intervju / Zamolčano in izkrivljeno

Kaj se je zgodilo s prvima uspešnima kozmonavtkama, s psičkama Strelko in Belko, ki sta bili nekoč najbolj popularna štirinožca v Sovjetski zvezi?

Ko sta se vrnili na Zemljo, sta se še eno leto "kopali" v slavi, dokler se v vesolje ni odpravil prvi človek in se vsa pozornost javnosti ni usmerila vanj. Vendar tudi potem nanju niso pozabili, saj so vsi sovjetski časopisi poročali o Strelkinem naraščaju. Enega mladiča so celo podarili soprogi takratnega ameriškega predsednika Jacqueline Kennedy. Toda obe junakinji sta bili pač poskusni živali in sta vse življenje preživeli pod nadzorom znanstvenikov zaradi preučevanja vplivov bivanja v vesolju, četudi zelo kratkotrajnega.

Bi lahko Jurij Gagarin v vesolje poletel nekaj mesecev prej in ne šele 12. aprila 1961?

O izvedbi prvega poleta je bilo odločeno že decembra 1960, vendar za to ni bilo tehnične podlage: nista bila pripravljena niti raketa niti plovilo, pa tudi kandidati niso bili ustrezno izurjeni. Če bi seveda partija ukazala treba je, bi projekt izpeljali, čeprav bi bilo za uspeh veliko manj možnosti kot aprila 1961. Vendar je ta treba je popolnoma izničila tragedija na Bajkonurju, ki se je zgodila 24. oktobra 1960. Nesreča sicer ni bila neposredno povezana z osvajanjem vesolja, saj je eksplodirala raketa P-16, ki naj bi nosila jedrske konice in uničevala cilje na ozemlju potencialnega sovražnika. Toda življenje je izgubilo 126 ljudi, to pa je bilo za socialistično vodstvo opozorilo, da bo naglica pri osvajanju vesolja povzročila veliko škode.

To je bila nezgoda, za katero je javnost izvedela kljub tajnosti, ki je bila tedaj značilna za podobne sovjetske projekte. Uradno o njej niso sporočili nič, po govoricah si je bilo mogoče predstavljati razsežnosti katastrofe, ne pa vzroka. So dandanes veterani vesolja kaj zgovornejši kot nekoč?

Sedaj se v Rusiji pojavljajo spomini številnih očividcev začetkov sovjetske kozmonavtike. Da, vznikajo zanimiva dejstva, tehnične in organizacijske podrobnosti, a le redko boste naleteli na poskus objektivne analize dogajanja. Vsi ti spomini le interpretirajo uradno različico dogodkov. "Stara šola"? Izogibanje možnim neprijetnostim? Mene sedanje ozračje straši. Sicer nisem privrženec pisanja zgodovine osvajanja vesolja na novo, toda zelo rad bi jo zapisal objektivno.

Prva dama v vesolju Valentina Tereškova je v tem smislu neomajen pričevalec?

Tereškova je po svojem zgodovinskem poletu postala simbol SZ, ki ga je komunistična ideologija brezobzirno izkoriščala, ne da bi se ozirala na zasebno življenje kozmonavtke. Sama Tereškova le ponavlja uradno različico, po kateri je bilo med poletom "vse v najlepšem v redu", kot je bilo "načrtovano". Čeprav že davno ni skrivnost, da se je med letenjem Tereškova slabo počutila. To je sovjetskim ženskam za dolga leta zaprlo pot v vesolje. Naslednja "kozmolady" Svetlana Savicka je poletela v vesolje šele 18 let pozneje, ko so bila plovila povsem drugačna.

Če se vrneva k nesreči oktobra 1960, ki je nekako streznila Sovjete ... Kaj se o nesreči ve danes?

Tragedija se je zgodila na 41. izstrelitveni ploščadi Bajkonurja ob pripravah na prvo izstrelitev rakete P-16, ki je bila narejena v ukrajinskem Dnepropetrovsku pod vodstvom Mihaila Jangelja. V elektroshemi avtomatike se je pojavila napaka, zaradi katere se je gorivo znašlo v agregatih, kjer ne bi smelo biti. Odločili so se za odpravo napake na z gorivom napolnjeni raketi, kar je groba kršitev varnostnih predpisov. Želja po čimprejšnji izstrelitvi oziroma hotenje slišati pohvalo z vrha za dobro opravljeno nalogo za blagor Domovine je bilo večje od previdnosti.

Enako kot drugod v tistem času: v rudarstvu, kmetijstvu, obračanju rečnih tokov v smer, nasprotno od naravne ...

Da, zato so tudi delali in kršili temeljna načela varnosti. Pripravljalna dela za izstrelitev so nadaljevali 24. oktobra v prazničnem, a zaradi navzočnosti visokih voditeljev živčnem ozračju. Med 30-minutno pripravljenostjo za izstrelitev je zagorelo in eksplodiralo. Ljudje so se začeli nagonsko umikati. A pod njimi je bila steza s svežim asfaltom, ta se je v trenutku stalil, zato so se utapljali v vroči gmoti, medtem ko jih je požiral ogenj. Kasneje je bilo na tem mestu videti le človeške obrise in tisto, kar ni zgorelo takoj - kovance, nakit itd. Ljudje iz višjih nadstropij so zagoreli med prostim padom, ko so v želji po rešitvi skočili. Temperatura v epicentru je dosegla 3000 stopinj, ogenj je bilo mogoče videti desetine kilometrov stran. V plamenih so umrli glavni poveljnik raketnih vojsk maršal Mitrofan Nedelin, namestnik ministra splošne strojegradnje Lev Grišin, poskusni pilot Jevgenij Ostašev - vsega skupaj 126 ljudi.

So koga rešili?

Rešeni so bili iznakaženi do neprepoznavnosti. Truplo maršala Nedelina, ki so ga kasneje pokopali na Rdečem trgu v Moskvi, so prepoznali po staljeni zvezdi heroja SZ. Tik pred eksplozijo je konstruktor Jangelj šel na cigareto in preživel. Kajenje je rešilo življenje tudi namestniku vodje poligona generalmajorju Mrikinu, ki se je odločil opustiti grdo navado in je šel na zadnji čik. Od takrat kadi vse do danes.

Zakaj niso nikogar kaznovali?

Ker niso imeli koga. Vsi, ki so odločali o servisiranju rakete, mislim na Nedelina in druge, ki so pospeševali izstrelitev, so v nesreči umrli. Že naslednji dan je na Bajkonur prispela posebna komisija z Leonidom Brežnjevom na čelu, ki je takoj zaznala vzrok nesreče - grobo kršenje varnostnih predpisov. Seveda bi lahko krivdo pripisali Jangelju. Saj ga je Nikita Hruščov brez dlake na jeziku v telefonskem pogovoru vprašal: Zakaj pa ste vi preživeli? Vendarle so ga pustili pri miru. Sorodnikov tedaj pokopanih v skupinski grobnici s skromnim napisom V večen spomin umrlim med služenjem Domovini niso obvestili, kakšna usoda je doletela njihove najbližje.

Dokaz več, da se najhujše nesreče, povezane z vesoljem, pripetijo na Zemlji in ne v vesolju?

Res je. V vesolje gredo redki, pripravlja pa jih več sto ljudi, tako da je v katastrofah na Zemlji več žrtev. Najbolj tragična nesreča v zgodovini osvajanja vesolja se je po mojem zgodila 18. marca 1980 na kozmodromu Pleseck. Nekaj več kot dve uri pred izstrelitvijo rakete nosilca Vostok-2M je okolico razsvetlila močna eksplozija. Štiriinštirideset ljudi je bilo takoj mrtvih, še štirje so zaradi hudih opeklin umrli v bolnišnici. Predvidevam, da je bila vzrok tragedije uporaba nestandardnih materialov, ki so povzročili nenačrtovano kemično reakcijo, posledica pa je bila eksplozija.

Vse to zbuja vtis, da je malomarnost zaščitni znak sovjetske kozmonavtike. Je kriva ruska mentaliteta?

Najpogosteje so se neprijetnosti dogajale zaradi nepoznavanja stvari, na katere lahko naletimo v vesolju. Konstruktorji imajo en scenarij, dogaja pa se nekaj povsem drugega. To je naraven potek spoznavanja, značilen tudi za druge panoge tehničnega razvoja. Kozmonavtika je sicer dražja, zato je sleherni neuspeh deležen toliko večje pozornosti.

Res pa je, da so bile vse nesreče, ki jih je spremljala smrt ljudi, posledica človekove napake ali malomarnosti. Vendar ne moremo trditi, da je malomarnost zgolj lastnost nas Rusov. Američani so v tem prav tako zelo "uspešni". Letošnja februarska nesreča raketoplana Columbia je dobra potrditev za to. Raziskava je pokazala, da je bilo vodstvo Nase o poškodbah zaščitnega plašča ob izstrelitvi zelo dobro obveščeno. Najmanj šestkrat so imeli priložnost ukrepati, da bi rešili posadko. Toda naredili niso popolnoma nič; zamahnili so z roko. In to je samo en primer. Torej je malomarnost internacionalna lastnost.

Je človeško življenje v Rusiji, sedaj ko ni več tekmovanja velesil, kaj več vredno?

Nesreč z raketami je manj, ker se je zmanjšal obseg dela z njimi. Samo zato in ne zaradi sprememb v odnosu do vprašanja varnosti. Ravno varnost je pogosto tudi sporna točka v pogajanjih z Američani. Kar v Rusiji velja za samoumevno, Američane plaši. Dobro je, da na vesoljski postaji doslej ni bilo resnejših zapletov, vendar ni zagotovo, da bo tako tudi v prihodnosti.

Kdo ve, kako bi se smejal general Nedelin, če bi mu kdo rekel, da bosta največji tekmici združili moči na orbitalnem plovilu ...?

Brez tekme med ZDA in SZ bi danes o vesoljskih poletih najverjetneje govorili z manjšo samoumevnostjo. Samo dvoboj velikih držav je prispeval k bliskovitemu razvoju kozmonavtike v drugi polovici prejšnjega stoletja. Dober primer je tekmovanje za pristanek na Luni. Ko sta državi pospešeno izdelovali nosilce za lunarno tehniko in pripravljali astronavte za pristanek na Zemljinem naravnem satelitu, smo bili priča neverjetnemu, revolucionarnemu prodoru znanosti. Že vnaprej smo vedeli, da bodo prvemu poletu sledili drugi. Da bo narejena prva nenehno delujoča postaja, nato se bodo plovila preusmerila na Mars in tako dalje ... Nihče ni dvomil, roki so bili realni.

Toda leta 1969 sta Neil Armstrong in Edwin Aldrin pristala na Luni. Sovjeti so še tri leta poskušali ponoviti ta dosežek, a sta jih zaporedje neuspehov in pomanjkanje virov prisilila, da so se odpovedali prelepi zamisli in se začeli ukvarjati predvsem z orbitalnimi postajami.

In Američani niso več tako zelo bolehali za lunarno boleznijo?

ZDA so se odločile začasno ustaviti polete na Luno, čeprav je že potekala izdelava novih plovil in so bili določeni nove posadke in kraji pristankov. Američani so se odpovedali tudi poletu na Mars, čeprav bi ga lahko izpeljali že leta 1980. To, da se zdaj ne tekmuje v vesolju, je povzročilo krizo svetovne kozmonavtike. Menda pojav novega igralca na vesoljskem obzorju - Kitajske - spreminja razmere. A sprememba se ne bo zgodila niti danes niti jutri. Kitajci bodo potrebovali 15 do 20 let, da postanejo vidna figura pri osvajanju vesolja. Tedaj lahko pričakujemo nov prodor v vesolje. Seveda obstaja možnost, da bo tudi Rusija dejavnejša, a to je le malo verjetno.

Zakaj se je sovjetskim kozmonavtom in ameriškim astronavtom šele letos pridružil taikonavt?

Prvič, Kitajska je zdaj tehnološko dozorela in poleg tega ji je pred "vesoljskimi" težavami, drugače kot Sovjetom, uspelo rešiti številne "zemeljske" težave. Drugič, treba je upoštevati vzhodno mentaliteto. Mi na zahodu si prizadevamo za to, da stvari uredimo čim hitreje. Vzhodni narodi živijo v drugačnem razumevanju časa, kakor da je pred njimi cela večnost. Tretjič, Kitajska ima posebne politične interese, kajti v 21. stoletju namerava postati velesila. V tem kontekstu je prisotnost v vesolju prvi pogoj. In četrtič, Kitajcem je čisto zares pretesno na Zemlji.

Obe članici nekoč ekskluzivnega vesoljskega kluba sta v tekmi uporabljali nepoštene prijeme, recimo ponarejanje dejstev na sovjetski strani ...

Glede tega se z vami ne strinjam. Da, v SZ o marsičem enostavno niso govorili. A če so se oblasti že odločile, da naj bi kaj pricurljalo v javnost, je bila to najpogosteje resnica. Tako je bilo v poročilih o nesrečah plovil Sojuz 1 in Sojuz 11 in še pri več drugih neuspehih. Mogoče najopaznejša razlika med uradno različico in resnico je bil ravno uradno razglašen vzrok smrti že omenjenega Nedelina - letalska nesreča. Drugih primerov se niti ne spomnim. Toda ponavljam - velika večina dejstev je bila zamolčana.

Pa vendarle so Sovjeti kaj olepšali, ponaredili?

Če mislite na kaj takega, česar so bili Američani obtoženi v zvezi s prvim pristankom na Luni - podobnega v SZ ni bilo. Včasih so poročali o dosežkih, ki jih v resnici ni bilo. Vendar je bilo to izkrivljanje dejstev, ne ponarejanje. Recimo februarja 1961, ko jim medplanetarne postaje ni uspelo utiriti proti Veneri, so poročali o izstrelitvi težkega satelita. Neuspeh so predstavili kot dosežek sovjetske kozmonavtike. Ali na primer neizpolnjeni program poleta Mars-2; namesto da bi postaja mehko pristala na površju rdečega planeta, se je razbila. To so za nazaj zapisali kot eno od predvidenih točk poleta, toda to je izkrivljanje in ne ponarejanje.

Vseeno je res, da so v SZ, z namenom zavajati nasprotnika, obstajali ponarejeni kozmodromi.

Ne, to niso bili kozmodromi z vso pripadajočo infrastrukturo, to so bile lažne izstrelitvene ploščadi, kjer ni bilo pravih raket, temveč z zrakom napolnjene replike. Vprašanje lažnih izstrelitvenih ploščadi je zelo zanimivo, vendar ni dovolj preučeno. Gradili so jih na Bajkonurju in v Plesecku, ni pa izključeno, da tudi drugod v SZ.

Kako hitro so Američani ugotovili, da gre za ponaredek?

Hitro ali počasi - težko rečem. Če sodimo po ocenah sovjetskega potenciala, ki jih je CRU pripravil v začetku šestdesetih let, lahko predvidevamo, da Američani dalj časa niso vedeli, katera raketa je prava, katera ne. Drugače ne bi namerno večali števila raket v bojni pripravljenosti. Čeprav to pojasnjujejo tudi drugače ...

So govorice v zahodnih medijih, češ da Gagarin ni bil prvi, da so bili pred njim drugi, ki niso preživeli, del zamolčanega?

V raziskavi, ki jo je naročila škotska specializirana revija, sem zajel vse dostopne tuje publikacije in domače govorice, ki so obravnavale domnevne človekove polete pred Gagarinom. Teh sem naštel okoli deset, noben primer nima dokumentiranega dokaza. To pa še zmeraj ne pomeni, da je bil Gagarin prvi. Mislim, da SZ ni imela nobenega interesa skrivati poletov do Gagarin, če bi ti bili. ZA TO NI BILO POTREBE. Obstajali pa so načrti za osvajanje vesolja že konec petdesetih let, ki so jih Sovjeti opustili, in ta nedokončan projekt je bil povod za govorice.

Kako je nastala teza o ponarejanju dokazov o ameriškem pristanku na Luni?

Poznam domnevo o ponareditvi ameriškega poleta na Luno, ki se je pojavila takoj po prvih korakih na Luninem površju in je neovržena preživela vse do danes. Osebno ne verjamem vanjo. Na videoposnetku, ki naj bi bil arhivski in je ponazarjal, kako je bila stvar ponarejena, je zelo učinkovit trenutek, ko na astronavta, ki se ravno spušča po stopnicah, pada neonska luč. Nato v kader vstopi snemalec v majici s kratkimi rokavi. Vendar ti posnetki nimajo nobene zveze s potvorbo. V resnici se je v rokah novinarjev znašel eden od kadrov filma, ki so ga snemali v Hollywoodu sredi sedemdesetih let. In delali so ga, potem ko so Američani že pristali na Luni. Film, ki sem si ga tudi ogledal, je bil barven, črno-beli kader naj bi posebej poudaril duha časa.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da so v času velikega tekmovanja med SZ in ZDA o vsakem dejstvu, ki ga je predstavil nasprotnik, dvomili in ga zelo podrobno analizirali v obveščevalnih službah. Ne poznam podrobnosti in metod te operacije, poznam pa sklep Centralnega komiteja Komunistične partije SZ: AMERIČANI SO BILI NA LUNI.

Je bila uradna različica poročila o Gagarinovi smrti izkrivljanje ali ...?

Od Gagarinove smrti je minilo že 35 let, spori glede katastrofe pa še živijo. Že leta 1968 je bilo uradno rečeno, da je bil vzrok za nesrečo neki objekt, najverjetneje meteorološki balon, ki se je nenadoma znašel pred Sereginovim in Gagarinovim letalom. Pilota sta se poskušala izogniti trčenju in sta bliskovito spremenila smer letenja ter padla v vrij, iz katerega jima ni uspelo priti. To je uradna različica, ki ni bila niti tedaj in še zdaj ni zadovoljiva, saj le deloma pojasnjuje dogodke. Bile so še druge. Od pravljičnih, kot je recimo ta, da se je v letalo zaletel meteorit, do tega, da je šlo za sabotažo. Zdi se mi, da je resnica nekje vmes in ni povezana s tehniko ali z mistiko. Povezana je z navadno človeško neodgovornostjo.

Že takrat, ko je stvar preiskovala državna komisija, je bilo ugotovljeno, da so bili v bližini Gagarinovega letala ne samo meteorološki balon, ampak tudi druga zračna plovila. Vendar se o drugih letalih v poročilih govori nekako mimogrede. Čeprav se mi zdi, da je bilo ravno letalo vzrok za nesrečo.

Obstaja še domneva o tem, da je Gagarinovo letalo padlo v turbulenco letala, ki je letelo pred njim. Posledice so enake. Podobne hipoteze se je držal tudi eden od udeležencev preiskave, Gagarinov učitelj profesor Viktor Belocerkovski. V devetdesetih letih je izpeljal podrobno analizo vseh domnev o Gagarinovi smrti, matematično je simuliral polet njegovega letala in je sklepal, da je nesrečo povzročilo drugo letalo. O tem je izdal knjigo in pozval k novi preiskavi, ki bi ovrgla uradno različico. Vendar je Belocerkovski že umrl, drugih ljudi, ki bi bili zainteresirani za podobno preiskavo, natančneje, ki bi jo s svojim vplivom lahko omogočili - pa ni.

Kakšni "vplivi" pa so odločali o izbiri Gagarina za prvega kozmonavta?

Meril, po katerih so izbrali prvih dvajset kozmonavtov, ki so v začetku šestdesetih let začeli urjenje, je bilo veliko: najprej predvsem seveda psihofizična pripravljenost, zdravje, dobre reakcije v ekstremnih razmerah itd. Tudi dejstva iz ozadja niso bila nepomembna - narodnost, predanost komunizmu, poklic staršev ...

V procesu priprav se je oblikovala šesterica najboljših. Do tukaj, moram poudariti, je bilo izbiranje dokaj objektivno. A pri izbiranju med šesterico je šlo za subjektivnost. Sedaj zdravniki in drugi strokovnjaki priznavajo, da je bil aprila 1961 najbolje pripravljen German Titov in ne Gagarin. Logično bi bilo, da bi ravno Germana poslali v vesolje, vendar je moral "simbol" države ustrezati tudi "nevesoljskim" zahtevam. Zato so izbrali fotogeničnega Gagarina in ne resnejšega Titova. Poleg tega je imelo sovjetsko vodstvo Gagarina posebej rado. Hruščovu je bil všeč njegov odkriti obraz, sproščen nasmeh ... Kakor koli že, zdi se mi, da se ne glede na merila, po katerih je bil izbran, nihče ni zmotil. Jurij Gagarin je dejansko postal simbol SZ, pa tudi celotne dobe, ki je bila nekoliko tragična, vendar neizmerno veličastna.

Tega pa ne moremo trditi za sedanje razmere v kozmonavtiki v naslednici SZ, Ruski federaciji. Absolutni zmagovalci v tej tekmi so očitno Američani?

Zmagalo je človeštvo, ki je prišlo v vesolje. Če pa pogledamo konkretno, so v veliki prednosti ZDA. Po spremembah v devetdesetih letih je Američanom uspelo ohraniti ves vesoljski potencial, Rusiji pa to ni uspelo: ni več pritoka mladih strokovnjakov, izgubljene so unikatne tehnologije, ustavljeni so raziskovalni programi. Položaj je toliko resnejši, ker Rusija nima nobenega obetavnega načrta nadaljnjih raziskav v tej panogi, nobenega cilja, za dosego katerega bi si lahko prizadevali in ki bi lahko spodbujal nadaljnje raziskave - tak cilj bi lahko bil polet na Mars. Vsi sedanji programi, ki se navezujejo na navigacijo, niso nič novega, revolucionarnega.

Se o osvajanju rdečega planeta sploh še kdo pogovarja?

O poletu na Mars je sanjal še Sergej Koroljov. Njega je Mars privlačil bolj kot Luna. Načrtoval je prvi pristanek Zemljana na Marsu že leta 1971. Vendar ga je tekmovanje za Luno prisililo, da je opustil sanje in se osredotočil na manj grandiozne cilje. K njegovi zamisli so se v SZ večkrat vračali, ukvarjali so se s projekti Aelita, MAVR idr. Toda nobeden ni nakazal svetle prihodnosti. Sedaj se o tem veliko govori, a je to vendarle draga stvar in financirati tega za zdaj noče nihče. Ruske odprave na Mars NE BO.

Je lahko spodbuda za nadaljnji razvoj ruske kozmonavtike zasebni kapital?

Za delo z vesoljskimi tehnologijami so potrebni obsežni finančni vložki že na samem začetku. Sedaj v Rusiji, posebej če upoštevate položaj našega gospodarstva, ni ljudi, ki bi bili pripravljeni vlagati v podobne projekte. Sploh če upoštevate hudo konkurenco, ki kraljuje na trgu vesoljske industrije. Nafta, drugi naravni viri - to je hiter denar, tam so pohiteli s privatizacijo.

Toda obstajajo ljudje, ki skušajo zaslužiti tudi v vesolju?

Služili so in služili bodo. Dva primera: prvak ruske kozmonavtike - RKK Energija - je delniška družba, njene delnice pa niso samo v državni lasti. Obstajajo podjetja, ki poskušajo služiti denar z vesoljskim turizmom. Poleti v vesolje so redki, zatorej turistom za zdaj omogočajo dostop na kozmodrom v času izstrelitev raket. Lahko se tudi urijo v Središču za urjenje kozmonavtov itd. Se mi pa dozdeva, da kozmonavtika učinkovito napreduje zgolj z državnim financiranjem. Zasebni kapital lahko pri tem le pomaga, ne more pa usmerjati razvoja.