naključju ne bi glasoval, da pa moram glasovati za skupnega kandidata DOS-a, čeprav bi bil to Vojislav Koštunica. Pred volitvami sem prav tako dejal: "Zatisnite si nos in glasujte za DOS." Kajti ta DOS nima nobene zveze z resno opozicijo, ki bi morala izpeljati nekatere sistemske spremembe. To mora narediti veliko širša in resnejša sila. Iz te kritike se sploh ne izvzemam; ne mislim, da bi bilo kaj dosti bolje, če bi imel sam večjo vlogo. Toda res je, da imamo sedaj nov problem - oprane biografije četniških klavcev. Do Koštunice je bil na oblasti hegemonistično-velikosrbski-teritorialno-ekspanzionistični koncept. Ta je nasilno propadel, sedaj imamo na oblasti nekakšne duhovne koncentrate srbstva, to pa je drugo ime za prerazporeditev sil za ponovno razgorevanje ideje srbstva. Tako kot v Bosni na mestih, kjer so bile požgane džamije, rastejo srbske pravoslavne cerkve v "bizantinskem slogu". To se dogaja tudi v Vojvodini, kjer so nove cerkve prav tako v bizantinskem slogu, čeprav so bile pravoslavne cerkve tukaj večinoma grajene v baročnem slogu. Vse to se dogaja z namenom, da bi bili vsi Srbi, ki živijo v ostankih "srbskih dežel", videti enako, da bi bili vsi v "bizantinskem slogu" in bi vsi duhovniki in vsi Srbi govorili enako. Vojvodinski Srbi se ne bi smeli razlikovati od bosansko-hercegovskih ali kosovskih, da bi se tako ustvarilo homogeno srbstvo, podobno tistemu, ki ga je želela Srbska akademija znanosti in umetnosti ali "korpus domoljubnih strank". To je tisto, kar pravkar ustvarja Koštuničeva Demokratska stranka Srbije. Ta okoli sebe zbira stranke z istim ciljem, ki zagovarjajo različne poti do tega cilja. Kdorkoli ima drugačen cilj, mora biti odstranjen. To izenačevanje, ta zloslutna standardizacija, po kateri bi morali vsi Srbi nositi enako številko "šajkače", je delo Vojislava Koštunice.

To pomeni, da so Srbi s Koštunico dobili "sofisticiranega" Miloševića?

Ne. Srbski nacionalisti so zelo prilagodljiva vrsta favne. V nasprotju z Miloševićem, proti kateremu se je bilo častno boriti zato, ker je bil: a) očiten zločinec in b) smo imeli vsaj moralno podporo okolja, ki je vedelo, kdo in kaj je Milošević, imamo sedaj Koštunico, ki je na hitro opral biografije Miloševićevih zločincev, ki se zavzema za iste cilje kot Milošević, na Zahodu pa ga pri tem še častijo in razglašajo za državnika leta!? To je problem. Biti opozicija Koštunici je danes veliko teže kot biti poprej opozicija Miloševiću. Boril sem se proti Miloševiću - toda ne za to, kar imamo danes. Rečeno jasneje - boril sem se ne proti Miloševiću, ampak proti njegovi "platformi", Koštunica pa prav na njej le nadaljuje projekt, ki ni niti Miloševićev niti Koštuničev, pač pa je to tradicionalno velikosrbsko-hegemonistični projekt takšnih tipov, kot so na primer Dobrica Ćosić in podobni. To je naš problem. Pravih sprememb nismo imeli od Draže Markovića in Petra Stambolića pa do Koštunice. Vse to je ista zgodba, Zahod pa je v svojem pragmatičnem slepilu ne vidi. Kajti če kdo Mila Đukanovića imenuje "separatist", s tem sam pove, kaj je. Kajti ne moreš biti "separatist", če nisi del nečesa. Đukanovića imenujejo "separatist" samo tisti, ki Črno goro vidijo kot del Srbije. Zakaj jih ne imenujejo "borci za neodvisnost"? Zato, ker je vsak umik česarkoli izpod njihove neposredne oblasti zanje "separatizem".

Dobro, toda po drugi strani se ne govori več o priključitvi Krajine, Republike srbske, celo v zvezi z jugom Srbije in Kosovom se danes v Srbiji izvaja zelo defenzivna politika ...

Javno se o tem ne govori, toda na prvem mednarodnem obisku je bil Koštunica v Trebinju in ne v Sarajevu. Prvi mednarodni sporazum, ki ga je podpisal Vojislav Koštunica, je bil sporazum o posebnih odnosih z Republiko srbsko. To ni naključje. In zakaj sploh govoriti o Kosovu, ko pa je Ćosić že pred dvajsetimi leti govoril, da ga je treba "amputirati" v slogu "odsekajmo nogo, da bi rešili telo"? Kosovo ni cilj velikosrbskih nacionalistov. Cilj je manipulacija s Kosovom, da bi kaj vrednega zgrabili kje drugje. Na primer v Vojvodini. Kakršnakoli gospodarska samostojnost Vojvodine je v tem smislu zanje veliko resnejši udarec kot neodvisna država Kosovo.

Kaj se pravzaprav dogaja z vojvodinsko avtonomijo od prevrata, ki ga je izpeljal DOS? Slišali smo predsednika srbske vlade Zorana Đinđića obljubljati skorajšnje spremembe in trditi, da je večji "avtonomist" od vas.

To je čista laž. Trenutno imata v državi oblast Koštunica in Đinđić. Obnašata se kot paralizirana ovna na trhli brvi, medtem ko osem milijonov lačnih ovc gleda, kaj se bo zgodilo. To je Srbija danes. Drug drugega ne smeta napasti, ker ne vesta, kdo bo zmagal. Verjetno nihče. Zato oba živita v ravnotežju strahu in nekakšne mikroblokovske delitve. Vprašanje Vojvodine je eno redkih, kjer imata razmeroma skladno mnenje glede ciljev, ne pa glede taktike. Cilj je "ničesar dati", taktiki pa sta dve. Slepiti, tako kot to počne Đinđić, ali pa o tem sploh ne govoriti, tako kot to počne Koštunica. Nikakršnih sprememb v Vojvodini še zmeraj ni. Vojvodina še zmeraj nima nobenih pristojnosti. V Vojvodini so na čelu večine služb še zmeraj ljudje, ki jih je postavil Milošević. Mnogi med njimi so preverjeni zločinci in lopovi. Seveda pa uradno še ničesar nismo odkrili, ker obvladujejo policijo. Notranjega ministra Duška Mihajlovića že osem mesecev prosim, naj očisti policijo. Pa ne more, ker to preprečujeta Đinđić in Koštunica. Vojvodinska skupščina še zmeraj nima nobenega vpliva na odločitve srbske skupščine. Med vsemi novimi veleposlaniki ni iz Vojvodine niti enega. Rekli so nam, da lahko pošljemo predloge samo kot stranka, ne pa kot skupščina Vojvodine, in da se bomo nato pogovorili. Poslali smo predloge. Sprejet ni bil niti eden.

V čem je težava?

Težava je v tem, da mi želimo svoj denar. In da oni želijo naš denar. Zato se ne moremo sporazumeti, kateri denar je "naš". In dokler ne bomo imeli svojega denarja, ne bo sporazuma s Srbijo. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da so mnogi na republiški ravni zgolj prevzeli različne Miloševićeve posle in da jim je sedaj težko izpreči.

Ste v vojvodinski skupščini že sprejeli kakšno pomembno odločitev?

Smo. Sprejeli smo odločitev, ki je strogo gledano nezakonita s stališča še veljavne Miloševićeve zakonodaje, in imenovali generalnega direktorja in glavnega urednika RTV Novi Sad. Oba sta že prevzela dolžnosti. Vendar je financiranje ostalo enako, kot je bilo v Miloševićevem času. Še nekaj časa bom dopuščal, da gredo stvari tako naprej, zato, da se čim več ljudi prepriča, da nam iz Beograda nihče ne prinaša nič dobrega. To smo vedeli že prej. Kajti Vojvodina je že deset let okupirana. In to zaradi Kosova. Zmeraj smo nekaj plačevali zaradi Kosova. Sedaj je čas, da se reče: "Dobro, izgubili ste Kosovo, sedaj pa nam dajte nazaj tisto, kar je naše." Toda ne. Sedaj pravijo "dotaknjeno-premaknjeno", kot pri šahu. Toda to se bo nujno moralo spremeniti, kajti čakali ne bomo več.

Kakšne bodo vaše odločitve?

Odločitve o ureditvi uprave in podobno bomo začeli sprejemati sami. Začeli bomo tudi imenovati ljudi na nekatere položaje. Izvajali bomo aktivno politiko, prevzemali bomo institucije v Vojvodini. Oni v republiki pa naj se odločijo, kaj bodo naredili. Stvar je preprosta: želimo nazaj svoje pristojnosti, na zvezni in republiški ravni pa nam jih nočejo vrniti in nas ves čas vlečejo za nos. Torej bomo začeli odločati sami. Imamo pa eno veliko prednost - vojvodinske skupščine srbska skupščina ne more razpustiti.

Je to kakšna "varovalka demokracije" ali napaka?

Čista napaka. Milošević je očitno mislil, da bo zmeraj dovolj močan in mu tega ne bo treba narediti. Volitve za skupščino razpisuje predsednik skupščine, torej jaz. Niti volitev torej ne morejo razpisati sami.

Kaj pa, če vam Koštunica in Đinđić to preprečita? Če vas razglasita za nezaželenega?

Vsekakor bosta to poskusila. Vseeno mi je - potem pač ne bom šel v Srbijo. Tu pri nas se ve, kaj to pomeni. Obstajajo Vojvodina, Srbija in republika Srbija. Republika Srbija se po naključju imenuje enako kot Srbija. Če v Vojvodini rečeš "grem v Srbijo", vsi vedo, kaj hočeš reči. Da greš prek Save in Donave. Zato nekateri prenapeteži pišejo grafite "to je Srbija" tudi tu, po Vojvodini. Po Beogradu teh grafitov ne boste videli. Kajti Beograd je Srbija. Vojvodina pa je Vojvodina.

Za kakšno igro v ozadju pravzaprav gre?

V ozadju potekata pravzaprav dve igri. Prva je Koštuničeva. Med tistimi, ki obkrožajo Vojislava Koštunico, je vse več "prebežnikov" iz starih Miloševićevih struktur. Zanje je pomembno, da rešijo čim več vzvodov moči in oblasti, tako da bi lahko del tega žrtvovali, če bi se začele globlje spremembe. Drugo igro se gre Zoran Đinđić, saj je prepričan, da je bolje, če pusti Koštunici, da nastavlja svoje ljudi, kot pa da kaj spremeni. Đinđić je biznismen, ki se ne znajde. Če bi bil dober, bi vedel, da moraš najprej vlagati, če hočeš kaj zaslužiti. On pa je bliže nekakšnemu nabiralniškemu gospodarstvu.

Kako dolgo lahko ljudje ob občasnem omejevanju dobave elektrike, nizkih dohodkih, visokih cenah in velikih pričakovanjih še trpijo takšne razmere?

Sedanjo politiko rešuje samo eno - da na obzorju ni nikogar drugega. Miloševićevi socialisti in JUL so tako kompromitirani, da celo očitna Koštuničeva in Đinđićeva nesposobnost ljudi ne more prepričati, da bi znova glasovali zanje. Tretje možnosti ni, še posebej zato, ker mednarodna skupnost s ceremonijami in z uradnimi sprejemi srbskim politikom na oblasti dviguje ceno. Vsi ti obiski pri svetovnih politikih od Berlina do Washingtona delujejo glamurozno. Vse to je seveda prazna zgodba, toda navaden državljan tega ne ve, ker mu RTV Srbija z enakim uspehom kot včasih Miloševićeva TV izpira možgane. Še huje, v Miloševićevem času smo celo imeli nekatere opozicijske časopise, sedaj pa opozicijskih medijev ni več, ker so se "opozicijske" in "pozicijske" platforme prekrile. V tem smislu sedanja srbska oblast vlada zaradi odsotnosti druge možnosti in ne zaradi dobrega programa.

Lahko takšna široka koalicija - sestavljena iz 18 strank - sploh obstane?

Zgodba o 18 strankah je samo za javnost. Ko začnemo natančneje preštevati članstvo in ugotavljati pravi vpliv teh strank, ostane le bore malo vrednega. Leta 1997 je bilo v skupščini Srbije sedem poslanskih skupin. Skoraj nobene od teh majhnih strank, ki so danes v DOS-u, ni bilo v parlamentu. Ob vsem spoštovanju do nekaterih voditeljev. V DOS-u so dejansko samo tri ali štiri velike stranke. V infrastrukturi in terenski organizaciji so bili Šešljevi radikalci veliko bolje organizirani od demokratičnih strank. Vse te stranke so zato z DOS-om dobile več, kot bi dobile same. Zato jim ni do tega, da bi razdirale DOS, ker bi same dobile manj vpliva ali bi izginile. Zanje je DOS darilo neba. Tudi naša Liga socialdemokratov Vojvodine je zaradi DOS-a dobila nekaj glasov več, vendar to ni vredno nič, če to hkrati pomeni izgubo identitete. Koštuničeva DSS pa je seveda absolutno največ pridobila z DOS-om, ker je tako stranka z nekaj odstotki volilcev dosegla okoli 30-odstotno priljubljenost. Vendar to ne pomeni nič. Kje je danes Milošević? Pa vendar je to človek, za katerega je pred desetimi leti glasovalo 3,5 milijona ljudi. In nato še nekaj let po nekaj milijonov. Ta človek je 1,5 milijona glasov dobil celo pred sedmimi meseci. In koliko glasov bi Slobodan Milošević dobil danes? Vse to so številke, ki delujejo zastrašujoče, v bistvu pa so samo baloni, ki se razpočijo ob prvem kaktusu. Mali trni, ob katerih pokajo ti baloni, so avtentične sile, ki dosledno zastopajo svoje cilje.

Toda Milošević je danes vendarle v zaporu, prav tako šef tajne službe Marković, neprestano se pripirajo novi osumljenci, ministri pa napovedujejo procese ... Nekaj se vendarle premika?

Tudi med ministri so ljudje, ki mislijo resno. Dušan Mihajlović je vsekakor tisti minister za notranje zadeve, ki je aretiral Miloševića. To je zame in za mojo generacijo zgodovinska stvar. Le kje je bil že šef države aretiran šest mesecev po tem, ko je sestopil z oblasti? Zakaj je to storjeno, me sploh ne zanima, ker gre za pravo potezo. Bil sem prvi, ki je sumil, da se to ne bo zgodilo, toda vse, kar smo se dogovorili v DOS-u je na svoji ravni Dušan Mihajlović tudi izpeljal. Nekatere osumljence sodišča seveda izpustijo, kot so na primer prejšnjega direktorja RTS, vendar je to naredilo sodišče, v katerem sedijo Miloševićevi ljudje. Zakaj je tako, je znova treba vprašati Koštunico.

Ali ni logika postopnih sprememb edina možna, kajti če nastopiš z radikalnimi rešitvami, postaneš enak tistim, proti katerim si se boril ... Ali preradikalni ukrepi, ki ne bi spoštovali zakonitosti, ne bi bili enaki vnosu revolucionarne logike in metod v proces demokratičnih sprememb?

Vojislav Koštunica se je zelo razjezil, ko sem v zvezi z njegovim "legalizmom" dejal, da bi, če bi "bil on leta 1945 predsednik Nemčije, tam še dandanes sežigali Žide, ker bi se to dogajalo po zakonih, ki jih je sprejel Hitler". Konec citata. To je ta njegova zgodba o "legalizmu". Dajmo, poglejmo že enkrat, kakšnega "legalizma" se drži Koštunica? Nelegalno in protiustavno sprejete ustave Srbije, ki je bila sprejeta s pučističnimi metodami z izničenjem veljavne ustavne ureditve. Če ne prej, bi Milošević zaradi veleizdaje moral končati v zaporu ali pred zidom že leta 1992. Zahtevali smo, da se za nezakonite razglasijo vsi zakoni, s katerimi se je dodatno zmanjšala že dosežena avtonomija Vojvodine in ki jih je sprejela Miloševićeva srbska skupščina. Odgovorili so nam, da "s tem razbijamo enotnost Srbije". Koštunica ne samo da misli, da Milošević ni delal dobro, on misli, da Milošević ni dovolj dobro in do konca izpeljal svoje zamisli. To je njegov legalizem. Takšen legalizem smo videli tudi na Hrvaškem. Ko so vračali lastnino, ki so jo svojčas zaplenili komunisti, so najlepše vile po Zagrebu dobili krvavi ustaši, ki so leta 1941 prav te vile konfiscirali Židom, Srbom, antifašistom in kdo ve komu še. Pravo vprašanje je torej - kje se začne "pravica" in čigava "pravica" je to. Če se vzame leto 1945 za začetek nelegalnosti, potem ste s tem oškodovali antifašiste. Če vzamete za izhodišče leto 1941, ste koga drugega. V razmerah vsiljenega Miloševićevega zločinstva je treba uro že enkrat prestaviti na nič in začeti od začetka.

In kaj bi potemtakem morala narediti oblast - da bi začela od začetka?

Za začetek bi bilo treba ugotoviti nesporno dejstvo, da so bile Šešljeva Srbska radikalna stranka, JUL Mire Marković in podobne stranke organizirane kot teroristične organizacije, ustanovljene z namenom, da širijo nestrpnost, mednacionalno in versko sovraštvo in da izvajajo teroristična dejanja. Pregon milijona Albancev s Kosova - to je cilj, zapisan v programu Šešljeve Srbske radikalne stranke - je dovolj utemeljen razlog za prepoved te stranke in razglasitev, da gre za teroristično organizacijo. Še več - zgolj članstvo v taki stranki bi moralo veljati za kaznivo dejanje, zaradi katerega se sedi v zaporu. Demokracija ne more dopustiti, da banditi z do komolcev krvavimi rokami hodijo po ulicah, ker - bog pomagaj - v Miloševićevih zakonih ne piše, da to ni prepovedano. Koštuničeve zgodbe o legalizmu držijo le glede odnosa do tistih, ki mislijo drugače. To je nekaj drugega in tu se s Koštunico strinjam. Toda zločinci in šovinistični hujskači niso zajeti v nekakšni pravici do svobode mišljenja. To je zločin po vseh zakonih. Razen po Miloševićevih zakonih. Danes trdijo, da se ustava ne more spremeniti, ker je za to potreben referendum pa dvotretjinska večina in ne vem kaj vse še. Pozablja pa se, da je bila ta ustava sprejeta nezakonito. To pomeni, da lahko tudi jaz sedaj naredim puč - ker Milošević je na oblast prišel s pučem -, pripravim referendum in razglasim, da je Vojvodina celina. In potem nikoli več Vojvodina ne more biti nič drugega kot celina! To je ta neverjetna stopnja neumnosti in žalitve človekovega razuma, o kateri se ne splača niti pogovarjati. Ker gre za bedarije. Bistvo pa je drugje - v odsotnosti volje do sprememb, saj je t. i. "Koštuničev legalizem" danes že vrhunska žalitev zdravega razuma. In generator bodočih kriz. Kajti če kdo misli, da bodo Vojvodinci to trpeli, se moti. V Vojvodini ne bo kosovskega scenarija. Vendar se bodo zgodile druge, ne manj neprijetne stvari.

Kaj storiti z Miloševićem danes? Koštunica govori o "selektivni pravici", pravosodni minister si dopisuje s haaško tožilko Carlo del Ponte in to je v prihodnjih dnevih očitno odločilno vprašanje za Srbijo.

Sam mislim, da je Miloševića treba poslati v Haag in mu soditi za vojne zločine, če pa vzdrži kazen in se vrne, mu nato pripraviti sojenje še tukaj. Kajti v Haagu mu bodo sodili samo zaradi vojnih zločinov, ne pa zaradi veleizdaje, zaradi katere bi moral odgovarjati tukaj. Kumanovski sporazum je bil kapitulacija, zaradi te pa se po 63. členu ustave konča pred zidom. Zato mislim, da ga je treba poslati v Haag, tukaj narediti sojenje v odsotnosti in potem videti, kako naprej. Ko bo v Haagu odslužil 500 let zapora, ga bomo po vrnitvi ustrelili, to je jasno.Vendar se ta zgodba o legalizmu tukaj izkaže za najbolj zavajajočo. Vsi sedaj čakajo na dokaze, s katerimi bo nedvoumno potrjeno, kdaj je Milošević telefoniral komu in osebno ukazal, da se ne vem kateremu pripadniku albanske skupnosti odseka noga ali kaj podobnega. To so zgodbe za majhne otroke. Nazadnje pa se vse zoži na to, da nekateri enostavno ne želijo soditi "domoljubu" Miloševiću le zato, ker je "samo malo pobijal Šiptarje, ustaše, balije in vso drugo golazen", ki jo je že po definiciji in v skladu z velikosrbsko idejo tako ali tako treba pobijati. Kajti to je naloga, ki se prenaša iz roda v rod. Dodaten razlog za sumničavost je to, da se je Milošević "uprl" Natovim napadom. Ob tem je seveda treba priznati, da so Miloševiću s tem napadom popolnoma po nepotrebnem priskrbeli alibi. Gledal sem, kako v Novem Sadu, najbolj protimiloševičevskem mestu, padajo ljudem bombe na glave in rušijo mostove, Milošević pa je prav s tem dobil amnestijo. Za kaj pri tej zahodni politiki gre, sem ugotovil, ko sem gledal tistega cepca iz Nata Jamieja Shea, kako je publiki prikazoval svoje nintendovske posnetke bombardiranja ZRJ. Nekoč je mirno dejal, da ni res, da v Srbiji ni opozicije, saj so tam ljudje kot "Velimir Ilić, Nenad Čanak ... " in tako naprej. Ko padajo bombe in vsi okoli tebe iščejo "lokatorje", je to smrtna obsodba. Velja Ilić se je skrival po votlinah okoli Čačka, jaz pa sem se odtlej šel urbano gverilo vse do konca bombardiranja. Zahod je šampion napačnega v zunanji politiki. Kaj hujšega ne obstaja.

Obstaja možnost, da Miloševića spustijo?

Ni šans! Milošević ne more več iz zapora. Če bi se to zgodilo, Velja Ilić in jaz gotovo ne bi stala križem rok.

Režim v Srbiji je trajal teh trinajst let in oblast je izkrivila vse sisteme v vseh porah družbe. Kako sedaj narediti karkoli, ne da bi že vnaprej sodeloval tudi z ljudmi, ki so bili del prejšnjega sistema? Kaj preostane - lustracija stotisočev pripadnikov nekaterih strank?

Potreba po starih kadrih je samo deloma razumljiva. Ko sem govoril o potrebi po prepovedi strank, sem omenil JUL in Šešljeve radikalce. Namerno nisem omenil Socialistične stranke Srbije. Kajti SPS je nasledila nekdanjo ZK in v njej so bili zelo različni ljudje. Sicer pa nisem mislil predvsem na članstvo. Pogovorimo se o ljudeh, ki so sedeli v glavnih odborih. Polovimo "oficirje zla" na vseh pomembnih položajih in največje zločince, ne pa navadne rekrute. Potem bomo bliže rešitvi. Leta 1991 je naša stranka tukaj pod geslom "Ne bomo se delili, ne bomo se selili" izpeljala akcijo obrambe hrvaških hiš v Vojvodini. Ampak še zmeraj hočem, da ljudje, ki so metali bombe na hiše Hrvatov v Rumi, odgovarjajo. To se ne more pozabiti, to ne more zastarati, tega ne moremo pomesti pod preprogo "sprave". Tu ni sprave. S tistimi, ki so metali bombe na otroke, ni sprave. In pika. Sicer pa je na haaškem seznamu samo nekaj deset Srbov. Zelo mi je žal zaradi vsega, kar se dogaja s haaškim sodiščem. Koštunica nekako misli, da bo z odlaganjem odločitve o izročitvi prišel čas, ko bo haaško sodišče šlo iz mode, izgubilo finance in propadlo. In potem ne bo nikogar več, ki bi mu izročil obtožene vojnih zločinov. Zame pa je pomembno, da zmaga pravičnost. To je mogoče samo skozi pravosodje. Poglejte, kaj je naredil Milošević, ko je prišel v zapor. Takoj je priznal, da je financiral vojno v Krajini in Bosni ...

Ali ni s tem poslal signala oblastem, naj ga ne pritiskajo več?

Vsekakor, to vem, toda ne gre za to. Priznanje gor ali dol, to ne pomeni nič. Ali je Nemčija plačala vojno škodo? Kaj pomeni priznanje, če vojne škode ne moreš plačati? Poanta je samo v tem, da je treba zlo spraviti na plano. Zato je tudi aretacija Slobodana Miloševića samo rezanje nohtov vragu, ne pa udarec v glavo. Zadovoljen bom šele, ko bom videl, da se ugotavlja odgovornost Dobrice Ćosića. Zaradi njegovega stavka, da je "Srbija zmerom dobivala v vojnah, izgubljala pa v miru". To je stavek, ki je ubil več ljudi kot katerakoli zloglasna paravojaška formacija. V začetku je bila beseda - tako se začne tudi Sveto pismo. Momo Kapor, Brana Crnčević, vsa ta plejada krvosesov in notoričnih zločincev mora odgovarjati. Mora do konca življenja vleči krogle na nogah. Otroci se morajo v šolah učiti, zakaj je to, kar so ti književniki pisali in govorili, slabo. "Dobro jutro, otroci. Poglejte, to je razdejani Vukovar. Tu je 30.000 mrtvih otrok v Bosni ..." to je treba povedati v šolah, to se mora videti.

Bosta v prihodnje Slovenija in Vojvodina, ki sta nekoč že dobro sodelovali, ob večji avtonomiji Vojvodine znova vzpostavili boljše stike?

Slovenija in Vojvodina nista samo dobro sodelovali, sodelovali sta odlično! Slovenija in Italija sta edini državi, s katerima je Vojvodina imela presežek v blagovni menjavi. Za nas je Slovenija več kot pomembna. Pomembna je tudi Hrvaška. Zato sem bil nedavno v Osijeku, Iloku in se o sodelovanju pogovarjal s hrvaškimi politiki. Tudi oni hočejo sodelovanje. Nihče ne želi živeti ob trdi meji, kjer se avtobusi obračajo in vračajo. Ta območja se praznijo, posel zamira. Vsi pa zaradi praznjenja mejnega prostora med državami izgubljamo denar, ljudi, razvoj. Tega sedaj ne moremo spremeniti. Zato bomo v prihodnje nastopali agresivneje.

Kako pa vidite prihodnost Črne gore in države v celoti?

V Črni gori nimajo kam. Dvignili so val, ki je večji od njih in jih nosi v samostojnost ne glede na ceno. Pri tem seveda sem za samostojno Črno goro. Le samostojna Črna gora je lahko v skupnosti s Srbijo branik velikosrbskega nacionalizma. Ta projekt je bil - do velikoalbanskega, ki ga je zbudil iz stoletnega sna - najnevarnejši projekt na Balkanu. Sedaj je to vlogo prevzel velikoalbanski nacionalizem. Prav tako sem prepričan, da bi bile težave v Črni gori veliko manjše če bi v Beogradu imeli iskrenega sogovornika. Kar se Kosova tiče, je vse mogoče - razen da bi bilo Kosovo v Srbiji tako, kot je bilo pod Miloševićem. Prav tako mislim, da Kosovo ne bo dobilo samostojnosti, ker si tega nihče ne želi. Kosovo bo ostalo večdesetletni protektorat. Ne bi me presenetile zamisli iz Beograda o delitvi Kosova, ki bi jih mednarodna skupnost v kakšni svoji ponoreli fazi lahko celo sprejela. Delitev Kosova bi pomenila delitev Makedonije, Bosne in tako naprej vse do Moldavije ... Pogovori med Zagrebom in Beogradom, ki so malce zastali, bi se znova lahko intenzivirali. V knjigi Vojne šele prihajajo sem leta 1993 vse to, kar se sedaj dogaja tudi v Makedoniji, že napovedal in opisal. Nekoč so nove zemljevide risali v Beogradu, danes jih rišejo nekje v Prištini. Ves Balkan je sistem spojenih posod. Da bi se to spremenilo, bi RTV Srbija morala začeti obveščati ljudi ne o tem, koliko Srbov je bilo ubitih na Kosovu, temveč koliko človeških življenj je odnesla skupna neumnost. Potem se bomo nehali preštevati.