Dobri ljudje v času zla

Kdaj in kako se je porodila zamisel za knjigo izpovedi Dobri ljudje v času zla?

Začetek vojne v BiH me je hudo pretresel in do vsega, kar se je v tej deželi dogajalo, sem se morala opredeliti. Zame to, kar se je dogajalo v Bosni, ni bilo nekaj, kar se dogaja drugim, kot za večino mojih someščanov v Beogradu. Tam je živelo veliko mojih prijateljev, številni sorodniki in ljudje, ki jih nisem poznala, a sem jih kljub temu imela rada in sem jih spoštovala. Ta tragedija je pomenila, da ne morem ostati neopredeljena in da moram kaj storiti, če hočem spet najti duševni mir. Odločila sem se, da konec leta 1992 odidem v Bosno in tam opravljam svoj poklic kardiologinje, pa če bi bila v pomoč enemu samemu bolniku, ki je trpel zaradi vojne. Tedaj je bilo zdravnikov malo, razmere pa obupne, posebej kar zadeva oskrbo starejših bolnikov. Delala sem v različnih, navadno improviziranih ordinacijah po vaseh, manjših mestih, kjer že pred vojno ni bilo dovolj zdravnikov, srečanja s pacienti iz vseh etničnih skupin, ki so živele na tem ozemlju, pa so me navdihnila, da sem začela zbirati gradivo za knjigo. Zelo pogosto se je namreč dogajalo, da so moji pacienti, ne da bi jih kaj spraševala, začutili potrebo, da spregovorijo o dobroti, ki so jim jo izkazali ljudje druge narodnosti, in to prav na začetku vojne. To se je popolnoma razlikovalo od črne podobe, ki so jo slikali mediji in smo jo gledali v Beogradu in po vsem svetu, prikazovala pa je strahote vojne v BiH, včasih manipulativno, drugič pošteno, vendar vedno le črno. Črna in bela pa, kot vemo, nista barvi. Moji pacienti so pripovedovali o svojih doživetjih ne le v barvah, ampak celo v barvnih odtenkih, in to je bilo veličastno. Dolgo sem razmišljala, zakaj čutijo potrebo po tem, da o svojih izkušnjah pripovedujejo meni, potem sem ugotovila, da so podzavestno prepričani, da imam več možnosti za preživetje vojne, ker sem prihajala iz Beograda, kjer vojne ni bilo, in se tja tudi vračala. Postalo mi je jasno, da čutijo potrebo, da o tem pripovedujejo človeku, ki bi njihove zgodbe lahko pripovedoval naprej, da se ne bodo pozabile ali izgubile z njihovo smrtjo ali s smrtjo njihovih bližnjih, ki so za te izkušnje vedeli. Ko sem se zavedela, da je tako, se mi je postavilo vprašanje, ali imam moralno pravico, da prezrem to njihovo potrebo. In ker takšne moralne pravice nisem imela, sem se odločila, da za nekaj časa svoje kardiološke instrumente zamenjam za diktafon in se odpravim v BiH iskat ljudi s podobnimi izkušnjami, saj nobena od zgodb iz moje ordinacije ne more biti objavljena, ker je po definiciji poklicna skrivnost. Toda v javnosti vedno povem, da so me prav ti moji pacienti navdihnili, da sem zbrala pričevanja in izdala knjigo.