intervju / Četniki smo za Nato

Kako to, da ste se za pričevanje o času, ki ste ga preživeli kot slovenski četnik, pripadnik Ravnogorskega gibanja, odločili tako pozno?

Prvič sem o Ravnogorskem gibanju spregovoril leta 1992, ko je zgodovinar dr. Boris Golec napisal zgodovino družine Šušterič. Tam sem prvič opisal svojo četniško pot. Aktivni četnik sem postal leta 1939, že kot gimnazijec, četrtošolec celjske gimnazije. Moj poveljnik je bil takrat kapetan Vrebac. In v našo hišo je prihajal Draža Mihailović. Oče je bil njegov osebni prijatelj, ko je bil Draža Mihailović - Čiča v Celju poveljnik 39. pehotnega polka. Draža Mihailović je bil v Slovenijo poslan "po kazni" in po "abesinski aferi". Ta se je začela, ko je Čiča javno povedal, kakšne zločine je zagrešila italijanska vojska v Abesiniji, današnji Etiopiji, ko je s plini pobijala ljudi. Nedić, ki je bil Mihailovićev smrtni sovražnik, je tudi zaradi dobrih zvez z Nemci in Italijani želel Mihailovića kaznovati. In to je hotel verjetno tudi Rupnik. Slovenci Rupnika ne vrednotimo pravilno. Čiča nam je lepo povedal - o tem smo oficirji slovenske narodnosti dobili tudi telegram -, da je Rupnik izdajalec Jugoslovanske vojske v domovini in da je obsojen na smrt. To pa ne velja za Rupnikovega sina Vuka in letalskega kapetana Evgena, poveljnika četniške brigade v Srbiji. Vuk se je sicer pridružil domobrancem, vendar je bil popolnoma vdan Mihailoviću. Rupnikov zet Kociper to samo omenja, pojasnjuje pa ne. Vendar o slovenskih razmerah ne želim presojati ...