intervju / Prodajalci so novodobni sužnji

Zakaj nasprotujete nedeljskemu delu?

Nikoli nismo nasprotovali nedeljskemu delu, borili smo se le za primerno nedeljsko plačilo in za prost dan v tednu. Naj vas spomnim, da so bile slovenske trgovine še pred nekaj leti ob sobotah odprte samo do treh popoldne, pa smo jih v celoti žrtvovali, da bi ohranili proste nedelje. Danes kljub temu nimamo ne prostih sobot ne nedelj, nedeljsko delo pa je izredno slabo plačano. Sindikat je proti takšnemu izkoriščanju prisiljen ukrepati. Meglo, da ob nedeljah nočemo delati, prodajajo delodajalci. Iz referendumskega vprašanja je jasno razvidno, da ne gre za popolno prepoved nedeljskega dela, ampak le za omejitev na deset nedelj v letu.

Zakaj omejitev predlagate le za prodajalne z življenjsko pomembnimi artikli, ne pa tudi za bencinske servise, prodajalne v bolnišnicah, hotelih, na letališčih, mejnih prehodih, železniških in avtobusnih postajah?

Za druge naj bi omejitev veljala le zunaj določene prodajne površine. Če bencinski servis obsega 400 kvadratnih metrov, bo v nedeljo lahko odprtih 80 kvadratnih metrov, preostala površina pa ne. Petrol bo ob nedeljah lahko imel odprto črpalko, ker to ni konkurenčna dejavnost. Druge artikle, hrano, pijačo, cigarete, časopis in podobno, bo lahko prodajal le na omejeni površini. Gre za podobno rešitev kot pri nočni prodaji alkohola, ko mora trgovec ob devetih zvečer del trgovine, kjer prodaja alkohol, zamrežiti. Za to rešitev smo se odločili, da se delodajalci po naši zmagi na referendumu v ustavni pritožbi ne bodo mogli sklicevali na omejevanje konkurenčnosti. Po naših izračunih namreč nobena trgovina do velikosti 80 kvadratnih metrov ne more biti konkurenca.

Gre pri obratovalnem času samo za denar in je govorjenje o pravici do počitka, ustvarjanja družine in vzgoje otrok le zamegljevanje? Da bi torej za primerno plačilo delali tudi v nedeljo ...

Ne gre samo za denar. Drži pa, da želimo primerno plačilo. Še leta 2001 smo imeli zakon, ki je bil po meri potrošnikov, delodajalcev in delojemalcev. Nekdanji gospodarski minister Senjur je prisluhnil argumentom sindikata, zato so bile v nedeljo odprte le dežurne trgovine. Pravzaprav so bile trgovine v Sloveniji odprte že dvajset let prej, vendar zgolj živilske. Predlani pa so Senjurjev zakon spremenili po meri kapitala. Zakoni morajo biti napisani tako, da varujejo tiste v najslabšem položaju. Gospodarsko ministrstvo bi moralo prisluhniti delavcem, ne pa tistim, ki imajo kapital. Če bi se bila delodajalska stran in ministrstvo z nami pripravljena pogajati, namesto da sta postavljala ultimate, današnjih razmer ne bi bilo. Ministrstvo se sklicuje na 74. člen ustave, ki govori o svobodi podjetništva. Toda zakaj smo potem svobodno podjetništvo omejili prevoznikom s prepovedjo nedeljskih voženj? Zakaj je pri tem javni interes prevladal nad podjetniškim? Sindikat in delodajalci smo se o prvem zakonu, ki je določal šestdnevni delovnik, pogajali enajstkrat. Petrinova je že junija lani videla, da je med sindikatom in delodajalci nemogoče doseči pošten konsenz. Izročili smo ji mapo s pismi prizadetih delavk, kjer je pisalo, da so delodajalcem na razpolago 24 ur na dan in da tako izkoriščevalskega odnosa ne pozna nobena druga evropska država. Ker je ustavno sodišče razveljavilo 17. člen Senjurjevega pravilnika, bi poslanci državnega zbora do konca junija zakon o trgovini morali uskladiti z ustavo. Ker tega niso naredili, je Petrinova junija v proceduro vložila neusklajen zakon o šestdnevnem delovniku. Delodajalci so zlobirali poslance, da ga niso obravnavali na predpočitniški seji. Oktobra lani je bil zakon sicer sprejet, vendar z določilom, da mora delodajalec za nedeljsko delo pridobiti soglasje delavcev. Petrinovo smo prosili, naj določi, da je glasovanje o soglasju tajno. Če bi nam prisluhnila, ne bi bilo referenduma in ne bi zapravili 600 milijonov tolarjev. A pustila se je zlobirati delodajalcem in izdala obrazec, ki je omogočal javno glasovanje. In kaj se je zgodilo? V trgovinah, kjer imajo delavske svete, je o soglasju odločalo 11 članov delavskega sveta. Tam, kjer sveta delavcev nimajo, se je dogajalo, da je direktor k sebi poklical vsako prodajalko posebej, ji pod nos pomolil papir in ji rekel, naj podpiše. V strahu za službo so množično podpisovale soglasje. To je torej famozno samoupravljanje! Jaz temu pravim sužnjelastniški odnos. Odločno trdim, da sindikat ni kriv, če bomo zapravili 600 milijonov. Krivi sta Petrinova in delodajalska stran, ki sta delovali v navezi, čeprav ustava jasno pravi, da mora zakon varovati šibkejši člen. Sklicevanje na podjetniško svobodo ne more biti edino merilo.

Takrat ste se še strinjali, da bi bil lahko prost kateri koli dan v tednu.

Zavedal sem se, da lahko članom samo tako zagotovim en dan počitka na teden. Po zakonodaji smo upravičeni do prostega dne v tednu, vendar večina slovenskih trgovin tega ne spoštuje. Ko pa smo v sindikatu pretehtali pluse in minuse, smo ugotovili, da je za družino nedelja najpomembnejša. Če je delavka prosta v ponedeljek, ji to prav nič ne koristi, ker je njen otrok takrat v šoli.

Kolikor vem, je obratovanje trgovin v nedeljo prepovedano v Nemčiji, Belgiji, Danski, Grčiji, Italiji, Nizozemski, Avstriji in Norveški.

V večini evropskih držav je nedeljsko delo z zakonom prepovedano, ker so se odločili, da bodo zavarovali delavca. V državah, kjer je nedeljsko delo dovoljeno, delavce zanj mastno plačujejo. Švedska ima na primer v nedeljo odprte vse trgovine, vendar prodajalci, ki delajo od ponedeljka do petka, ne morejo delati tudi za konec tedna. V Sloveniji je drugače. Ker je šla država v kompanijo z delodajalci, prodajalke delajo dve izmeni, pa še za konec tedna. Pri nas se nihče ne zaveda, da skrb za delavce poveča, ne zmanjša lastnikov dobiček. Če ima delavec prost dan, se bo lahko spočil in druge dni delal z večjo vnemo.

V trgovinah ob nedeljah dela 7000 ljudi, v vseh drugih dejavnostih 123.000, pa ti ne zbirajo podpisov za referendum ...

Najprej vas moram popraviti. Po mnenju delodajalcev ob nedeljah v trgovinah dela 7000 ljudi, po mnenju sindikatov pa okoli 20.000. Vendar prodajalcev ne morete primerjati z drugimi poklici. Če v nedeljo ne morete kupiti obleke, se vam ne bo zgodilo nič. Če pa v nedeljo v križišču ne bo policista ... Gre torej za javni interes. Poleg tega v trgovinski dejavnosti dela 80 odstotkov žensk, kar je več kot v drugih dejavnostih. Ženske imajo prvega otroka šele pri 27 ali 28 letih ...

Hočete reči, da z referendumom rešujete tudi nataliteto?

Če bo referendum uspel in prepričan sem, da bo, bomo dokazali, da država premalo naredi za družinsko politiko. Oblast mora dojeti, da je družina pomembnejša od denarja. Ljudstvo je to že dojelo, saj javnomnenjske ankete kažejo, da se je 60 odstotkov ljudi pripravljenih odpovedati nedeljskim nakupom. Storitvena dejavnost je že sama po sebi dovolj težka. Z nedeljskim delom je postala še težja. Prepričan sem, da bo v treh ali štirih letih slovenska trgovina popolnoma podobna evropski. Prodajalec bo v trgovini samo še, da bo polnil police in kasiral. V nakupovalnih centrih je tako že zdaj. Če prodajalko vprašate, na kateri polici bi našli kak artikel, ne bo znala odgovoriti, ker se s tem nihče več ne ukvarja. V zakonu o trgovini jasno piše, da v trgovini lahko dela samo tisti, ki je končal trgovsko šolo. V današnjih hitro rastočih trgovinskih centrih pa ne potrebujemo več klasičnega prodajalca, ampak blagajniške manipulante in dopolnjevalce polic. Gre za strašansko degradacijo trgovskega poklica. Danes je velik modni hit, da za delo v trgovinah najemajo študente. To pa je nezakonito.

Ali inšpekcija to kršitev preganja?

Na naše pozive se sicer odzovejo in vse popišejo, kaj se zgodi potem, pa ne vem. Razumem, da morajo študentje delati, če hočejo preživeti, zato jih ne obsojam. Ne zdi pa se mi prav, da lastniki trgovin izigravajo zakonsko intenco po logiki, kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno. Zakon namreč pravi, da je trgovska izobrazba potrebna za delo s strankami. In ker pri polnjenju polic ne gre za delo s strankami, najemajo študente.

Nekdanji sekretar sindikata Sandi Bartol je med trgovskimi družbami, ki podpirajo omejevanje obratovalnega časa, navajal Živila Kranj, Vele Domžale, Namo, Centromerkur, Maksimarket in Leclerc.

Javno se je za nedeljsko delo izrecno zavzel samo Mercator. Med drugimi delodajalci je še do avgusta 2002 prevladovalo večinsko mnenje, da trgovinam ni treba delati ob nedeljah. Nato pa so v upravnem odboru odločili drugače. Ironija je, da so bili isti direktorji v socializmu odločno proti nedeljskemu delu, ker je bila takrat cena dela trgovke višja in ker so spoštovali zakone. Danes so se delodajalci povampirili in se spremenili v kapitaliste z začetka 19. stoletja. Mercator se je na primer s svojim sindikatom dogovoril, da bodo 14.000 delavcem regres 150.000 tolarjev izplačali polovico v gotovini, polovico pa v bonih Mercatorja, čeprav kolektivna pogodba dovoljuje le izplačilo v gotovini. Jankovič je torej z boni naredil za več kot milijardo tolarjev ekstra zaslužka! Skrajno nepravično je, da podjetje, ki ima milijonske dobičke, delavce stiska, nadzornike in lastnike pa izplačuje v kešu. Pa naj še njim dajo bone! Saj zakon o gospodarskih družbah dovoljuje blagovne dividende.

Kdo je pri nas prvi začel delati ob nedeljah?

Mercator. Ko je postalo jasno, kakšne ogromne dobičke ustvarja, so mu sledili še Leclerc, Tuš, Interspar in vsi drugi. V sindikatu bi to še nekako tolerirali, če bi šlo le za prodajo živilskih artiklov. Ne moremo pa se strinjati, da je v nedeljo nujno kupiti avto, obleko ali cement.

Ima Jankovič glavno besedo v upravnem odboru za trgovino?

Ni član upravnega odbora, imajo pa Mercatorjevi ljudje vodilne funkcije v njem. Pri odločitvah vsi trgovci držijo skupaj.

Logika delodajalcev je, da imajo trgovine odprte, ko je promet najboljši. In po podatkih GZS ob nedeljah ustvarijo kar 7 do 8 odstotkov prometa.

A samo zato, ker imajo trgovine od petka do sobote prazne. Včasih so šli ljudje hrano za konec tedna kupovat že v četrtek. Danes zaradi drugačnega delovnega procesa nakupujejo šele ob nedeljah. A če nedelja prinaša dobiček delodajalcem, to ne drži za delavca, saj ta za nedeljsko delo dobi minimum minimuma.

Kako ste zlobirali RKC in poslance Nove Slovenije, da so vas podprli pri referendumski pobudi?

Verjemite mi, da nismo lobirali in da je šlo za njihovo svobodno odločitev. Ne boste našli niti ene korespondence med sindikatom in cerkvenim voditeljem ali sindikatom in poslanci NSi. Smo pa poslali veliko pisem politikom ZLSD in LDS, pa tudi Drnovšku in Kučanu, a se ni zganil nihče.

Ali ni nenavadno, da se je cerkev v tej zgodbi znašla na isti strani kot svobodni sindikati?

V Evropi je povsem normalno, da se sindikat in cerkev združita proti kapitalu. V Nemčiji so trgovine ob nedeljah zaprli že leta 1950. Edini, ki sta to odločno podprli, sta bili cerkev in vojska. Prva zato, ker je računala na večji obisk nedeljskih maš in s tem na višji zaslužek pri cerkvenem davku, druga pa, ker je potrebovala višjo nataliteto za zapolnitev naborniških vrst. Ker pri nas cerkvenega davka nimamo, je edini motiv RKC lahko le moralni. S prosto nedeljo želijo krepiti družinsko celico prodajalk, pa tudi potrošnikov.

Podpise za referendum ste zbrali brez težav, kar je logično, saj je v trgovinski dejavnosti zaposlenih približno 100.000 ljudi.

Imamo zelo malo podpisov prodajalcev, ker so jim delodajalci izrecno grozili, naj rajši trikrat premislijo, preden podpišejo.

Za referendum ne nameravate delati nobene reklame? Ste tako prepričani o zmagi?

Referendumska kampanja nedvomno bo. Izvajati smo jo začeli že pri zbiranju podpisov in je bila ves čas pozitivno naravnana. Takšna bo ostala tudi, če bo nasprotna stran uporabila umazane trike. To pa seveda ne pomeni, da ji bomo pustili lagati in zavajati kot doslej. Ko smo se odločili za referendumsko pobudo, smo od inšpekcije zahtevali, da preveri spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Inšpektorji so obiskali 300 pravnih subjektov in ugotovili 285 kršitev. Ena najhujših kršitev je dvojna evidenca delovnega časa - ena za na kuverto in inšpekcijo, druga za na oglasne deske v trgovinah. Delodajalci so podatek o kršitvah skušali minimizirati, češ da gre le za odstotek vseh pravnih subjektov. Toda ali ni dovolj, da so bile napake odkrite v skoraj vseh pregledanih trgovinah? Da ne govorim o kršitvah, ki jih niti ni mogoče dokazati.

Kateri med trgovci je največji kršitelj?

Kršitelji so tako rekoč vsi. In brez dvoma bodo tudi redke izjeme zelo kmalu prisiljene v kršitve. Leta 2001, ko je še veljal Senjurjev pravilnik, bi od januarja do sredine marca v nakupovalnem centru Šiška smel biti odprt le Mercatorjev živilski del. Vse druge trgovine v tem centru bi morale biti zaprte. Republiški inšpektor Kladovšek bi najemnike v centru moral za vsako nedeljsko kršitev kaznovati z milijonom tolarjev kazni. A zgodilo se ni nič. Takšno obnašanje je voda na mlin drugim trgovcem. Če lahko oni, zakaj ne bi še mi.

Se ne bojite Jankovičeve napovedi, da bodo v Mercatorju, če bo referendum uspel, 500 zaposlenim prekinili delovno razmerje?

To je navadna grožnja. Po naših podatkih delodajalci za nedeljsko delo niso dodatno zaposlovali, ampak so samo dodatno obremenili zaposleno osebje. Pravico do odpuščanja bodo imeli šele čez eno leto, ko se bo izkazalo, ali bodo zaradi omejitve res imeli manj prometa. Če bo promet enak, razloga za odpuščanje ne bo. In prepričani smo, da bo ostal enak, ker bodo delodajalci kupce motivirali za kupovanje med tednom ali v soboto.

Koliko nedelj v mesecu morajo danes delati prodajalci?

Mercator trdi, da pri njih delajo samo eno nedeljo na mesec, a o tem močno dvomim. Če že čez teden, ko je manj prometa, delajo v dveh izmenah, težko verjamem, da bi ob nedeljah, ko je veliko prometa, delavec dežural samo enkrat na mesec. Po mojem izračunu delajo tri nedelje v mesecu. Dokaz za to so plačilne kuverte, kjer je jasno razviden dodatek za nedeljsko delo. Je pa res, da zakon omejuje število še dovoljenih nadur, zato bo vsak pameten delodajalec na kuverto spravil samo osem nadur na teden ali dvajset nadur na mesec. Če bo napisal več, bo naravnost in dokazano kršil zakonodajo. Mogoče bi bilo dobro zadeve pojasniti nekoliko natančneje. Nedeljsko delo se po zakonu razume kot neugoden delovni čas, zato delavcu zanj pripada dodatek. Če pa delavec dela od ponedeljka do sobote in nato še v nedeljo, se mu mora nedeljsko delo samodejno plačati kot nadurno delo, hkrati pa se mu mora plačati še dodatek. A čeprav prodajalki za nedeljsko delo po veljavni zakonodaji pripada 80-odstotno nadomestilo, tega ne upoštevajo v nobeni trgovini. Za nedeljo jim ne plačujejo niti malice in prevoza na delo.

Ali nedeljskemu delu sledi prost dan?

Po zakonu bi morali imeti prost dan najpozneje v dveh tednih, vendar se 90 odstotkov trgovin tega ne drži. Prodajalci smo postali novodobni sužnji, na razpolago smo dan in noč, brez pravice, da bi vsaj tri dni prej vedeli, kdaj bomo delali. Včasih smo imeli v kalkulaciji vsaj 15 odstotkov zaradi bolniške in dopustov, danes niti tega ni več. Obratovalni čas se podaljšuje, število zaposlenih ostaja enako ali se celo zmanjšuje.

Kakšna je izhodiščna plača in koliko znaša dodatek za nedeljsko delo?

Najnižja izhodiščna plača prodajalca je 100.237 tolarjev bruto, najvišja pa 135.357 tolarjev bruto. Leta 1994, ko trgovine niso imele dobička, je bila izhodiščna plača 30 odstotkov višja od minimalne plače v državi, danes je 4000 tolarjev nižja od minimalca, in to čeprav dobiček ustvarja 60 odstotkov slovenskih trgovin. O višji izhodiščni plači smo se pogajali leto in pol, pa smo si izborili le tri odstotke, in še ta denar so nekatera podjetja odvedla kar v drugi pokojninski steber. Slab je tudi dodatek za nedeljsko delo, saj se računa glede na izhodiščno plačo. V kolektivni pogodbi je zapisan 50-odstotni dodatek, s priporočilom delodajalcem, naj izplačujejo 60-odstotnega, česar večina ne upošteva. Če brutoura rednega delovnega časa velja 600 tolarjev, to pomeni, da delavka za sedemurno nedeljsko delo dobi le 2100 tolarjev. Zaradi tako nizke cene dela ni čudno, če so trgovine lahko odprte tudi ob nedeljah. Če bi prodajalka dobila več, bi trgovci hitro ugotovili, da vse blago zlahka prodajo od ponedeljka do sobote. Ko se borimo za višje dodatke, delodajalci vpijejo, da stroški tega ne prenesejo, hkrati pa je samo Mercator lani ustvaril 7,5 milijarde tolarjev dobička. Od kod? S stiskanjem delavcev. Čim manjši so stroški dela, tem večji je dobiček.

Se res ni bilo mogoče izogniti referendumu, tako da bi se na pogajanjih dogovorili o primerni višini dodatka za nedeljsko delo?

Ko so nas na gospodarskem ministrstvu pripravili do tega, da smo podpisali dogovor o možnosti nedeljskega dela s soglasjem delavcev, smo hkrati podpisali dogovor, da se bodo dvignili dodatki za nedeljsko delo. Sindikat je zahteval dvig dodatka s sedanjih 50 na 130 odstotkov, delodajalci so ponudili le 10-odstotni dvig, to pomeni, da bi namesto 300 tolarjev za nedeljsko uro dobili 330. S tem se nismo mogli strinjati. V sindikatu smo bili sicer pripravljeni popustiti tudi na 90 odstotkov, v nadaljnjih pogajanjih pa celo na 75 odstotkov, če bi delodajalci dali pisno ponudbo. Ker pa te ni bilo, nismo imeli izhoda in smo septembra lani od dogovora odstopili. Takrat se je sindikatu na veliko očitalo, da ne drži dane besede, delodajalcu pa ni nihče očital, da se pravzaprav sploh ne pogaja, ampak zgolj postavlja ultimate. Imam papir, ki dokazuje, da smo ministrico Petrinovo že decembra lani pisno opozorili na nepravilnosti in nizke dodatke. Odgovorila je, da imamo prav in da so takšni dodatki res nemoralni. Decembra lani smo jo obvestili, da bomo, če ne bo spremenila 17. člena pravilnika o neugodnem delovnem času, začeli zbirati podpise za referendum.

Kaj pa to, da so vam delodajalci ponudili 90-odstotni dodatek, a ga niste sprejeli?

Junija, ko smo zbrali že 20.000 podpisov, je delodajalcem postalo jasno, kaj jih čaka, zato so nas znova povabili na pogajanja. Takrat je bil dosežen konsenz, da se dodatki s 1. julijem letos dvignejo na 65 odstotkov, s 1. januarjem 2004 na 75 odstotkov, če pa bi po bilanci za leto 2003 ugotovili, da so bili dobički, bi dodatke dvignili še do največ 90 odstotkov. Pogajali smo se seveda samo zato, ker delodajalci tega zvišanja niso pogojevali z referendumom. Prav danes so delodajalci privolili v postopno zvišanje dodatka, vendar to naših referendumskih dejavnosti ne more več ustaviti.

Zakaj se takrat, ko je postalo jasno, da z delodajalci ne bo mogoče doseči kompromisa, niste odločili za stavko?

Ker se zavedamo, da stavka škoduje vsem, potrošnikom in prodajalcem. Da bi se izognili očitkom o nepripravljenosti na pogajanja, smo najprej izkoristili vsa razpoložljiva pravna sredstva, tudi referendum.

Kaj, če referendumsko bitko izgubite?

Slabše, kot je, ne more biti. Zdaj se nam zdi najpomembnejše, da omejimo nedeljsko delo, a to še ne pomeni, da bomo po referendumski zmagi lahko zaspali na lovorikah. Treba se bo še naprej pogajati o višini dodatka za nedeljsko delo, plačilu nadur, nočnega dela, izhodiščni plači in drugem stebru. Če nas bodo delodajalci pri teh stvareh skušali stisniti v kot, se bomo odločili tudi za stavko.