intervju / Pisma književnikov o književnosti

Kako je to videti: ko književnik umre, pride delegacija akademije k dedičem povprašat za pisma?

Navadno pride rokopisni oddelek NUK-a, ki ima največjo zbirko pisem slovenskih književnikov. Nekateri dediči se zavedajo kulturne vrednosti pisem in jih predajajo, drugi jih hranijo doma, potem pa so posledice zelo kvarne. Prva generacija lastnikov pisem gleda skozi oči staršev, ki so pisma dobivali. Skrbi jih ugled prednikov in si izgovorijo celo zaporo, da določeni pasusi ne smejo biti objavljeni. Ko pa pride naslednja generacija ta vnema popusti, vnuki se čutijo več tako povezani s svojimi dedki. Ta primer so pisma Levstika Franji, ki jih je imel v rokah prešernoslovec Žigon, si izpisal določene pasuse,potem pa so šla ta pisma z dediči v Beograd. Po eni varianti so propadla med bombandiranjem l. 1941, po drugi varianti pa odpotovala v Skopje in tam neznano kje poniknila. Drugi prešernoslovec Slodnjak se je zelo trudil, da bi jim našel sledi, apeliral je celo na slovenske politike v Beogradu, žal brez uspeha.