Pisma književnikov o književnosti

Kako je to videti: ko književnik umre, pride delegacija akademije k dedičem povprašat za pisma?

Navadno pride rokopisni oddelek NUK-a, ki ima največjo zbirko pisem slovenskih književnikov. Nekateri dediči se zavedajo kulturne vrednosti pisem in jih predajajo, drugi jih hranijo doma, potem pa so posledice zelo kvarne. Prva generacija lastnikov pisem gleda skozi oči staršev, ki so pisma dobivali. Skrbi jih ugled prednikov in si izgovorijo celo zaporo, da določeni pasusi ne smejo biti objavljeni. Ko pa pride naslednja generacija ta vnema popusti, vnuki se čutijo več tako povezani s svojimi dedki. Ta primer so pisma Levstika Franji, ki jih je imel v rokah prešernoslovec Žigon, si izpisal določene pasuse,potem pa so šla ta pisma z dediči v Beograd. Po eni varianti so propadla med bombandiranjem l. 1941, po drugi varianti pa odpotovala v Skopje in tam neznano kje poniknila. Drugi prešernoslovec Slodnjak se je zelo trudil, da bi jim našel sledi, apeliral je celo na slovenske politike v Beogradu, žal brez uspeha.

Katero je najbolj slavno pismo, za katerega se ve, da je bilo, a ga materialno ni najti?

V slovenski književnosti bi bila še zmeraj senzacija, če bi se našlo še kakšno Prešernovo pismo. Če pa gledamo iz drugih vzrokov, je pismo, ki vzbuja veliko pozornost, Kardeljevo pismo iz druge svetovne vojne, v katerem govori o likvidaciji določenih ljudi, ki bodo oz. so prišli v partizane po italijanski kapitulaciji. Tam je bilo rečeno, da je treba likvidirati duhovnike, meščanske sinove, vse, ki so po logiki revolucije veljali za kontrarevolucijo. To pismo je bilo najdeno in zaseženo že med vojno, čeprav je bilo ilegalno, toda ta mreža je očitno nekje razpadla. V Slovenskem domu ga je med vojno objavil Mirko Javornik kot dokaz, da ne gre za NOB, ampak za revolucijo. V polemiki pred leti so nekateri trdili, da je šlo za ponaredek, kar bi težko pritrdili, saj je bilo objavljeno kot faksimile v značilnem Kardeljevem slogu, tonu in dikciji, kar ne verjamem, da bi lahko kdo tako ponaredil. Zanimivo je pa še eno, in sicer pismo Borisa Kidriča Miri Svetina - materi pesnika Ive Svetine, ki je visoko kotirala v obveščevalni službi - v času Dolomitske izjave, v kateri ji sporoča svoj načrt, da če Kocbek ne bo pristal na podpis, ga bodo likvidirali. In da imajo v ta namen že drugega človeka - Metoda Mikuža, ki ga bodo predstavili katoličanom kot primernega za sodelovanje v OF in revoluciji. To pismo je bilo objavljeno v dokumentih NOB.

Urednik Mirko Javornik je po vojni emigriral. Kaj je prinesel eksodus slovenskih intelektualcev, ki so zbežali: so ohranili vsaj pisemsko povezavo z domovino?

Ta pisma obstajajo, v glavnem pa so nedostopna javnosti. Sam sem prišel do nekaterih, ko sem se šel detektiva. Zanimivo pa je, da so ta pisma sčasoma navkljub ideološkim mejam, vendarle prestopala mejo. Ko je Alojz Rebula v sedemdesetih pisal Kocbeku, kako so ga na zasliševali na meji v Sežani, je o tem zavestno poročal, čeprav je Rebula vedel, da policija popolnoma nadzira Kocbeka in tudi njegovo pošto. Včasih si postavim vprašanje, do katere meje so se ljudje samocenzurirali. Druga znana korespondenca je med emigrantskim pisateljem Zorkom Simčičem in Stanetom Majcnom. Glede na to, da je bil Majcen v stari državi podban, po vojni pa je izgubil vse časti, bil vržen v neko karanteno, živel v Mariboru, se preživljal z gojenjem solate, ki jo je tudi sam prodajal na vrtu. - Predstavljajte si občutek padca, ko bi recimo Drnovšek čez 5 let prodajal solato na trgu! Ta korespondenca je prihajala v Slovenijo prek posrednikov iz Avstrije, ki so jo potem nosili čez mejo, ker so vedeli, da policija nadzira potencialne sovražnike.

Pismo je danes postaja anahronizem, kdo pa je bil v zgodovini najbolj plodovit pisec pisem?

Zlata doba pisanja pisem v Sloveniji je bila od druge polovice 19. stoletja pa do konca prve vojne, do pojave telefona. Kdo je napisal največ pisem? Bil je Cankar, ki pa ga prekaša Govekar. Zakaj Govekar? On je bil pač urednik v časopisu, bil v gledališču. Moral je imeti toliko in toliko kontaktov s sodelavci, moledoval je za recenzije, recenzente držal v šahu, hkrati jim je solil pamet, spletkaril, zlasti pa užival v pozi človeka, ki napiše na dan po 5 pisem. Na različne konce, njegovi dopisovalci sežejo na Češko, kot se je za slovenskega slovanofilskega izobraženca spodobilo.

Uredniške, delovne komunikacije so le izjemoma potekala iz obraz v obraz?

Seveda, ni bilo avtomobilov, bil je resda vlak, kar pa je bila vseeno cela avantura, če si hotel pripotovati v Ljubljano.

Če presodiš po pismih: katero obdobje je bilo najtežje za bivanje?

Največje nelagodje je leglo po drugi vojni, ko so bile ideološke razlike med Slovenci tako velike. Emigranti so bili čustveno navezani na Slovenijo, niso pa smeli vanjo. Občutek imam, da so bile vse pisemske komunikacije v nekem krču. Govorim o planetu Slovenija, ki se sestoji iz matične Slovenije, zamejske in emigracije. Odnosi med njimi so bili včasih napeti, krčeviti. Obstaja Finžgarjevo pismo Koledniku, kateremu izrecno napiše v latinščini: nikar o političnih stvareh, vse, kar se dogaja, je božja volja! Opozorilo, nikar, ker me boš spravil v čudno godljo. Kolednik je bil dovolj pameten in je razumel. On je pobegnil, ko mu je grozila likvidacija. Najprej so ga hoteli ubiti Nemci, na koncu pa še revolucija. Potem se je zaobljubil, da če preživi partizansko likvidacijo, bo objavil Jurčičevega Jurija Kozjaka v 50 tujih jezikih in je to tudi uresničil. Zakaj ta roman? Najbrž ga je pograbila otroška sentimentalnost, vtis Jurija Kozjaka, turških vpadov na Dolenjsko, obleganje gradu.

Ta pisma so pričevalci zgodovine uredniških cenzur, od Jurčiča, ki sam piše, da je kastriral Kersnika.

Še prej, že Prešeren se huduje nad Čopom, ki je bil ljubljanski cenzor v Čbelici. Primer Kersnika, ki si ga navedel: Kersnik je veljal za dobrega feljtonista, Jurčič je pa že gledal z vidika liberalnega politika, ki mora malo paziti in koketirati, da bi ne odbil potencialnih zaveznikov. Zato mu je pisal, da ne sme toliko in toliko duhovnikov odbiti. Hkrati pa je bil toliko elastičen, da je svoje nazore vrgel čez rame. V pismih uredniku celovške Mohorjeve družbe se je dobesedno ponujal, da za denar napiše povest, v kateri pravi, da bo upošteval njen idejni svet vzgoje. Stopil je na raven večerniške povesti, da bo pokasiral toliko in toliko denarja. Ta pisma govorijo tudi o nenačelnosti, o različnih kompromisih, ki so jih delali slovenski književniki. Poseben primer je profesionalni revolucionar Prežihov Voranc. Njegovo življenje je bilo do a do ž posvečeno revoluciji, ko pa je po drugi vojni, ko je imel za seboj že večino svojih romanov, na partijskem kongresu napisal referat o revolucionarni literaturi, ga ni izcedil iz svojih del: ni se čutil zanesljivega, ampak se je raje naslanjal na socrealistične ideje iz ruskih logov in gajev. Svoje teze je poslal v Ljubljano Kidriču, ki seveda ni imel časa, pa jih je pregledala revolucionarka Lidija Šentjurc, ki potrdi, da so na partijski liniji. Ta pisma so marsikdaj šokantna za bralca, ki je imel drugačno predstavo o posameznih avtorjih.

Tudi Tavčar je veljal za načelnega liberalca, ki je libertin...

... on pa v pismu kot župan daje navodila, kako se boriti proti šund literaturi, kako jo je treba odstraniti iz javnih knjižnic in uvesti strog nadzor, da bi se srednješolski dijaki ne pohujševali ob tej danes bi rekli trivialni literaturi.

V čem je bila razlika med cenzuro 19. stoletja in cenzuro komunizma?

V 19. stoletju so uredniki spročali, kaj so izločili iz besedila, ali pa se je avtor hudoval: zakaj si mi pa tisto ven vrgel? Bralec ni videl te cenzure. Med prvo vojno so izhajale publikacije, v katerih so bili prazni prostorčki, ki so neposredno pričali o cenzuri. Po drugi vojni pa je celotna psihoza terjala avtocenzuro, kar je bila že prva cenzura. Zato so bili partijski kongresi, ki so določevali smernice, po katerih naj bi se pisalo. Že med vojno so izdajali recepte, kako pisati prozo, kako poezijo in kako dramatiko. Čista degradacija literature, ko se namesto kratke proze piše samo reportažo, propagandno seveda, namesto dramskih tekstov pa se piše agitke. Ta praksa se je nadaljevala še dolgo po drugi vojni, na partijskih kongresih je bil obvezno vsaj en referat o kulturi z napotki, kako pisati. Potem pa je imel vsak uredniški odbor tudi nekaj ljudi iz sfere politike, ki so presojali: to ne, to ja... tako najdemo v prvih letnikih revije Problemi tam v šestdesetih v uredniškem odboru Milana Kučana. Ne bom ravno trdil, da je bil postavljen kot cenzor, vsekakor pa je bil postavljen kot mlad perspektiven politik, ki mora malo paziti in bedeti nad to anarhistično druščino sodelavcev revije.

Kdo je bil v zgodovini pisem najbolj užaljeni pisec?

Kersnik se nad cenzuro ni jezil, skupaj s Šukljetom sta spadala med tako imenovane elastikarje liberalnega kroga; treba je upoštevati razmere, po možnosti sklepati kompromise in ne tragedij, če jih ni treba in sploh jih ni treba. Zelo užaljena pisma pa so pisali književniki, ki so po drugi vojni doživeli negativno kritiko. Prežihov Voranc in socialni realisti so bili sopotniki in agitatorji revolucije. Ko je revolucija zmagala, so dobili v javnem življenju precej ugledne pozicije in časti in potem pričakovali, da karkoli bodo napisali, bo obveljalo za zelo dobro v estetskem pomenu besede. To pa se ni zgodilo, ker so bili še takšni mački izpred druge vojne, kot je bil Anton Ocvirk, ki je napisal pregled prvih literarnih objav in roman Miška Kranjca Pesem gora povsem raztrgal. Kranjec je poskušal prikazati dogajanje med drugo vojno skozi pravljično formo, kar je bilo že v temelju zgrešeno. Toda socialni realisti so bili tako prizadeti, da je Voranc v nekem pismu zapisal, da se je Ocvirk med vojno med nekim zaslišanjem slabo držal; med vrsticami: da je izdajal. Češ, nekdo, ki se je med vojno tako držal, zdaj trga naše revolucionarne pisatelje. Ta reakcija se vleče kar skozi nekaj pisem.

Zakaj si začel zbirko s Zoisovim pismom Vodniku?

To je bilo srečno obdobje v literaturi: najde se fevdalec - baron Zois, najde se razsvetljenec, ki izstopi iz samostana - Linhart, najde se podeželski duhovnik, ki rad poje in še rajši pije - to je Vodnik. Čeprav po idejah niso bili najbolj sorodni, so vsi prisegali na neko razsvetljensko strpnost. Šlo jim je za to, da slovenska literatura štarta.

Brez Zoisa bi Vodnikovega Zadovoljnega Kranjca poznali po robatih verzih "na štilu je glava vsajena".

Zois je bil plemič temeljite humanistične izobrazbe, ki ga je Vodnik spoštoval ne le kot kritika, ampak tudi kot mentorja in po njegovem predlogu zamenjal svoje robustnokmetavzarske stihe.

Toda v zgodovini obstajajo še starejša pisma.

Pred desetletjem so vzbudila pozornost slovenska pisma neke tržaške plemkinje, ki je bila doma iz okolice Cerknice, kar je ovrglo tezo, da plemiški krogi niso pisali slovensko. Toda tu ne gre za literarne zadeve, podobno kot ne v pismih slovenskih protestantov, ki so bila pisana v nemščini, in v katerih gre za versko reformacijo. Mene so zanimala tista obdobja, ko književnost postane avtonomen pojav. Reformacija je namreč jemala književnost samo kot sredstvo, s katerim bi izvedli reformacijo katoliške cerkve.

Tudi ljubezenskih pisem nisi vključeval.

Sem, kadar so bila povezana s književnostjo. Pisma, ki so jih posamezni književniki pisali mladim damam, ki so se obračale zaradi želje po mentorstvu. Tisto mentorstvo se je ponavadi zmeraj zasukalo v ljubezenske relacije. Med Kersnikom in materjo Vladimirja Bartola, ki je bila dolga sicer zatajevana ljubezen. Drugi primer sta Anton Aškerc in Ljudmila Poljanec, kjer so raziskovalci Aškerčevega opusa našli celo misel na poroko, kar pa Aškerca vseeno ni odvrnilo, da bi dame ne prijel trdo v zadevah samih pesmi.

"Kljub vsemu ste ženska..."

... in tako tudi pišete, potem pa ste se zaljubili še v žensko. To pismo je zanimivo tudi kot prvo pričevanje lezbične tematike v slovenski poeziji. Tisti cikel pesmi, ki je Aškerca spravil v šok, ima lezbično naravnanost neki ruski plemkinji, ki jo je Ljudmila Poljanec srečala v Opatiji, ki je bila takrat mondeno avstro-ogrsko obmorsko letovišče.

Če sta bila v zagretem odnosu, bi videli v tem tudi kanec Aškerčevega ljubosumja?

Tudi to. Napisal je: "Kako se morete zaljubiti v žensko, meni pa moški nikoli niso všeč!" Primer mentorstva so Kosovelova pisma dvema damama. Ena je bila bolj radoživa in zmožna samoironije. Kosovel se ji zahvaljuje za razglednico, ki mu jo je poslala kot članica društva zapriseženih devic.

Ali drži splošni vtis, da je bil Cankar gospodar svojih stavkov, da ni dopuščal cenzoriranja niti uredniških popravkov na svojih tekstih?

Cankar je bil zelo oster do urednikov. Ti so se zgodaj zavedli, da ni dobro s Cankarjem češenj zobat, da če že sprejmejo tekst, ga morajo neokrnjenega objaviti. Knjižnih besedil mu niso cenzurirali, pač pa so to počeli v gledališču. Ko so tik pred drugo vojno uprizorili njegove Hlapce, ko je stvar sama po sebi postala tako aktualna, je posegla cenzura v ljubljanski Drami. Za življenja Cankarja niso igrali Hlapcev, toda v tistih časih je bilo tako, da če je bila neka stvar preostra za oder, so jo pa izdali v knjižni obliki. Ta čas, ki je veljal za zatiralskega, je vseeno dopuščal neke kanale, po katerih so književniki vseeno lahko plasirali svoje ideje. To se dramatično spremeni šele s komunizmom. Ko je padla nad Kocbekom anatema, ji je sledilo deset let tišine. Sedi doma, mikrofon ima v zidu, če gre ven, ga spremljajo agenti, pošto se nadzira, vse dokler s partijskega vrha ni prišel ukaz, da ga spet lahko začno objavljati. Kocbek je sicer poskušal ilegalno objavljati v teološki reviji Nova pot, pod psevdonimom je tudi objavil dva ali tri eseje, ko pa je oblast dognala, da se pod psevdonimom skriva Kocbek, je bilo konec.

Skozi pisma se po drugi strani preliva tudi veliko ironije, ko npr. Lojz Kraigher piše Vladimirju Levstiku: "Dragi Vladimir! Zelo te pomilujem, da si tako silno trpel zaradi neumne driske. Upam, da si zdaj že zopet zdrav in čvrst in da boš celo mojo epistolo brez nevarnosti prenesel."

Ja-hja-hja. Pisma so včasih zelo odkrito osebna, v njih si sporočajo zelo banalne stvari, ki so segala od zdravja, počutja, vprašanja honorarjev. Cankar mešetari s Schwentnerjem. Josip Stritar v enem pismu sporoča: "Kmalu se nam bo podrla peč." Nisem vedel, kaj to pomeni, potem pa mi je urednik zbranih del pojasnil, da je bil to evfemizem za skorajšnje rojstvo otroka v družini. Groteskno je v Vorančevem pismu, ko govori, kako so njegovi ljubljeni otroci v času njegove odsotnosti tako rekoč opustošili njegovo shrambo, v kateri je imel koline. Potem se čudi, ko pravi: "Zadnjič so bili pri meni nekateri literati iz Ljubljane, ki so pri meni seveda tudi jedli in pili, ampak niso toliko pojedli..."

Za pisma je značilen lepopis, pečat jim daje slog pisanja nalivnika. Kdaj se pojavi modernost s prvim tipkanim pismom?

Hmm, spomnim se nekega Gradnikovega pisma Jušu Kozaku iz leta 1940, napisanega v pravniški dikciji, v kateri hoče izvedeti, zakaj mu Kozak ne objavi pesmi v Ljubljanskem zvonu. Gradnik je bil takrat sodnik stola sedmerice v Zagrebu in je že sodil komunistom zaradi rušenja države. Ti pa so se mu maščevali tako, da so pritisnili na Kozaka, ki je bil njihov simpatizer, in Gradniku onemogočili objavo pesmi.

Kraljevina Jugoslavije je bila demokratična tvorba, ki je omogočala regularne spopade idej.

Zelo, čeprav še vedno strašijo s šestojanuarsko diktaturo. Toda obe nazorski reviji Dom in svet ter Ljubljanski zvon sta izhajali brez sankcij. V primerjavi z obsegom prepovedi po drugi vojni je bilo to obdobje naravnost idilično.

Govekar pripoveduje v pismu Levcu, da je Cankar že blazen od svoje napihnjenosti. Ali je ta tip opisa izključno stvar intimne, ali pa je takšne poglede tudi javno priobčeval?

Avtorji so pazili, da so takšna mnenja ostajala v krogu zasebnosti. Ker niso smeli govoriti v javnosti, so si v pismih dajali duška in odpirali vse ventile za ogenj in žveplo in pepel. Misleč, da te stvari ne bodo objavljene. Takrat si niso predstavljali, da bodo taka pisma nekoč objavljali v knjigah. Je pa znan primer, ko je Ivan Prijatelj napisal monografijo o Janku Kersniku, v kateri je upošteval del korespondence. Posledica je bila ta, da je Ivan Tavčar večino svojih pisem zažgal, ker ni hotel postati plen raziskovalcev. Kar je seveda velika škoda.

Kdo je napisal najbolj bridke besede?

Name sta napravila najmočnejši vtis dva literarna testamenta. Zadnje pismo Josipa Murna literarnemu zgodovinarju Prijatelju, ko se poslavlja, ve, da bo umrl. Daje mu še zadnje napotke, kako naj uredi posthumno njegovo pesniško zbirko. Prvi stavek: Ne bodeva si več dolgo pisala. Sem slab in kmalu me bo vzelo, name deluje srhljivo. Drugo je pismo Ivana Hribovška Anici Resman iz aprila 1945, ko se zaveda konca vojne in sluti, da se bo nekaj zgodilo, glede na to, da je končal pri gorenjskih domobrancih. V tem ne vidi krivde in rentgenizira revolucijo, ko pravi, da ne more biti na strani tistih, ki so se šli osvobodilni boj z namenom pridobitve. Hkrati pa naroči naslovljenki, naj po vojni objavi njegovo pesniško zbirko, če bo šlo, če ne, pa že kako. Taka vdanost v to, kar prihaja, ne ve pa, kaj prihaja. Celo napiše, da misli, da se ne bo nič hudega zgodilo, čeprav je potem končal v Teherjah.

Pisma književnikov pa eksplicirajo zapletenost medčloveških odnosov, vzemiva med bratrancema Ivanom in Izidorjem Cankarjem.

Ožji sorodniki so si marsikaj zaupali, se pa hitro pokažejo nasprotja v karakterju pri teh dveh Cankarjih pa tudi tretjem Karlu, ki je bil Ivanov brat. Ivan se včasih jezi nad Karlom in njegovo odločitvijo, da bo postal duhovnik, ko pa to postane, se ne brani denarja in pomoči, ki mu jih je brat velikodušno dajal. Ivan gre potem tudi v Sarajevo, kjer je bil Karl tajnik pri tamkajšnjem škofu in preživi z njim dva meseca. Poročila govorijo, da ga je škof zelo rešpektiral. Škof ni bil neumen, da bi ne vedel, s kakšnim boemom ima opravka. Drugače bi ne dovolil, da ta gospod sploh pride.

Desetletje pred tem je ljubljanski škof Jeglič sežigal Cankarjevo erotiko, kar je napravilo ideološko sliko antiklerikalnega Cankarja. Pisateljev odnos s cerkvijo je bil očitno bolj kompleksen?

Res je imel antiklerikalno obdobje, toda po letu 1910 je objavljal večinoma v katoliškem Domu in svetu. A tudi prej se ni branil pisati za Mohorjevo družbo, ki je bila edina urejena in gmotno dobro stoječa slovenska založba. Cankar je pisal tudi večerniške povesti, ker je vedel, da bo dobil dober honorar. Obstaja pismo, da so mu honorar že izplačali, a on ga je še zmeraj terjal. Ker pa so imeli skrbno knjigovodstvo, so mu z dnevom in številkami dokazali, da so ga že izplačili.

Če se vrnem v sorodniški krog Cankarjev. Izidor (umetnostni zgodovinar in kasneje diplomat) je bil sprva navdušen nad Ivanom, potem pa preteče nekaj časa, ko sporoča Karlu. Poslušaj, tu se je vedelo, komu kdo kaj sporoča, to je bil družinski klan, ki je kritiziral znotraj sebe, stvari pa niso preskočile ven. Izidor torej sporoča Karlu, da se mu zdi, da Ivan po domače povedano samo blefira. Izidor gre še naprej: ko Ivan kandidira na listi socialdemokracije - ker je poznal svojega bratranca -, poroča, da ima občutek, da je to le Ivanova potegavščina, da sploh ne gre za identifikacijo z ideologijo, saj so zadaj le konkretne koristi, in se da med vrsticami razumeti, da je bila to možnost, da je Cankar pobegnil iz objema tistih dveh žensk na Dunaju, da se je šel politični turizem, ko je gostoval po različnih mestih na stroške stranke. Izidor to bistroumno opiše.

Drugi modernist je bil Oton Župančič. Po osvoboditvi Ljubljane je bil on prvi, ki je nagovoril množice z balkona univerze, ni bil kot Gradnik, ki je bil v nemilosti, saj je sam veljal za literarnega boga. Kako je on kot čislani pesnik že pod Avstro-Ogrsko in nato jugoslovansko kraljevino doživel komunizem?

Po vojni je v pismu Francetu Kidriču, očetu Borisa Kidriča, posredoval za Gradnika, kar kaže, da mu ni bilo vseeno. Ko je bil že zelo v letih in ni mogel doumeti informbiroja, so ga menda peljali na Bled, kjer mu je Josip Vidmar vse te zadeve pojasnil lepo po domače. To je bil privilegij, ker cela vrsta ljudi ni bila deležna tega uvoda in ni mogla doumeti, zakaj je bila še včeraj Sovjetska zveza naš prijatelj, čez noč pa postala naš največji sovražnik. Če so izrazili že samo začudenje, so končali na Golem otoku. Župančiča pa so ekstra podučili.