Molotovka

AC Molotov mi je predvsem v zadnjih treh mesecih zagotavljal prostor, kjer je bilo politično delovanje in angažiranje možno. Od preprostih diskusij, krožkov pa do videoprojekcij, koncertov, od ustaljenih projektov do vedno novih političnih akcij. Skvot je postal, kar je najpomembneje, izrazito političen prostor, v njem so se združevali različni aktivisti in aktivistke, nasprotniki Nata, podporniki pribežnikov, beguncev, brezdomcev in podobna, večinoma neformalna združenja. AC Molotov je postal prostor političnega odpora in alternativne mladinske kulture, prostor, kjer je kritično mišljenje možno, spodbujano in želeno, kjer je ustvarjalnost dopustna. Ker je Metelkova podlegla komercializaciji in ker drugih prostorov Ljubljana ne ponuja, ker se tudi znotraj delujočih institucij kot na primer na rigidni Univerzi ne da svobodno funkcionirati, ker so institucije in birokracija moje največje sovražnice, je AC Molotov zame postal najboljši in najljubši prostor delovanja v Ljubljani. Konec maja so se začeli pritiski nad prostorom in AC Molotov je tudi v javnosti postal fenomen odpora. Julija smo prostor pričeli "braniti" z urgentnim nadzorom. Zaradi represije notranjih organov - kriminalistov in policije - je v skvot redno prihajalo več aktivistov in aktivistk, tudi številni profesorji, novinarji in drugi, ki so s kamerami in telesi ustavljali nasilje. Kršitev je bilo vedno več, dokler se tisti četrtek ob šestih zjutraj niso pojavili varnostniki G7 in buldožer. Ljudje, ki so delovali znotraj skvota ali pa so ga aktivno podpirali, so pač v kritičnem trenutku prevzeli neke vloge. Jaz sem zgolj slučajno koordinirala komunikacijo z mediji, seveda pa so mi pri tem pomagali mnogi posamezniki, uporabnice in uporabniki znotraj skvota in njihovi simpatizerji zunaj njega, glasbene in gledališke skupine, ki so nam pomagale izpeljati fenomenalen festival podpore, pa tudi mediji sami, ki so bili naši edini varuhi, in še številni drugi.

Kateri subkulturi pripada večina prebivalcev skvota? Njihov videz je že pankovski, vendarle se od navadnih panksov, vsaj tistih iz devetdesetih let, razlikujejo po izraziti politični, pa tudi socialni dejavnosti.

Skvot združuje mlade, ki so kritični do družbenopolitičnih vprašanj, ki so za svoja leta izjemno aktivni in angažirani ter družbi in Ljubljani zgled. Zunanjost, glasba, socialne in politične note, ki jih odpirajo, jih gotovo umeščajo v kulturo panka, pa tudi skvoterstva, za katero v Sloveniji že lep čas ni posluha. Po mojem se od panka iz devetdesetih let njihova glasba in delovanje razlikujeta predvsem po tem, da se družbenih in političnih vprašanj lotevajo konkretno, z neposrednimi akcijami, s široko podporo in intenzivnim sodelovanjem na globalni ravni, z odprtostjo do vsakega, ki se je njihovemu delovanju pripravljen pridružiti.

Kakšna je političnost AC Molotova, poleg seveda političnosti, značilne za vsak skvot, ki je zaradi svojega nastanka izrazito političen subjekt?

Če gledamo vsebinsko, na številnih točkah, vendar lahko vse skupaj združimo v točko odpora. Odpora proti neoliberalističnemu kapitalizmu, stihijski globalizaciji, proti maltretiranju, ki ga izvajajo slovenske politične kaste za vstop v Nato, odpora proti militaristični logiki, proti tej t. i. demokraciji, ki ne obstaja, proti bušizmom, ruplizmom in enoumju, s katerim nas posiljujejo. Odpirajo se vsi aktualni problemi, iščejo se alternative, pripravljajo se konkretne in direktne akcije, poskuša se delovati na več načinov na številnih ravneh. V AC Molotovu je bilo več sestankov, kjer so bile obravnavane takšne teme, nastali so tudi načrti za konkretne akcije, potekale so intelektualne debate o aktualnih družbenih vprašanjih. Političnost skvota se skriva tudi v samem imenu. To seveda ni neposredno povezano z nekdanjim sovjetskim ministrom ali s komunizmom, k čemur so se zaradi črno-rdečih anarhističnih zastav nagibali nekateri manj razgledani politiki. Ime AC Molotov je nastalo spontano in ima tudi svoje predhodne izpeljave. Vendarle je neposredno povezano z lanskim poskusom kriminalizacije uglednega profesorja filozofije, dr. Darija Zadnikarja, ki naj bi bil pred italijansko veleposlaništvo vrgel molotovko. Da molotovka ni obstajala, je jasno! Fantomsko molotovko so Zadnikarju zaradi pritiska političnih kast podtakniti notranji organi, nedvomno zaradi njegove politične angažiranosti.

Kaj pomeni načelo avtonomnosti, za katerega se zavzema skvot na Kurilniški?

Avtonomen je prostor, kjer je možna kreacija, političnost, ustvarjalnost, domišljija, kjer so možne napake in uspehi, kjer je možno vse. V avtonomnih conah se zadržujejo avtonomni posamezniki, akterji, aktivisti, zagovorniki, nasprotniki, vsem ljudem znotraj te cone pa je skupno, da so aktivni na številnih področjih. Ti ljudje, vsaj v primeru AC Molotova, so bili družbeno ustvarjalni ali na čisto materialen način - z razdeljevanjem hrane brezdomcem - ali z umetnostjo, uličnim teatrom, poezijo in glasbo. Avtonomna cona je prostor, kamor lahko vstopi vsakdo, praviloma v tujini za takšne cone velja tiho pravilo, da vanje ne vstopa policija. Vseeno pa se v zadnjih dveh letih tudi v avtonomnih conah v tujini, kjer je bilo politično delovanje zelo aktivno, morda za nekatere vlade celo radikalno, dogaja, da vanje redno vdira policija ter fizični in psihično maltretira aktiviste. Navadno znotraj con ni nikakršnih konfliktov, zaradi katerih bi bilo potrebno vmešavanje notranjih organov.

Kljub avtonomnosti pa vsaj AC Molotov uporablja politične načine za dosego svojih ciljev, poskuša se odmikati od zanj slabe ureditve, a uporablja njena sredstva.

To je edini način boja. Samo s političnim delovanjem z vseh strani, v AC Molotov so namreč vključeni različni ljudje iz različnih sfer, si lahko zagotovimo lasten in avtonomen prostor. Če ne bi delovali politično, bi bil AC Molotov že zdavnaj zaprt, njegovi prebivalci pa verjetno v policijskih kartotekah. Poskus uničenja AC Molotova je bil točka, kjer bi lahko država simbolno porazila nasprotnike vključevanja v Nato. Če bi državi uspelo zatreti politični naboj, ki ga AC Molotov ima, bi bilo to seveda destruktivno, akcije bi se gotovo nadaljevale, vendar je ta simbolna zmaga za vse nove odpore in akcije zelo pomembna. Če bodo razmere vsaj normalne, lahko AC Molotov na tej ali na kakšni drugi lokaciji živi vsaj še nekaj let, ohrani avtonomen status in goji politični odpor.

Bo država tolerirala prostor političnega odpora?

To je problem države.

Ga mora?

Država seveda mora tolerirati in spodbujati takšne avtonomne politične cone. Participacijo in sodelovanje ljudi bi bilo treba spodbujati, ne pa zatirati; četudi je usmerjeno proti njej, bi morala aktivno prisluhniti, če ne že kar zgledovati se po njih!

Del AC Molotova, del odpora znotraj skvota, je tudi odpor proti Natu. Seveda je to le majhen kamenček v mozaiku skvoterskih dejavnosti, vendarle so tudi tukaj nastajale konkretne akcije, ali bolje, del dejavnosti razpršene organizacije Reci ne Nato je imel prostore v AC Molotovu.

Reci ne Nato deluje v številnih objektih po vsej Sloveniji. Deluje prek omrežja, na lokalni sceni, v Ljubljani, v zadnjem mesecu je deloval tudi v AC Molotovu in tam med drugim našel fizični prostor za priprave za nekatere izmed svojih zadnjih akcij. V sobah skvota so tako nastajali grafiti, pripravljali so se plakati, materiali, brošure, sporočila za javnost, nastajala je široka skupnost različnih posameznikovi in posameznic. Ideja Reci ne Nato je nekakšna platforma, ki se izogiba enoznačni definiciji. Reci ne Nato ni ulovljiv v sicer delujoče strukture ali forme. Ne gre za avtonomne celice ali udarne trojke, sploh ne gre za sisteme, gre za pretakanje idej in energije, ki imajo skupno vsebino. Reci ne Nato včasih deluje v Ljubljani, drugič kje drugje, včasih so zraven študenti, drugič dijaki in tretjič mame ali očetje. V eni izmed zadnjih akcij "Kilometer proč od Nata, dva milijona za svobodo!" je transparente pripravljalo okoli sto ljudi, od mladih, malo manj mladih do staršev nekaterih aktivistov in aktivistk. Posamezniki so se v akcijo vključili na različne načine, eni s finančno podporo, drugi z nabavo materiala, tretji s samo izvedbo, četrti spet s fotografiranjem, z dokumentiranjem akcije, obveščanjem javnosti, s postavljanjem internetne strani. Transparenti so nastajali vsepovsod, nekje so jih šivali, drugje spet barvali, nekje so se izdelovale šablone, spet drugje se je koordinirala akcija. AC Molotov je bil v Ljubljani eden redkih prostorov, kjer se je izhodiščna ideja gibanja Reci ne Nato - da namesto kreatorjev prevlada vsebina - lahko realizirala.

Kakšni so cilji akcije Reci ne Nato?

Reci ne Nato poskuša mobilizirati in aktivirati ljudi, da o Natu, militarizmu in militaristični logiki sploh pričnejo razmišljati. Slovenska politika razmišljanje zavira in diktira le eno in nespodbitno odločitev. Za Reci ne Nato je skorajda irelevantno, kako se bodo ljudje odločili, le spodbuja, angažira in motivira ljudi, ne nujno prejudicira odločitve. Če si družbeno zaveden, če si sposoben uloviti čas, v katerem živiš, lahko ali sprejemaš tisto, kar ti politika ponuja, tukaj najslabšo možno in še to lažno alternativo, ali si apolitičen in ujet v zatohlo potrošniško kulturo, ali pa se aktivno upreš manipulacijam oblastnikov, narediš akcijo in ljudem odpreš prostore razmišljanja. Država namreč namenoma ubija domišljijo, zavira politično participacijo, ovira politični angažma. Reci ne Nato spodbuja politični dialog, ki ga v naši državi že vrsto let ne poznamo.

Kakšna je razlika med AC Molotovom in gibanjem Reci ne Nato?

AC Molotov je političen prostor, Reci ne Nato pa je ideja. Posamezniki, ki delujejo znotraj ideje Reci ne Nato, ostajajo javnosti neznani, delujejo podtalno in s svojimi imeni nastopajo na drugih ravneh. Ali prek drugih organizacij ali društev ali kot individui. Vsebina pa je pogosto podobna. Takoj, ko idejo institucionaliziraš, ko ji daš obraz in človeka, izgubiš vsebino, in s tem zvodeni tudi njen pomen. AC Molotov je drugačen, po formi in vsebini, v sebi združuje druge, ne samo protinatovske ali politično angažirane vsebine, in je hkrati tudi skvot, avtonomna cona, kulturno središče, političen, družaben in življenjski prostor.

Policijo seveda vseskozi zanima, "kdo se skriva zadaj".

Notranji organi ljudi, povezane z AC Molotovom in idejo Reci ne Nato, poznajo, in ti ljudje imajo zaradi svojega političnega angažiranja veliko neprijetnosti. To brez dvoma drži, kdor koli je v Sloveniji politično aktiven, ga nadlegujejo notranji organi. Pa naj gre samo za prisluškovanje, branje elektronske pošte, redno in nadležno legitimiranje ali pa za hujše stvari.

Misliš, da imajo vsi ljudje, ki se v Sloveniji ukvarjajo s politiko, težave s policijo ali to velja samo za tiste, ki na alternativen način ustvarjajo alternativo sedanji politiki?

V Sloveniji ni uradne politike v za to pristojnih ali narejenih institucijah. Vladata birokracija in institucionalna mašinerija, ki sta sami sebi namen, varujeta ju represivna policija in militaristična logika, ki funkcionirata sami zase in za svojo gospodo. Policijo in vojsko nadzirajo institucije oziroma zarjavele politične kaste, ki vseskozi držijo pridobljene pozicije politične moči. Aktivisti nikakor niso nasilni sovražniki teh elit, kakor bi se lahko zdelo na prvi pogled. Ne širijo nasilja in emocij, ampak le odpor proti anemičnemu stanju, ozaveščajo in poskušajo ali prek alternativnih predlogov ali prek uličnih form, grafitnih in podobnih akcij angažirati ljudi, jih spodbuditi, da postanejo politični in začno delovati. Namena in odmevnosti teh akcij nikakor ne gre prepoznati za "folklorno demokracijo" ali marginalne ekscese, akcije so zelo opazne in puščajo sledi, ki se izražajo prek vse večje mobilizacije aktivistk in aktivistov, idej in zamisli, ki pa jih je preveč, da bi jih lahko vse uresničili.

Kako lahko molotovci dokažejo, da je pritisk na njihovo delovanje resnično političen, da izvira iz vrhov slovenske politike, če se hkrati del te slovenske politike angažira in, čeprav za zdaj še vedno neformalno, poskuša najti rešitev za skvot?

Če si lahko policija privošči, da trideset uniformiranih policistov s psi in z maricami nepretrgoma obiskuje AC Molotov, da kriminalisti nenehno opazujejo dogajanje na Kurilniški, da so policijski obiski v "bojni opremi" skorajda vsak večer, da se je policija v Molotovu pojavljala točno v času sestankov, povezanih z načrtovanjem akcij odpora, da policija poskuša kriminalizirati objekt in ljudi, da ima provokatorje, plačane vohune, da se policija na klice skvoterjev na številko 113 večinoma ne odziva - z utemeljitvijo, da ne sme posredovati, da je svetovalec notranjega ministra Drago Marjanovič v pol dneva najverjetneje zaradi pritiska z "vrhov" spremenil svojo vlogo iz inšpektorja varnostnih služb v svetovalca skvoterjev in ponižnega uradnika ...; skratka, če si lahko policija brez sankcij v tako kratkem času privošči toliko nepravilnosti in nekorektnosti, je to dokaz, da te niso slučajne. AC Molotov je krotil nasilje malih bogov varnostnih služb, provokatorjev v civilu, neuniformiranih vohunov, vendar represija, ki so jo nad Molotov poslali v enem zalogaju, še vedno ni primerljiva s tisto, ki jo doživljajo nekateri univerzitetni profesorji ali starejši aktivisti, ki že več let dejavno spodbujajo politično delovanje in aktivizem. To so najnižji mehanizmi, ki jih lahko slovenska politika uporabi za diskreditiranje uglednih posameznikov ali mladih alternativnih skupin.

Kdo je za te pritiske odgovoren?

Brez dvoma nepravna, nedemokratična in avtoritarna militaristična država (ki služi sama sebi in ne ljudem), ki tovrstno početje narekuje in nagrajuje.

Je skromna javnomnenjska podpora vključevanju Slovenije v Nato posledica akcij, pripravljenih tudi v AC Molotovu?

Mislim, da imajo glavno zaslugo slovenske politične kaste same. Ljudem so popolnoma manipulativno predstavile svoje argumente za vključevanje v Nato, vsilile so jim lažno dilemo Nato "da ali ne", in to na najbolj aroganten in nizkoten način. Tako so recimo pred meseci zavrnile možnost referenduma, nato privolile, da bi morda vseeno lahko bil, danes pa se spet zdi, da ga ne bo. Naj omenim samo eno izmed laži: politiki recimo vseskozi poudarjajo, da je vstop v Nato ključnega gospodarskega pomena, kar seveda ni res, celotna strategija slovenskega gospodarskega razvoja je spisana po normativih EU, ta pa se do Nata sploh ne opredeljuje. In prav ta strategija naj bi bila "slovenski nacionalni interes". Poleg slovenske vlade so k javnomnenjskemu zasuku veliko prispevale tudi osebnosti, kot so dr. Jože Mencinger, dr. Rastko Močnik, dr. Darij Zadnikar in številni drugi, ki so se konstantno in intenzivno odzivali, ne toliko na dilemo Nato "da ali ne", pač pa argumentirano dokazovali, da je dilema nepotrebna, vsiljena in lažna, še več, da je vstop v Nato za Slovenijo zaprtje možnosti za prihodnost. Njihove in nekatere druge tekste smo pred kratkim uredili v zborniku Ne Nato - mir nam dajte!

Eden izmed glavnih argumentov zagovornikov vključevanja v Nato je, da je ta organizacija najboljša izmed ponujenih možnosti. Hkrati nasprotnikom očitajo, da ne ponujajo prave alternative, da le nasprotujejo, spodbujajo dialog, ne poznajo in ne pokažejo pa boljše rešitve.

Možnosti si izbiramo sami. Zdi pa se, da so Sloveniji vse možnosti vsiljene, da se politiki samo obračajo po zahodnih normativih in se vdajajo pritiskom Imperija. Najpomembnejše vprašanje je, ali se je modro priključiti sistemu, ki izključuje druge. Po mojem bi morala Slovenija že zaradi svoje zgodovinske vloge in bližine Balkana, ki ga tako zelo negativno zavrača že deset let, končno pomisliti tudi nanj. In ne samo nanj, tudi zaradi celotne Vzhodne Evrope, ki podlega pritiskom Imperija, bi morala Slovenija ponovno premisliti o svoji vsiljeni poti. Vojaško posredovanje Busheve konjenice v Afganistanu je dovolj precizno in nazorno dokazalo, kjer se koordinate Zahoda stikajo, da je vojna zadnji in edini mehanizem, da "zahodni", "civilizirani" svet v vsem svojem glamurju preživi. Naša država se vede v sladu z deprivilegirano večino, liže slino hegemona, pohlevno in pobožno popušča zahtevam Imperija. Slovenija bi si lahko poiskala še kakšne druge možnosti, ne nujno znotraj imperialnih osvajanj sistema, ki druge države obravnava kot nerazvite, primitivne in necivilizirane, znotraj sebe pa izključuje vso drugačnost in drugost, pa naj bo verska, politična ali kakšna druga.

Lahko slovensko nasprotovanje vključevanju v Nato razumemo na podoben način kot t. i. antiglobalistične demonstracije? Tudi sama si uporabila pojem Imperija, Hardtov in Negrijev izraz za nekakšen univerzalni korporacijski red, ki ga obsojajo borci za globalno pravičnost.

Ne gre toliko za ločevanje ali povezovanje enega in drugega fenomena. Pomemben je odpor proti, ki vključuje tako odpor proti Natu kot tudi odpor proti nepravični svetovni ureditvi, proti shizmam kapitalizma. Gre za isto zgodbo, povedano na različne načine. V Sloveniji je bistvo protinatovskega boja hkrati boj zoper nepravični svet, stihijski neoliberalni kapitalizem, morilsko globalizacijo. Celoten problem izvira iz strukture svetovne ureditve, ki temelji na možnosti in nujnosti vojne. Če osnova svetovne ureditve ne bi bila militantna institucija, ki povzroča, da kapital kroži in se akumulira s poboji in pogromi ljudi, ki si jemlje to pravico, da svobodno odloča o preživetju ali smrti milijonov, bi bila svetovna ureditev prijaznejša in bolj človeška. Seveda je nemogoče izbrisati iz glav, še bolj pa iz sistema, militantno mentaliteto; za zmanjšanje neenakosti bi bila potrebna temeljita rekonstrukcija svetovne ureditve. Način, na katerega demonstranti na manifestacijah po vsem svetu opozarjajo na probleme, za katere celo redki politiki upajo priznati, da obstajajo, je po mojem zelo dober in produktiven. Mediji ga sicer pogosto sprevržejo ali napačno predstavijo, res pa je, da se tudi med demonstranti znajdejo provokatorji ali tisti, ki zagovarjajo nasilje. Vendar je to izjema in ne pravilo. Vse manifestacije, ki so bile v zadnjih letih, pa so vseeno napredek. Edini način odpora in upora so ulične in individualne akcije, mreže posameznikov, ki ljudi politično zanimirajo, spodbudijo in jim odprejo prostore. Seveda so največji krivci za nasilje policija in vsi preostali militantni uslužbenci (vojska in policija v civilu, nepregledne množice plačanih provokatorjev itn.) ter njihovo delovanje. Gibanja odpora se učijo, predvsem pa množijo, zato ni bojazni, da bi jih kateri koli militantni ustanovi še uspelo zatreti.

V Sloveniji zadnjih nekaj let obstajata le dva politična cilja, to je vključevanje v EU in pristop k Natu, druge zgodbe so večinoma spregledane. Je upor proti visokoletečim ciljem tudi opozorilo slovenskim politikom, naj pogledajo še v Ljubljano in ne samo v Bruselj?

Kot sem že povedala, slovenska politika ni več politična, večino njenega dela je samo prevzemanje normativov EU. Slovenski politiki so le še marionete Zahoda, uradna politika pa preslikava zahodnega sistema. Politiki brez kakršnih koli ambicij po političnem delovanju zato tudi nimajo občutka, katere stvari so za Slovenijo pomembne v tem trenutku, ne sodelujejo s svojimi prebivalci, ampak delajo za neke višje, pa tudi lastne interese. Naša politika je pritlehna in klečeplazna, usmerjena k ciljem, za katere niti sama natančno ne ve, kako in komu bo dosega teh ciljev koristila. Kar zadeva Nato - zame to vprašanje ne obstaja. Nevtralnost je pogoj, da imamo sploh možnost odločati o svoji usodi in ustvarjati aktivno in samostojno politiko.