intervju / Umreti v vesolju

Vaša petdesetletna predstava Noordung doživlja reprizo vsakih deset let, zadnja predstava pa naj bi bila predvidoma leta 2045, ko ste napovedali svojo smrt v vakumu vesolja. Mislite, da je občutek umreti v vesolju nekaj posebnega?

Povejmo takoj na začetku, da sem po poklicu gledališki umetnik in da me kozmonavtika pred srečanjem s knjigo "Problem vožnje po vesolju" ni preveč zanimala. Leta 1987 sem si z objavo manifesta Rdečega pilota zgradil pomemben obrat v svoji umetnosti. Vse je temeljilo na preprostem obratu, namesto da bi si izbral dramski tekst, za katerega bi si moral zgraditi prostor - scenografijo za igralce, sem izbral Noordungov volumen v njegovem geostacionarnem satelitu. V njem se bo v prihodnosti zgodilo tisoč novih dram. Dram, kakršnih še ni bilo! Ta gledališki obrat in bitka za abstraktno gledališko umetnost sta me pripeljala leta 1998 v neposredno bližino vesoljskega programa, v Zvezdno mesto, v trening center Jurija Gagarina. Bralce moram vnaprej opozoriti, da sem specialist za dramo in konflikt in nikakor ne za vprašanja tehnologije. Seveda sem se v teh petih letih marsikaj naučil. Srečal sem se z najboljšimi v tem poklicu. Kot strokovnjak za gledališče vem, da je eden od osnovnih principov tragedije "catastrophe", to je trenutek, ko v drami pride do obrata, ki gledalce popelje v "katarzis" ter pomiritev s kozmosom. Toda tako je bilo pred dva tisoč leti v tragediji. Raziskovalci konflikta danes vemo, da je drama v informaciji. V telelogiji!