intervju / Nikoli še nisem vzel tablete za glavo

Vse kaže, da bodo trgovine odslej ob nedeljah zaprte. Je še mogoče obrniti trend, ki ga kažejo ankete?

Pred dobrimi petimi leti smo bili pobudniki odpiranja trgovin ob nedeljah. Z novim sistemom, ko smo vpeljali prvi pravi nakupovalni center v Kopru, smo začeli spreminjati tudi obratovalni čas. Ob osamosvojitvi, ko je bilo veliko malih trgovcev, so imeli ti odprto ob nedeljah. Bilo je rečeno, da so propulzivni, pripravljeni poslušati potrošnika, stari, socialistični trgovci, mastodonti, pa nimajo nobenega posluha zanje. Mislim, da je trgovina storitev, ki jo moraš dati tistemu, ki jo želi in kadar jo želi. Vprašanje je bilo tudi, kje je naša konkurenca, ne samo v Sloveniji, kjer so trgovska podjetja, od katerih se želimo razlikovati in kupcem ponuditi kaj več od njih, številna, ampak tudi v Italiji in Avstriji. Danes ni noben problem priti iz Maribora v Avstrijo ali iz Nove Gorice v Gorico. In smo začeli s tem to, česar tam nimajo: ob nedeljah dobimo prve tujce v naše trgovine; že imamo prve Italijane, tudi Avstrijce in Madžare, ki imajo našo kartico Mercator Pika. Potem so naši centri postali zbirališče, vsako nedeljo izdamo 250.000 računov, to pomeni 250.000 potrošnikov samo v Mercatorjevem delu, temu je treba dodati mogoče še 20 odstotkov obiskovalcev, ki v Mercatorjevih centrih ne obiščejo naših trgovin, ampak dopolnilno ponudbo, in mogoče 10 odstotkov tistih, ki sploh ne zaidejo v nobeno trgovino, ampak se pridejo samo družit. In ugotoviš, da je to postala oblika druženja, naša komparativna prednost. Zakaj kupcu onemogočiti, da bi šel lahko v nedeljo v trgovino? Ne sprašujem se, kakšna je razlika v kakovosti življenja, če gre človek v naravo, v trgovino ali pa v cerkev. Pač vsak od nas lahko izkoristi tisto možnost, ki jo želi. Nekdo se usede v avto, gre na morje in čaka štiri ure na Črnem Kalu. Drugi ta čas prebije v našem centru, tretji gre v naravo, spet drugi leži doma pred televizorjem. Ljudje, ki so jih 2. januarja, ko smo odprli hipermarket v Šiški, vprašali, kako so, so rekli super, kupili smo malo svežega mleka in zelenjave, malo sadja. Na naslednje vprašanja, kaj menijo o prodajalkah, pa so odgovarjali, uboge prodajalke, one pa ne bi smele delati. Oboje ni možno.

Kaj mislite o tem, da je glavni argument tistih, ki so za zaprtje trgovin ob nedeljah, da je nedelja namenjena družinam?

To je igra. Kaj pa tistih 2000 ljudi, ki bodo cele dneve doma, ker bodo brez službe? Že lani sem povedal, da bomo mi sami dali zaposlenim višji dodatek za nedeljsko delo, našim zaposlenim sem rekel, da bodo imeli ne 50, ampak 75 odstotkov dodatka. S 1. januarjem smo jim začeli samoiniciativno izplačevati 60 odstotkov dodatka za nedeljsko delo, s 1. julijem pa 65 odstotkov. Kje je stvar počila? Ankete kažejo, naj zapremo trgovine, naj bodo trgovci doma. Jaz nimam nič proti. Ampak od tega je odvisno, koliko ljudi bo ostalo brez službe in kakšne plače bomo imeli. Kaj pomeni mnenje enega sindikata, če pa so drugi za to, da trgovine ostanejo odprte in da se povečajo dodatki? Zdaj je prišlo do skupne akcije sindikatov in cerkve, ki pravijo, da je nedelja namenjena družini. Zbrali so več kot 47.368 podpisov, referendum bo, jaz pa bom naredil naslednje: vsem medijem bom dal svojo osebno izjavo o tem, kaj mislim o nedeljskem delu, poleg tega pa bo tudi Mercator dal izjemno korektno izjavo o tem, kaj se bo zgodilo, če zapremo trgovine ob nedeljah. Da ne bo kdo rekel, da zdaj grozimo, pa potem tega ne bomo uresničili. Ne grozimo. Naša dolžnost je, da povemo, kaj se bo zgodilo. Napisal sem pismo zaposlenim, jim pojasnil, kaj se bo zgodilo v primeru prenehanja nedeljskega obratovanja naših prodajaln, in rekel, naj se odločijo po svoji vesti. Ankete med zaposlenimi v Mercatorju o nedeljskem delu, o katerih razlagajo sindikalisti, sem jim jaz dal v vednost.

Če zaprete trgovine ob nedeljah, boste ob sedmino posla ...

Deset milijonov kupcev imamo vsak mesec ... Od tega je približno 250.000 nakupov vsako nedeljo. Ob polovičnem delovnem času, seveda. Naj pa še enkrat poudarim, absolutno podpiram 40-urni delavnik. Kdor tega ne verjame, naj preveri ... Pripravljen sem celo na to, da zaposleni podajo anonimno soglasje k nedeljskemu delu. Prepričan sem, da bi ga dobili. Še nekaj je. Vodstvo sindikata pravi, da bodo zmagali. Toda tu ne bo nobene zmage. Če zapremo trgovine ob nedeljah, bo to samo poraz. In to v več stvareh, del zaposlenih bo ostali brez službe; trdim, da bo manjši promet, del kupcev pa bo spet začel nakupovati v tujini. Nikakršne zmage ne bo, sindikalisti so šli v boju za liderstvo res predaleč.

V Italiji, ki je sicer tipično katoliška država, je v zadnjem času prišlo do trenda odpiranja trgovin ob nedeljah ...

To skušam dopovedati pobudnikom zapiranja trgovin ob nedeljah. Najboljši primer trgovine, ki je odprta ob nedeljah, so Evropski stolpi v Trstu s približno 70.000 kvadratnimi metri prodajnih površin. Vabijo naše potrošnike, in če zapremo trgovine ob nedeljah, se bodo spet vrnili v Trst.

V Španiji, ki je prav tako katoliška država, so imeli na predvečer velike noči odprte trgovine do desetih zvečer. Govoriti o tem, da bomo oblikovali obratovalni čas, primerljiv z Evropo, je nesmisel. V Evropi je obratovalni čas zelo različno urejen. Na eni strani sta Italija in Španija, na drugi Avstrija, ki ima ob nedeljah trgovine zaprte. Nemčija se počasi odpira. Še enkrat poudarjam, da so ob nedeljah odprte trgovine naša komparativna prednost. Na voljo moramo biti takrat, ko ljudje kupujejo, tudi turistom, ki k nam prihajajo ob nedeljah.

Kebrov zakon je bil sprva naperjen proti alkoholu. Izkazalo pa se je, da se je veliko trgovinam, tudi vaši na Viču v Ljubljani, ki je bila odprta 24 ur, obratovalni čas skrajšal, nekatere manjše trgovine so celo zaprli. Alkoholikov pa verjetno ni nič manj.

Zagovarjam zmanjševanje alkoholizma in tudi s Kebrom smo veliko govorili o tem, ali naj vsak, ki v nočnih urah kupi alkoholno pijačo v trgovini ali gostilni in je videti mlajši, predloži osebno. Da pa prepustiš trgovcu, da ocenjuje, kdo je vinjen in kdo ne ... Dejstvo je, da alkohol ponoči, od polnoči do štirih, petih zjutraj, največ kupujejo mladi. Ampak mislim, da bi to lahko reševali drugače. Če si pridem opolnoči kupit pečenega piščanca in svež kruh, si menda lahko kupim tudi steklenico vina. Zdaj si ga ne morem. Ali sem zaradi tega že alkoholik? Naši trgovini na Celovški in Slovenski sta zdaj odprti do devetih, na Tržaški smo odpiralni čas skrajšali do polnoči.

Recimo, da se na referendumu odloči, da bodo trgovine ob nedeljah zaprte, dobite pa možnost, da izkoristite deset nedelj v letu. Ali to pomeni, da bo deset nedelj odprta ena trgovina, drugih deset dni druga?

Na to ne računamo. Zakaj smo odpirali ob nedeljah in zakaj uvajali trgovine s 24-urnim obratovalnim časom, kljub temu da od enih do pol petih zjutraj ni bilo prometa? Gre za to, da potrošniku ni treba razmišljati, katera trgovina je odprta to nedeljo, katera naslednjo. V praksi smo ugotovili, da so ob ključnih slovenskih praznikih, ko smo imeli nedeljski obratovalni čas, potrošniki v negotovosti, kličejo nas, ali imamo odprto in do kdaj. Potrošniku moraš omogočiti, da o tem ne razmišlja. Da pride in da je trgovina odprta, ko jo potrebuje. Če bomo imeli odprte trgovine oktobra v Polju, novembra v Šiški, bo nastala zmešnjava. Kdo bo pa obvestil potrošnike? Njihovo slabo voljo bodo morale prenašati prav prodajalke, ker bodo do takrat že vsi pozabili, zakaj so bili na referendumu za zaprtje trgovin ob nedeljah. Zakaj smo zaprli trgovino v Goriških Brdih? Ker domačini hodijo na tedenske nakupe v Italijo, pri nas pa so kupovali le kruh in mleko. Naslednje leto bo prišlo do še enega prestrukturiranja v slovenski trgovini, saj bo vstop v Evropsko unijo prinesel spremembe. Ne vem, ali bo boljše ali slabše. Za mnoge bo slabše, ker na to niso pripravljeni. V svetu srednje velikih trgovskih podjetij ni, si velik ali pa imaš družinsko podjetje, franšizo. In mislim, da bo imelo to z ekonomskega vidika kar veliko posledic.

Boste pazili, da bodo ob nedeljah zaprte tudi stojnice okoli cerkva in romarskih središč?

Ne, to ni naša konkurenca. Danes imamo konkurenco v trgovinah v bolnišnicah, na letališčih, črpalkah, konec koncev tudi ob Ljubljanici na bolšjem sejmu. Obstajajo tudi proizvajalci kruha, ki vozijo kruh na dom, pa tisti, ki razvažajo zmrznjeno hrano. Nikoli nismo koga prijavili. Zelo jasno pa smo povedali, da smo vodilni po tržnem deležu v Sloveniji in se tako tudi obnašamo, moramo imeti nove ideje, nove produkte in nove, boljše storitve. Tistim, ki nam sledijo, je lažje, ker samo ponavljajo za nami. Zgodba o skrbi za družino je nevarno razmišljanje, češ da mi kot predstavniki liberalnega kapitala ne skrbimo za družino.

Koliko delavcev boste morali odpustiti in zakaj?

Pri nas smo ugotovili, da bo približno 500 zaposlenih izgubilo službo, razlog pa je v tem, da ne bomo več potrebovali njihovih delovnih ur, ker sicer ostali zaposleni ne bodo imeli 40 delovnih ur na teden. Če se bo po obstoječih razlagah promet prerazporedil z nedelje na soboto, ne bomo mogli dati na blagajno pet zaposlenih, če so v trgovini le štiri blagajne. Pri nas je postavljen normativ za vsako delovno mesto in nam bo zmanjkalo ur. V hipermarketu v Šiški, ki je najbolj obremenjen, delajo od devetih do treh in od treh do devetih, kar pomeni, da se menjavajo na šest ur.

Koliko zaposlenih ima Mercator?

14.331, od tega 12.788 v trgovini. Smo največji zaposlovalec v Sloveniji in imamo največji čisti prihodek v Sloveniji.

Pred časom so bile okoli vas spletene mnoge afere, zdaj pa je tega manj. Potihnile so afere okoli sinove mature, okoli članstva v Kučanovem klanu, o Electi ...

Tisti članek o Electi, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi, mi še vedno ne gre v račun. Enkrat kasneje sem rekel Meršolu, dejstvo je, da se mi morate opravičiti ali pa me morate zapreti, ne morete biti kar tiho. Kasneje je Sobotna priloga objavila intervju z mano.

Kako se je ta imidž spreminjal v javnosti?

V človeku sta dve stvari. Prva je, kako se vidiš v ogledalu, in zelo pomembno mi je, da si lahko vedno pogledam v obraz. Po drugi strani je pa zelo pomembno, kako te vidijo drugi. In ko sem prišel v Mercator, sem bil večjemu delu javnosti neznan. Afere so se producirale, nekateri politiki so šli celo stavit, koliko časa bom zdržal na tem mestu.

Ni tako pri večini direktorjev?

Ja, ampak tu se je zgodilo nekaj proti volji politike in kapitala. Stari nadzorni svet, ki so ga sestavljali profesorji in upokojenci, recimo Miran Goslar, je naredil po svoje. Potem je prišlo do dokazovanja, da jaz nisem primeren, iskali so stvari, ki mi jih lahko obesijo, kdo me je pripeljal, po čigavi volji ... Jaz točno vem, kako sem prišel, in če se ne bi tako odločil, kot sem se, bi mi bilo še danes žal. Zakaj se je pisanje spremenilo ... Potem ko so ljudje prebrali intervju v Sobotni prilogi, kjer je bilo 90 odstotkov negativnih stvari, so vsi spoznali, da imamo v Mercatorju vedno boljše rezultate, vedno več zaposlenih, kupili smo številna podjetja, ob spoznavanju mojega dela in dela mojih sodelavcev je prišlo do spremembe mnenja in sedaj sem eden najbolj zaželenih direktorjev na različnih predstavitvah. Mladi me vabijo na fakultete, strokovnjaki na delovna srečanja. Moje vodilo je, da tisto, kar mislim, povem. Vedno. V bistvu mi je javno mnenje naredilo uslugo. Zaradi negativnega pisanja so me v Sloveniji prepoznali, vsi so pazili, kaj delam, ko so to ugotovili, pa so spremenili mnenje. Nobenega intervjuja nisem odklonil.

Mimogrede, je sin že maturiral?

Jure je že oddal diplomo.

Znotraj te zgodbe je bil eden od problemov Electa. Ste še vedno lastnik Electe?

Klicali so izvajalce, podizvajalce, ne pa investitorjev. Electo sem ustanovil leta 1990, ko sem odšel iz Emone. Začel sem iz nič in na tisto, kar je naredila Electa, sem ponosen. Direktor Electe je zdaj starejši sin, tako da sem zdaj samo še lastnik, enkrat letno dobim plan in bilanco.

Kakšne so bilance?

Odlične.

Torej zaslužite kot lastnik Electe?

Če bi hotel, da mi izplačajo dividende, bi se mi to izplačalo.

Ste pa tudi solastnik Mercatorja.

1,5-odstotni.

Je to veliko denarja, veliko dividend?

47.000 delnic po vrednosti 23.000 tolarjev je nekaj čez milijardo tolarjev.

Torej ste zelo bogat človek.

Kaj pa pomeni biti bogat?

Kateri avtor vozite, kje in kakšno hišo imate?

Že dvanajst let imam hišo na Golovcu, zelo lepa je in na njej ne bi ničesar spremenil. Je v gozdu, zato nimam posajenih drugih dreves. Vozim isti tip avtomobila, kot sem ga imel na Electi, to je mercedes. Letos sem bil na dopustu od sobote do ponedeljka, z ženo sva šla v Črno goro z ekipo krimovk, s tem, da sem bil v ponedeljek zvečer še s predsednikom Đukanovićem. Bom pa nabral še tri dni dopusta.

Kateri je vaš največji užitek?

Dobro počutje.

Kdaj se počutite bolje, ko so rezultati podjetja dobri ali ko je morje ravno prav toplo?

Jaz recimo nikoli nisem vzel tablete za glavo. Nimam glavobolov. Dobro počutje je zame to, da sem zadovoljen na delovnem mestu. Recimo v največji užitek mi je bila letos Mercatoriada, ki je bila pred mesecem in pol v Mariboru. Prišlo je deset tisoč sodelavcev iz Slovenije, Hrvaške, Srbije in Bosne in Hercegovine, ampak se niso niti grdo pogledali med seboj. Hodil sem od mize do mize, se pogovarjal z njimi, igral sem nogomet.

Se imate tako za združitelja Jugoslavije?

Jutri bo mogoče zraven še kakšen Romun. Počutim se kot tisti, ki motivira zaposlene v Mercatorju k pripadnosti Mercatorju, ne da bi gledal, od kod so. So samo dobri in boljši. Trije razlogi pa so, zakaj smo začeli odpirati centre v teh treh regijah. Prva stvar je logistika, druga stvar je, da je Mercator tam zelo prepoznaven in jim ni bilo treba razlagati, kdo smo, kaj je Fructal in kaj Radenska, in tretja stvar, trgovina v teh državah ni bila urejena, ni bila stabilizirana. V trgovini so samo tri pravila. Lokacija, lokacija, lokacija. Ko jo enkrat zasedeš, drugi ne more priti. Mi smo zdaj v fazi, v kateri pri nabiranju novih lokacij dajemo izjemno prednost Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Srbiji. Kam pa naj še gremo v Sloveniji? Zdaj smo v Celju, letos začnemo graditi v Domžalah, v avgustu odpiramo v Trebnjem.

So to lokacije, ki jim gre? Vedno pravijo, da centru v Novi Gorici ne gre.

Vsak dan gledam dnevni promet in že včeraj je Nova Gorica dosegla 100,2 odstotka plana, se pravi, da bo prišla na 112, lanski julij pa presega že za 6 odstotkov, konec meseca bo lanski julij presegla za 25 odstotkov.

Leta 1997 smo imeli 121 milijard, lani 320 milijard prihodkov. Delnica Mercatorja je od leta 1997, ko sem prišel, zrasla s 3850 na 23.000 tolarjev. Pred časom sem rekel, da bom odšel takrat, ko bo delnica vredna 38.500 tolarjev, torej desetkrat več kot leta 1997. Tržni delež smo s 15,4 odstotka povečali na 40 odstotkov. Z 2,6-milijardne izgube smo prišli lani na približno 5 milijard čistega dobička.

Menda boste 25 odstotkov Mercatorja prodali.

Komu?

Govori se o tem, da iščete partnerja.

Ne, naši načrti so drugačni. Želja je, da bi menedžerji in ostali zaposleni, ki bi to hoteli, imeli 25 oziroma 24,9 odstotka Mercatorja. 24,9 odstotka bi moralo biti v lasti slovenske proizvodnje, Ljubljanske mlekarne, Fructal ... 25 odstotkov bi imeli mali delničarji, vključno z državo, 25 pa tuji strateški partner.

Kateri?

Za zdaj ga še ni. Pogovarjamo se z mnogimi.

Govorilo se je o Carrefouru, če smo natančni.

Carrefour je bil tu, Tesco, Spar, Cora. Slednja ima 18 ali 19 milijard evrov prihodkov.

Kako gre centrom po Jugoslaviji?

V skladu s pričakovanimi plani vsi delajo dobro. Splitski center potrebuje čas. Ocenjujemo, da trgovina v treh letih dobi svojega stalnega potrošnika. Ker potrošnik ne menja ne frizerja, ne advokata, ne zdravnika niti trgovca, če ni zelo razočaran. In potem ga moraš navaditi nase. Se nam je pa zgodilo, da smo v nekaterih centrih uspeli prezgodaj, že po treh mesecih. V Zagrebu, Pulju ... Obisk Mercatorja je postal statusni simbol, če hočeš kaj veljati, moraš biti viden v Mercatorju, moraš imeti Mercatorjevo vrečko. V Sarajevu smo potrebovali eno leto, zdaj delajo 30 odstotkov boljše v primerjavi s prejšnjim letom. Zelo pomembni lokalni dejavniki so, da si prijazen, da si pridobiš naklonjenost potrošnikov.

Greste še v kakšne druge države?

Če hočemo v druge države, moramo najprej končati osnovni proces tam, kjer smo prisotni. Prej moramo biti najmanj drugi trgovec na Hrvaškem in v Srbiji ter v Bosni in Hercegovini. Ni dobro odpirati trgovine na preveč frontah, ne moreš imeti dobrih pogojev pri dobaviteljih, ker prodajaš 40 odstotkov domače robe, nisi velekupec, stroški režije ti padejo samo na eno trgovino, ker moraš imeti tam firmo z direktorjem, tajnico, računovodjo. Zato moramo najprej narediti mrežo. Računamo, da bomo v naslednjih treh letih to fazo končali. Zdaj kupujemo zelo veliko število lokacij na Hrvaškem in v Srbiji. Potem so na vrsti države, ki so sosede tem državam, morda Romunija, Bolgarija, Makedonija, Črna gora.

Je v Romuniji in Bolgariji zadostna kupna moč?

V Romuniji je 22 milijonov ljudi, ki se morajo preživljati. Mislim, da bomo imeli kupce. Če računamo, kakšen delež kupcev te zadovolji, bi bilo po prvi analizi zadosti, da imamo tri odstotke. V beograjskem centru imamo vsak dan 20.000 kupcev. To je dvojna številka normalnih centrov. Je pa res, da je kupna moč zdaj na polovici ljubljanskega hipermarketa, zato so številke z Ljubljano kar izenačene.

Ste kdaj poskusili marihuano?

Nikoli je nisem poskusil, tudi cigaret ne.

Pa se vam zdi marihuana nevarno mamilo?

Nisem strokovnjak za to področje, ampak dobra gotovo ni in kot tako jo odklanjam.

Kaj potem mislite o Brumnovem kajenju?

Naredil je stvar, ki je ne bi smel športni reprezentant, in za to bo primerno kaznovan.

Kako?

Sedem let sem predsednik rokometne zveze in doslej ni nihče pomislil, da se lahko zgodi kaj takega v zvezi z drogo. Vedeti je treba, da se na vseh mednarodnih tekmovanjih vršijo kontrole in imeli smo prek 200 kontrol brez težav. To je zdaj prvi primer. Zato zdaj popravljamo disciplinski pravilnik, poskušamo prepisati pravila od evropske rokometne zveze, ker imajo države to v Evropi zelo različno urejeno, in od olimpijskega komiteja. Osnovna ideja tega pravilnika je, da je za prvi poskus zagrožena kazen do dveh let, pri ponovitvi pa kazen od dveh do štirih let prepovedi igranja. Matjaž Brumen je po mojem mnenju zelo dober športnik in mora biti za vzgled, zato je tudi bil suspendiran. Primer me zelo moti.

Nekateri trdijo, da je nesmiselno, da ste odstavili selektorja Markoviča in med razlogi navedli tudi Brumnov primer.

Štirinajst dni za tem lahko povem, da imajo vsi, ki trdijo, da sem naredil prav ali narobe, prav. Pravilnost odločitve se bo pokazala konec januarja.

Prišlo je do tega, da odgovornost za neuspehe nosi vodstvo, morebitne uspehe pa bodo pobrali igralci ...

... in trenerji. To je dejstvo. Tisti, ki se loti opravljanja funkcije, ki jo imam jaz, se mora tega zavedati. Slavo delijo igralci, za njimi tudi trener, neuspeh pa delita samo dva, vodstvo in trener. Lahko povem, da Markoviča ne bi zamenjal, če prvenstvo ne bi bilo v Sloveniji. Začelo se je na Portugalskem. Hkrati pa so se začele ponavljati zgodbe bivših selektorjev in na sestanku sem igralcem to tudi povedal. Rekel sem, fantje, spet boste peljali enega selektorja žejnega čez vodo in ga boste odstavili. Vi ga boste odstavili. Ker so igrali eno tekmo dobro, drugo slabo. Zelo si želim medalje, verjamem v medaljo, a je ne zahtevam. Zahtevam pa srce na igrišču in timsko telo. In ko bo prvenstvo naslednje leto v Sloveniji ... Dejstvo je, da Slovenija potem še deset let ne bo dobila prvenstva. V igralce verjamem, ker če ne bi verjel, bi že zdavnaj sprejel ponudbo za žensko prvenstvo v Sloveniji. Ko smo se potegovali za moško prvenstvo, so nam ponujali žensko. Vendar mislim, da so imeli moški večji potencial, poleg tega pa smo bili trmasti, konec koncev, zakaj bi nas Evropa odpravila in bi se morali, če ne bi dobili moškega prvenstva, zadovoljiti z ženskim? Tega nisem hotel sprejeti. Poleg tega smo bili z žrebom nekaj novega v Evropi, pozitiven šok, in stvar je izpadla fenomenalno. Imamo nove dvorane, dobro ekipo, krasno občinstvo, ki se res spozna na rokomet, prepričan sem, da bomo dobri gostitelji, za varnost bo dobro poskrbljeno, in po mojem mnenju imamo ta hip najboljšega trenerja na svetu, Toneta Tislja, ki ima po treh letih v novem tisočletju dve prvi mesti v Evropi.

Govorili smo, da je vsaka zmaga zmaga ekipe in selektorja ... Žreb za evropsko prvenstvo pa je bila vaša zmaga, tako razkošnega žreba, ki je bil bližje otvoritvam večjih tekmovanj, evropski rokomet še ni videl.

Res je, povezati smo skušali rokomet in šov. Naredil pa sem tudi kiks, zaradi katerega se zdaj opravičujem bivšim reprezentantom, ki sem jih pozabil povabiti. Povedati moram, da smo v evropski rokometni zvezi uvedli mnoge nove stvari in da nas zdaj zelo poslušajo, tako da bodo volitve za novega predsednika evropske rokometne zveze, ki bodo naslednje leto, zelo zanimive.

Ker boste kandidirali?

Ne vem, če se bom odločil. Imam povabilo številnih federacij.

Smo priča naslovom, velikim organizacijam v rokometu. Bi se preizkusili v nogometu?

Ne, nikoli.

Menda v Domžalah skupaj s prvoligašem gradite trgovski center, ki bo hkrati tribuna stadiona prvoligaša. Ta tribuna je več, kot se je v Ljubljani v nogometu zgodilo v zadnjih desetih letih.

To je bila poslovna odločitev. Mercator je sponzor sedmim nogometnim prvoligašem: Publikumu, Mariboru, Olimpiji, Gorici, Kopru, Muri in Domžalam. Ampak vsi imajo iste pogoje. Tisti, ki je prvak, dobi dodatek. Smo slovensko podjetje in dajemo vsem. Problem nogometa je v tem, da ne verjamem v neki odmeven uspeh slovenskega ekipnega nogometa v Evropi. Nogomet je prvi šport v Evropi, to je dejstvo. Zame je inštitucija nogometa tekma Manchester Uniteda in Reala pred dvema letoma v Angliji, ko je bilo 3 : 0 za Real, pa je cel štadion navijal in pel. To smo mi dosegli s Krimom, ko smo dvakrat izpadli, izgubili finale, pa so vsi jokali in peli, nihče ni žvižgal, in ko smo izpadli proti Montexu pred eno sezono. Da bi mi tekmovali v Sloveniji proti Realu, kar bi bil gotovo motiv, biti prvi v Evropi - objektivne možnosti za to ne vidim.

Rokomet je lažje obvladljiv ...

Rokomet je šport manjših okolij. Če si v rokometu lahko med kandidati za naslov evropskega prvaka s proračunom, vrednim dva milijona evrov, potrebuješ v košarki 20 milijonov evrov, v nogometu pa 200 milijonov evrov.

Rokomet je bolj obvladljiv tudi zato, ker se zelo hitro vidi, kdo v klubu moti, hitro se vidi, če je manj igralcev ...

To je stvar odnosov. Dolgo časa sem bil v košarki v Olimpiji, pa je bilo zelo jasno, kdo kaj dela, tudi zakaj sem šel. Poanta je zelo preprosta. Ustvariti je treba medsebojno zaupanje. Predsednik kluba mora narediti samo dve stvari, skrbeti za red in denar. Se pravi, da jaz lahko pridem v garderobo in rečem, fantje in dekleta, kaznovani ste. Ali pa fantje in dekleta, nagrado dobite. Ne pa, da jih učim, kako naj skočijo šest metrov. Oni ti morajo zaupati. Recimo jaz vem, katere moje punce kadijo, vendar nikoli pred menoj ...

Pa menda ne marihuane?

Kadijo zelo "drage" cigarete, ker so v tem primeru kaznovane.

Brumnova je gotovo najdražja.

Brumnova je mogoče najbolj vzgojna zanj. Bil je dvakrat pri meni in mislim, da ga je to kar izučilo.

Rekli ste, da obstaja verjetnost, da boste kandidirali za predsednika evropske rokometne zveze. Pa bi se preizkusili v slovenski politiki?

Ne. Sistem dela je drugačen, kot sem ga jaz vajen, in se mu ne bi mogel prilagoditi. Zadnjič sem bil v parlamentu v zvezi z obratovalnim časom trgovin s kolegom Čerinom, članom naše uprave, med štiridesetimi ljudmi sva bila poleg Kovača edina za obratovanje trgovin ob nedeljah. Jožef Jerovšek je rekel, gospod Janković, vi ste mnogo bolj v politiki kot jaz, ki sem v opoziciji, češ da imam večji vpliv. Sem rekel, gospod Jerovšek, se nisva razumela, govoril sem o načinu dela, ne o vplivu. Govoriti nekaj samo, da si kontra, nimaš pa nobenih rezultatov, to ni zame. Zraven je sedelo neko dekle, ki je imelo krasen govor, v zaključku pa je povedala, če pride do mučenja živali, se takoj najde društvo proti mučenju živali, ki protestira, za pomoč ubogim trgovkam, ki delajo ob nedeljah, se pa nihče ne oglasi. Tudi nobeno društvo proti mučenju živali. Mislil sem si, fajn se sliši, ampak ali je res tako mahnjena, da enači žensko z živaljo, ki jo mora čuvati društvo proti mučenju živali? Za politiko moraš biti rojen.