Dobri ljudje v času zla

Kdaj in kako se je porodila zamisel za knjigo izpovedi Dobri ljudje v času zla?

Začetek vojne v BiH me je hudo pretresel in do vsega, kar se je v tej deželi dogajalo, sem se morala opredeliti. Zame to, kar se je dogajalo v Bosni, ni bilo nekaj, kar se dogaja drugim, kot za večino mojih someščanov v Beogradu. Tam je živelo veliko mojih prijateljev, številni sorodniki in ljudje, ki jih nisem poznala, a sem jih kljub temu imela rada in sem jih spoštovala. Ta tragedija je pomenila, da ne morem ostati neopredeljena in da moram kaj storiti, če hočem spet najti duševni mir. Odločila sem se, da konec leta 1992 odidem v Bosno in tam opravljam svoj poklic kardiologinje, pa če bi bila v pomoč enemu samemu bolniku, ki je trpel zaradi vojne. Tedaj je bilo zdravnikov malo, razmere pa obupne, posebej kar zadeva oskrbo starejših bolnikov. Delala sem v različnih, navadno improviziranih ordinacijah po vaseh, manjših mestih, kjer že pred vojno ni bilo dovolj zdravnikov, srečanja s pacienti iz vseh etničnih skupin, ki so živele na tem ozemlju, pa so me navdihnila, da sem začela zbirati gradivo za knjigo. Zelo pogosto se je namreč dogajalo, da so moji pacienti, ne da bi jih kaj spraševala, začutili potrebo, da spregovorijo o dobroti, ki so jim jo izkazali ljudje druge narodnosti, in to prav na začetku vojne. To se je popolnoma razlikovalo od črne podobe, ki so jo slikali mediji in smo jo gledali v Beogradu in po vsem svetu, prikazovala pa je strahote vojne v BiH, včasih manipulativno, drugič pošteno, vendar vedno le črno. Črna in bela pa, kot vemo, nista barvi. Moji pacienti so pripovedovali o svojih doživetjih ne le v barvah, ampak celo v barvnih odtenkih, in to je bilo veličastno. Dolgo sem razmišljala, zakaj čutijo potrebo po tem, da o svojih izkušnjah pripovedujejo meni, potem sem ugotovila, da so podzavestno prepričani, da imam več možnosti za preživetje vojne, ker sem prihajala iz Beograda, kjer vojne ni bilo, in se tja tudi vračala. Postalo mi je jasno, da čutijo potrebo, da o tem pripovedujejo človeku, ki bi njihove zgodbe lahko pripovedoval naprej, da se ne bodo pozabile ali izgubile z njihovo smrtjo ali s smrtjo njihovih bližnjih, ki so za te izkušnje vedeli. Ko sem se zavedela, da je tako, se mi je postavilo vprašanje, ali imam moralno pravico, da prezrem to njihovo potrebo. In ker takšne moralne pravice nisem imela, sem se odločila, da za nekaj časa svoje kardiološke instrumente zamenjam za diktafon in se odpravim v BiH iskat ljudi s podobnimi izkušnjami, saj nobena od zgodb iz moje ordinacije ne more biti objavljena, ker je po definiciji poklicna skrivnost. Toda v javnosti vedno povem, da so me prav ti moji pacienti navdihnili, da sem zbrala pričevanja in izdala knjigo.

Kje ste začeli zbirati gradivo in do kod vam je uspelo priti, če upoštevamo tedanje slabe razmere in to, da v nekatera mesta ni bilo mogoče priti?

Šla sem v Republiko srbsko, kot se danes imenuje, ker iz Beograda nisem mogla priti drugam v BiH. Bila sem tudi v Banjaluki, tako da sta dve zgodbi od tam, potovala sem po vsej severni Bosni, bilo je decembra 1992 in januarja 1993, takrat sem začela zbirati gradivo. Zanimivo je, da so ljudje imeli dovolj moči, da so spregovorili o teh izkušnjah, in da so celo čutili potrebo, da govorijo o tem. Na terenu nisem mogla nikoli intervjuvati ljudi na ulici, neznanih ljudi, vedno sem morala poznati koga, ki je živel na tem območju, ki je razumel, kaj iščem, in je poznal možne sogovornike, ljudi, ki se jim je morda zgodilo kaj podobnega. Navadno smo iskali ljudi, ki so preživeli taborišča in ki so zapustili ozemlje, kjer so spadali k manjšinskemu prebivalstvu, ter prišli drugam, kjer je bila njihova etnična skupina v večini. Takšni ljudje so torej lahko potrebovali pomoč in zaščito. Sodelovala sem z več sto ljudmi na terenu, ki so razumeli, da želim zbrati to gradivo, in so me pripeljali do sogovornikov, ponosna pa sem, da noben sogovornik ni zavrnil prošnje, naj mi pove svojo zgodbo.

Tedaj so bili ljudje večinoma prestrašeni in zadržani. Kako je slavni priimek učinkoval na vaše sogovornike, so zaradi njega premagali strah in se sprostili ali jih je morebiti odbijal?

Čeprav so bili tisti časi grozljivi in zastrašujoči, čeprav so bili ljudje prestrašeni, in to po pravici, je moje ime odpiralo vrata njihovih domov, podrtih kleti, kjer so živeli, najgrozljivejših možnih prostorov, ki so jih uporabljali za bivanje, hkrati pa je odpiralo tudi njihove duše. Vsi so prepoznali priimek in se z otožnostjo vračali v čase, na katere jih je spominjal, čase, za katere bi lahko na kratko rekli, da so v njih živeli človeka vredno življenje. Sprva so povečini povedali le začetnice svojega imena in imena tistega, ki jim je pomagal, ker so se bali, saj so bile razmere še vedno negotove, živeli so v negotovem okolju. Za prvo izdajo sem zbrala celotno gradivo za knjigo, več kot sto avtentičnih zgodb pripadnikov vseh treh etničnih skupin. Vse to gradivo so mi na žalost ukradli v Beogradu januarja 1997, ko tega resnično nisem pričakovala. Vse avdiokasete in vse drugo gradivo, to pa je pomenilo, da sem se morala vrniti v BiH in napraviti novo knjigo oziroma poiskati nove sogovornike, saj sem menila, da nimam moralne pravice še enkrat vznemirjati ljudi, ki sem jih enkrat že prizadela, ko sem odpirala njihove nikoli popolnoma zaceljene rane, saj so ti spomini vedno boleči, kajti izkušnje dobrote so bile kljub vsemu povezane z grozljivostjo vojne, ki so jo ti ljudje preživeli. Iskala sem torej nove sogovornike in jih našla, še enkrat sem zbrala na stotine pričevanj in izdala knjigo, v kateri je le nekaj zgodb iz prvega obdobja zbiranja, saj jih je nekaj ostalo v prijateljičinem stanovanju in so tako preživele krajo. Knjiga je bila prvič objavljena februarja 1999, izdal pa jo je medijski center Prelom iz Banjaluke. Tretja izdaja je izšla septembra 2002, izdajatelj je Grafika Prometej iz Sarajeva. Prva in druga izdaja sta izšli v eni knjigi. Prva predstavitev je bila v Banjaluki, pozneje še v Sarajevu.

Lahko primerjate odzive na vsebino knjige v različnih okoljih?

V Banjaluki je bilo na predstavitvi sto ljudi, kar me je prijetno presenetilo; zelo so bili veseli, da sem se lotila te teme in da je končno izšla taka knjiga. V Sarajevu, v Kolegiumu Artistikumu, pa je bilo več kot dvesto ljudi in mislim, da nikoli ne bom pozabila odziva sarajevskega pesnika Velimirja Miloševića, ki je po uradnem delu predstavitve vstal, razširil roke in rekel: "Svetlana, danes se je tukaj zbralo vse Sarajevo, v Sarajevu se v zadnjih desetih letih na enem mestu ni zbralo toliko in takih ljudi kot nocoj." Zame je bil to dokaz, da so bila moja prizadevanja smiselna in da bodo bralci v Bosni knjigo sprejeli.

Kako je haaško sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije prišlo do vaše knjige in zakaj je zanj zanimiva?

Ne vem, kako je prišla tja, ljudje tam bi, tako kot drugi tujci, predvsem na Zahodu, radi vedeli kaj več o tem, kar se je dogajalo tu. Predvsem ker je iz knjige mogoče izvedeti več, kot so izvedeli iz poenostavljenih predstavitev v občilih, tako da so presenečeni, ko ugotovijo, da tu kljub vsemu ne živijo le divjaki in plemena, ki se že od nekdaj sovražijo. Da je bilo sovraštvo sem prineseno od zunaj in da celo ni niti več posledica, še manj pa vzrok vseh strahot, ki so se tu zgodile. Razumeti morajo, da tu živi veliko normalnih ljudi, da so to sosedje, ki radi živijo skupaj, ki si nikoli niso želeli ločevanja. Knjiga je prevedena v angleščino, v slovenščino jo prevaja novinarka Nevenka Čurin. Knjiga naj bi torej bila dostopna vsem, ki nočejo verjeti, da se ljudje tu tradicionalno sovražijo, ki želijo slišati glas navadnih ljudi, tistih, ki jih doslej politiki niso spraševali za mnenje. Haaško sodišče pa je za zdaj edina ustanova, ki se je sposobna ukvarjati s tem. V nekaterih zgodbah v knjigi so omenjena imena ljudi, ki naj bi se znašli v Haagu, prava imena tistih, ki so zagrešili vojne zločine, zato je knjiga za haaško sodišče verjetno koristna tudi po tej plati.

Zakaj ste se odločili za selitev v Bosno?

V Sarajevo sem pogosto prihajala že pred vojno, v Hadžićih pri Sarajevu so imeli sorodniki hišo in zemljišče, del te posesti pripada tudi meni, zato sem se pred tremi leti odločila, da se preselim tja. Sarajevo je mesto, ki je res veliko pretrpelo, a kljub temu mu je uspelo ohraniti dušo, vsem strahotam, ki so se tam dogajale, navkljub. Bojim pa se, da je Beograd izgubil svojo dušo, čeprav verjamem, da bi jo nekega dne spet lahko imel, toda za zdaj nočem živeti tam. Ideja jugoslovanstva se ni branila v Beogradu, ampak v Bosni in v Sarajevu. Tu so ljudje tako premešani, da bi res potrebovali močnejšo silo, da bi jih ločili. Tako je tudi bilo, najprej so prihajale oborožene paravojaške formacije iz Srbije, potem iz Hrvaške in na silo ločevale ljudi različne narodnosti. Seveda je bil namen vsega tega osvojitev novih ozemelj, oblikovanje večjih držav, širitev na sosednja ozemlja. Kajti če hoče Srbija ali Hrvaška razširiti svoje meje, mora osvojiti nova ozemlja, ve pa se, da se ne bo širila na ozemlje recimo Japonske, ampak na ozemlje tistega, ki ji je najbližji, to pa je BiH. Šlo je torej za dva napada na državo. Ideja skupnosti se je, tako kot v drugi svetovni vojni, tudi v tej vojni branila predvsem v Bosni.

S tem sva se spet dotaknila politike. Menite, da bi se gospodarsko-politični pat položaj, nastal po daytonskem (ne)sporazumu, kdaj lahko spremenil, izboljšal?

Mislim, da je Dayton kljub vsemu naredil nekaj dobrega, ustavil je vojno in prinesel mir, kakršenkoli že ta je, vse drugo je precej slabše. Ena od slabosti je tudi legalizacija s silo osvojenih in etnično očiščenih ozemelj, kakršno je recimo Republika srbska. Za to je odgovorna predvsem mednarodna skupnost, vendar vse kaže, da ji takšen položaj ustreza. Predstavljajte si, da bi po drugi svetovni vojni v Nemčiji recimo dovolili, da bi v eni izmed pokrajin vladali nacisti, da bi jim prepustili vse, kar so osvojili, to je nepredstavljivo. Prav zdaj sem potovala po Ameriki, kamor so me povabili predavat, in eno od predavanj sem imela tudi v mestecu Dayton. Govorila sem o teh mednarodnih lekcijah. Bojim se, da bi tudi tu potrebovali še precej takšnih lekcij. Kajti Hrvaška se na primer ni naučila ničesar iz vojne v Sloveniji, Bosna se ni naučila lekcije iz vojne v Hrvaški, prav tako Kosovo in Makedonija, vse kaže, da se niso naučili niti lekcij iz svojih vojn.

Kako daleč ste že z drugo knjigo, ki naj bi obravnavala podobno temo kot Dobri ljudje v času zla, v njej naj bi bile zbrane zgodbe o narodno mešanih zakonih, sklenjenih v BiH med vojno?

Knjiga še ni končana, res nimam časa, toliko obveznosti imam, da sploh ne vem, kdaj bo lahko izšla. Tudi za to knjigo moram zbirati podatke na različnih koncih. Toda gradiva je dovolj in to je spodbudno. Veliko mešanih zakonov je bilo sklenjenih sredi najstrašnejših vojnih dogodkov širom po BiH, v mestih in vaseh. V Sarajevu se odstotek takšnih zakonov v primerjavi s predvojnim časom sploh ni spremenil. Ljudje so se še naprej poročali ne glede na nacionalnost. Sicer pa izraza "mešani zakon" ne maram, saj gre za poroke ljudi, torej poroke pripadnikov istega ljudstva, čeprav se imajo za pripadnike različnih etničnih skupin, za poroke ljudi različnih veroizpovedi, čeprav gre za eno samo ljudstvo. A ker je ta izraz v rabi, smo ga uporabili za lažje razumevanje.

Ste predsednica iniciativnega odbora za ureditev Parka pravičnikov v Sarajevu. Za kaj gre?

Parki pravičnikov so parki, namensko urejeni in posvečeni nedolžnim žrtvam množične agresije na kako mesto, narod, državo ali vero. Nastanejo tam, kjer je potekal pogrom, genocid, ni pomembno, ali zaradi rasnih, verskih, nacionalnih ali političnih razlogov. Začetnik te zamisli je gospod Gabrielle Nissim, esejist iz Italije. V teh parkih so postavljene oznake z imeni ljudi, ki so pomagali reševati žrtve, ali imena žrtev, če so te identificirane, pa tudi vseh, ki so se postavili po robu šovinizmu ali napadom in pri tem tvegali življenje ali zdravje, celo če so bili med tistimi, ki so take napade, pregone in množične poboje izvajali. To pa velja samo za 20. stoletje, torej izključno za pogrome, ki so se zgodili v 20. stoletju, kajti to stoletje je pravi simbol množičnega pobijanja in uničevanja. Parki so zasnovani tako, da ljudi opozarjajo, da mora imeti vsak človek možnost, odločiti se za ali proti. Za zdaj so take parke že uredili v Milanu, Jeruzalemu in Sofiji v Bolgariji, med njimi je tudi park, ki je posvečen genocidu nad Armenci v prvi svetovni vojni. Seveda sodi zraven spomenik, postavljen v spomin na holokavst, ki so ga Judje doživljali med drugo svetovno vojno. Če govorimo o političnih pregonih in mučenju, ne smemo pozabiti niti ruskega Gulaga. Za zdaj sta dani pobudi za odprtje takšnih parkov še v Sarajevu in Erevanu, kjer so doživeli podoben genocid kot v Bosni. Denar za park naj bi v glavnem zbrali z mednarodnimi prispevki, ker država še vedno nima dovolj sredstev za takšne naložbe. V parku naj bi bil tudi muzej pravičnikov, ljudi, ki so bili in ostali pravični, ki so bili pravični pred vojno in so ostali takšni med njo in tudi po njej, tistih, ki so preživeli, in onih, ki niso. V parku bi posadili po eno drevo za vsakega od pravičnikov.

Še neizbežno vprašanje o maršalu Titu. Kakšen je občutek, ko ljudje, s katerimi govorite ali jih samo srečate, o vašem dedu govorijo le v presežnikih in z nostalgijo?

Ljudje se mi radi odprejo, ko govorijo o njem, zaradi tega jim je laže. Tudi sama o tistih časih razmišljam kot o dobrih časih, zunaj političnih konotacij. In to mi zbuja upanje, kajti ljudje se spominjajo tega obdobja z otožnostjo in pripovedujejo, da so takrat živeli veliko bolje. Vse to omenjajo brez kakih političnih podtikanj, preprosto radi premišljujejo o pozitivnem obdobju v svojem življenju in se tako spomnijo tudi Tita, ki je imel pri tem svojo vlogo, v Jugoslaviji in v svetu.

Na enem od predavanj v Illinoisu sem se seznanila z vnukom Mahatme Gandhija, kar je bilo zelo simbolično. Pristopil je, pogovarjala sva se o različnih stvareh, spregovorila o svojih izkušnjah. Srečanja s takimi ljudmi me pretresejo. Tita še vedno cenijo, tudi drugod po svetu. Všeč mi je, da tudi sicer srečujem ljudi, ki mislijo pozitivno, saj sem nerada v stiku z nacionalisti, kaj šele, da bi imela kak opravek z njimi, zame je vsak nacionalizem fašizem.