intervju / "Potrditev, da je moja domneva točna, sem dobil, ko je bivši predsednik Kučan podprl mojo razrešitev in se tako vmešal v politiko, česar kot bivši predsednik ne bi smel." dr. Dimitrij Rupel

Vas je premierova odločitev presenetila?

Ja in ne. Torej, s predsednikom vlade sva že imela nekaj takih, malo težjih trenutkov, predvsem zaradi tega, ker se nisva mogla sporazumeti, za kaj v resnici gre. Mislim, da je šlo za nekoliko dolgotrajnejši in nekoliko bolj zapleten proces odstranjevanja mene iz vlade oziroma potiskanja na stranski tir.

Ta proces naj bi se bil začel tako rekoč takoj, ko je Rop prevzel premierski položaj.

Že takrat so bile špekulacije, da me morda ne bo povabil v vlado. No, potem me je prijetno presenetil ... Vendar so bile nato ves čas težave. Mislil je, da ga napadam in da sem jaz tisti, ki ruši enotnost. Sam pa sem mu v bistvu ves čas dopovedoval, da sem napadan jaz. Tukaj nisva prišla skupaj; mislil je, da sem jaz napadalec. Imela sva kar nekaj, bom zelo blag, nesporazumov. Poskušal sem pač pojasnjevati svoja mnenja. Napisal sem mu kopico pisem, nazadnje pa mi je, letos zgodaj spomladi, rekel, naj mu ne napišem nobenega več.

Je povedal, zakaj?

Rekel je, da če pišem pisma zato, da jih bom dal v arhiv ali da jih bom kdaj objavil, naj tega ne delam več. Imela sva neprijeten telefonski pogovor, po katerem sem mu nehal pisati pisma. Mislim pa, da to ni dobro, da je prekinil komunikacijo ... No, kasneje je rekel, da bi vseeno rajši videl, če bi pismo napisal njemu, kot pa da sem ga poslancem, ko je šlo za Zdenko Cerar.

Težave so se pravzaprav začele že z Natom ...

V vladi sem imel težave z razumevanjem celotne zgodbe v zvezi z Natom. Ob t. i. vilenski izjavi sem imel občutek, kot da mi vlada ne stoji ob strani, da me predsednik ne ščiti, da sem sam tudi, ko je šlo za referendume o EU in Natu. Od takrat so se te stvari kopičile. Najprej je bil Nato, potem je prišla diplomatska akademija. Pritoževal sem se čez Penka, češ da je njegov človek oziroma šef vladnega urada in da je Zdenka Cerar pod vplivom vlade, on pa me je skušal prepričati, da vlada s tem nima nič. Tu sva imela nesporazum. Sam sem protestiral zoper svoj delikaten položaj, on pa je menil, da je težak njegov položaj in da moram jaz pač molčati.

Vtis je, kot da je morda šlo tudi za problem, kako naj bi šef vzpostavil avtoriteto, in za to, da vi osebno njegove avtoritete niste nikoli jemali pretirano resno. Niti približno ne tako resno kot recimo Drnovškovo.

O tem, da sem ga upošteval kot svojega šefa, ni nobenega dvoma. Funkcioniral je kot šef, jaz sem funkcioniral kot njegov minister in sem se pač podredil vlogi, ki sem jo imel. Stoodstotno. O tem ni nobenega dvoma. Kaj si mislim o njem in kako ga primerjam z Drnovškom, je druga zgodba. Sam spoštujem predvsem funkcijo.

Ob vilenski izjavi je bil Drnovšek pravzaprav ostrejši od Ropa. Prav on je takrat prvi rekel, da misli, da je bil podpis nepotreben. Pa vendar je bilo vaše nezadovoljstvo bolj usmerjeno proti Ropu.

Takrat sem bil grešni kozel. Vse skupaj sem že večkrat pojasnjeval. Povabil sem cvet slovenske diplomacije na Brdo, bil je ravno dan slovenske diplomacije. Skupaj smo gledali prenos seje Varnostnega sveta. Povedal sem jim, kakšne so okoliščine, da smo poskušali izjavo spreminjati, korigirati in da se nam to ni posrečilo. Rekel sem jim, ali to sprejmemo ali pa sklenemo, da nismo zraven. Vsi, vsi moji diplomati, z Vajglom vred, so rekli, "da gremo zraven".

Kaj pa Rop in Drnovšek?

Z Ropom sem tisti dan govoril dvakrat ali trikrat po telefonu in ga obveščal, kako so se stvari razvijale. Nazadnje sem govoril z Drnovškom, ki je bil vedno malo rezerviran do vilenske skupine, kot sem bil rezerviran tudi sam, vendar sem se zavedal, da je to na neki način vstopnica za Nato, za potrditev naše vloge v ameriškem senatu. Drnovšek je komentiral, češ da tekst ni dober, jaz pa sem mu rekel, da vem, da ni dober, a kaj naj naredim. Johnny Young je prišel uradno vprašat, ali Slovenija misli resno. To sem tudi povedal Drnovšku, da je to uradno vprašanje, da to ni Bruce Jackson, ampak ameriška vlada. Vprašanje je bilo, ali bomo rekli ameriški vladi ne ali O. K. Če je tako, potem nimaš izbire! To mi je rekel Drnovšek.

Govorite o tem, da ste skupaj z diplomati gledali Powllov nastop v VS OZN. Ali ni bila vilenska izjava podpisana še pred tem nastopom?

Nobenega podpisa ni bilo. Šlo je za tiho proceduro, in to pomeni, da moraš povedati, če nočeš biti zraven. Ta tiha procedura je trajala, mislim, da do sedmih ali osmih zvečer. Na telefonu sem imel New York in takrat je bilo treba povedati, ali smo proti temu. Ni nam bilo treba reči, da smo za, če pa bi bili proti, bi seveda morali ugovarjati. Čakali smo tako rekoč do zadnjega in po razpravi v Varnostnem svetu smo imeli še uro časa, in takrat smo se odločili.

Kako danes gledate na to, da orožja za množično uničenje, ki je bilo povod za napad, v Iraku niso našli? Ali ni Slovenija takrat formalno podprla stališča, za katero se je izkazalo, da ni resnično?

Slovenija ni nič formalno podprla. Slovenija se ni izključila iz vilenske skupine, ki je, da tako rečem, na skupnem vlaku potovala v Nato. Če bi se takrat izključili, ne vem, kako bi se ta stvar končala. Moram reči, da tega nisem bil pripravljen tvegati. Kar se teksta tiče, ni bil najboljši, in hoteli smo ga popraviti. Ker ga nismo mogli, smo isti dan objavili svojo izjavo, ki jo poznate.

Vtis je, da je ob vsem tem postala opazna razlika med vami in premierom, da ste vi bolj zagovarjali ameriški pristop, Rop pa naj bi bil bolj naklonjen evropsko- francoskemu?

Rečem lahko samo to, da sva se nazadnje z Ropom strinjala glede postopka. Tudi po tem, ko smo imeli v vladi razpravo o tem, smo pazili, da se ne bi distancirali od vilenske izjave. Vprašajte Gabra! Stališče vlade je bilo, da je treba, in to je navsezadnje tudi del vilenske deklaracije, v igro pripeljati Združene narode. Sicer pa je šel Rop v Belo hišo skupaj z vilensko skupino.

Gre za razliko, ki je opazna tudi med Zborom za republiko in vlado. Jambrek je govoril o nekakšni ekvidistanci do Amerike in Evrope, za vlado pa se zdi, kot da vsaj od vilenske izjave nastopa bolj proevropsko. Kje je tukaj vaše osebno stališče?

Mojega osebnega stališča tu sploh ni! Tukaj sem natančno, stoodstotno izpolnjeval navodila državnega zbora in vseh tistih deklaracij, ki so bile sprejete v zvezi z našim odnosom do Nata. Pred sabo sem imel samo to nalogo, da mora Slovenija postati članica Nata in da je treba narediti vse, da se nam to ne bi slučajno ponesrečilo.

Sprašujem vas po vašem mnenju o tem vprašanju, ki je vsekakor realno. Konec koncev ga potrjuje tudi zadnja razprava med Bushem in Chiracom o vstopu Turčije v EU.

Slovenija je evropska država in evropejstvo je bistvo slovenskega življenja. Odločanje o Evropi je vprašanje, da tako rečem, o tem, kaj smo. Vprašanje naše eksistence. Nato je nekje vmes med Evropo in Ameriko. Biti v Natu pomeni biti varen, to pomeni imeti nekaj. In to imeti nekaj je mogoče za spoznanje manj pomembno kot biti nekaj. Če me torej vprašate, kaj ima prednost, bom seveda rekel, da ima prednost biti Evropejec. Je pa pomembno imeti tudi varnost in biti v Natu. Smo majhna država, ki mora imeti zelo dobre odnose z vsemi. Zaradi tega, ker se slučajno ne strinjamo s politiko neke vlade, s tisto državo ne moremo prekiniti ali poslabšati odnosov. Lahko bi vam povedal marsikaj, kaj si mislim o tej ali oni potezi ameriške administracije. Ampak, za božjo voljo, Amerika je prijateljska država ...

Toda ali si partnerji ne povejo iskreno tega, kar si mislijo? To je bil ves čas tudi argument Francije, ki je pravzaprav nekakšen protipol ameriški politiki.

Francozi bi radi igrali glavno vlogo v EU in jo tudi igrajo, so izjemno pomembni. Rekel pa bi, da je ta njihova politika tudi v funkciji njihovega odnosa do Amerike. Tisto, kar me je na neki način skrbelo, danes pa me ne več, je razhajanje v sami EU. Mislim, da smo ravnali pametno, ker v tem sporu znotraj EU glede politike do Iraka nismo šli predaleč in skupno politiko do tega vprašanja definiramo šele danes. Če pogledate kronologijo raznih deklaracij v zvezi z Irakom, boste videli, da šele zdaj obstajajo skupna izhodišča. Hočem reči, da moramo pomagati tistim, ki se trudijo, da bi se evro-atlantski odnosi uredili. Ti odnosi so izjemno pomembni tudi za nas. Ne moremo se šaliti z ZDA, to je velikanska ekonomska, kulturna in seveda vojaška sila, ki je na strani Evrope, ki je z Evropo povezana.

Ste prepričani, da je vedno na strani Evrope?

No, mislim da.

Obstajajo tudi drugačna mnenja ...

... v Evropi obstajajo takšna mnenja predvsem na levici, češ da je ta povezava lahko tudi vprašljiva. Osebno mislim, da si Evrope in demokracije in svobode v Evropi ni mogoče predstavljati brez sodelovanja ZDA. Za to so ekonomski, politični in obrambni razlogi. Za zdaj smo skupaj v Natu in Nato bo še nekaj časa okvir, v katerem se bomo vsi skupaj branili.

Bili ste zelo kritični do volilne udeležbe na evropskih volitvah. Ali v tej nizki udeležbi ne vidite tudi dela svoje odgovornosti, odgovornosti zunanjega ministra?

Na teh volitvah nisem kandidiral. Tudi s strankinim nastopanjem pred volitvami se nisem ukvarjal. Mislim, da je moja stranka naredila nekaj napak, in namesto da bi se s temi napakami ukvarjala, namesto da bi analizirala, kaj je pravi razlog poraza, išče grešne kozle. Enega so našli v meni. Lepo prosim, kakšno zvezo pa ima zunanji minister z uspehom stranke na volitvah, na katerih ni kandidiral?!

Govorite o radikalcih. Tudi v zvezi z vključevanjem Slovenije v Nato naj bi se, kot pravite, razkrile neresne in nedržavotvorne ambicije maloštevilnega glasnega kroga radikalcev in njihovih nepopustljivih usmerjevalcev iz ozadja. Koga imate v mislih?

No, tega dela na Zboru za republiko nisem niti bral. Sem ga pa napisal, o tem ni nobenega dvoma. S tem sem pravzaprav povedal vse, kar sem hotel povedati.

Je torej res, da v Sloveniji obstaja nekakšno politično podzemlje, obstajajo usmerjevalci iz ozadja, ki radikalno napadajo in rušijo Nato in EU in seveda vas osebno?

Podzemlja ni, vendar sem jaz pač marsikomu v napoto.

Ampak ti ljudje imajo vendarle imena?

Slovenija je razdeljena in se dejansko vse bolj deli na dva pola. Sam to zelo obžalujem. En pol je levičarski, drugi je recimo desničarski, če uporabljamo to klasično terminologijo, ki v marsičem ne ustreza. Večina ljudi pa vendarle ni ne na enem ne na drugem polu, ampak je nekje v sredini. Bojim se, da predvsem levica v tem trenutku ni dovolj pozorna do te tako imenovane sredine oziroma večine slovenskih volilcev. Kdo usmerja vse to? Gotovo je del usmerjevalcev v sami LDS, čeprav je LDS doslej oziroma še pred približno letom in pol vendarle dopuščala precej široko razpravo. Kot veste, smo imeli v LDS celo vrsto sestankov, stikov, srečanj. Mislim, da je bilo v LDS v preteklosti veliko možnosti za širšo razpravo. Ta prostor se je začel ožiti in se je v zadnjem času precej zožil. To povezujem z nestrpnostjo.

In s Forumom 21?

Spomnim se izjav, da če bi se stvar začela nagibati preveč v desno, bi se morali ljudje iz tega foruma ali pa njegov predsednik angažirati, da bi podprli levico. Potrditev, da je moja domneva točna, sem dobil, ko je bivši predsednik Kučan podprl mojo razrešitev in se tako vmešal v politiko, česar kot bivši predsednik ne bi smel. Sam mislim, da to ni dobro in da ni imel nobenega pravega razloga za to. Je pa razkril neko politiko.

Poleg vilenske izjave so bili druga velika tema slovenske politike v zadnjem času predvsem izbrisani. Tudi glede tega se z ravnanjem vrha vaše stranke niste ravno strinjali.

Predvsem sem Ropu rekel, da bi bilo dobro, če bi se dogovoril z opozicijo, da ta zadeva ne bi prišla tako daleč, kot je prišla. Dobesedno sem mu rekel: kakršnokoli ceno bi bilo treba plačati, bi bila nižja od tiste, ki jo bomo morali plačati, če bo stvar prišla na referendum ali na volitve. Pri tem vztrajam! Mislim, da ni bilo dobro, da smo se tako trdo spoprijeli zaradi tega vprašanja. Stvar bi se dala rešiti, če bi bili bolj popustljivi. Najbrž na obeh straneh. Ampak predvsem mislim, da je odgovornost vlade in predsednika vlade, da bi bil na tej točki bolj popustljiv. Navsezadnje gre za to, da se je z eskaliranjem tega vprašanja ustvaril vtis, kot da je bilo na začetku naše države nekaj narobe. Vsi, ki imamo kaj soli v glavi in kaj spomina, lahko rečemo, da s to državo in z odnosom do ljudi drugačne narodnosti, Neslovencev, Jugoslovanov, prebivalcev drugih republik, ni bilo nič narobe. 175.000 ljudem smo dali državljanstvo in ne spomnim se, da bi enkrat samkrat kdorkoli pomislil na to, da bi bilo kaj narobe. Če so bile napake narejene, bi jih bilo treba popraviti in se ne kaj dosti prepirati glede tega. Mislim, da so bila vrata Slovenije vedno odprta in bi morala odprta tudi ostati. Iz vprašanja izbrisanih se je naredil velik ideološki balon, ki temelji na ideologiji oziroma filozofiji, da je bila slovenska oblast krivična, da je hotela nekoga izključiti, da je bila rasistična, ekskluzivistična. To ni res.

No, ustavno sodišče je odločilo, in to ne enkrat, da je storila spregled, zaradi katerega je precej ljudi nezakonito izgubilo status stalnega bivališča. Se vam to osebno ne zdi realen problem oziroma ali se strinjate s kritiki, ki pravijo, da je ustavno sodišče v tem primeru delovalo politično?

Za poslanca državnega zbora sem bil izvoljen v Piranu in tam sem imel tudi t. i. ministrsko pisarno, kjer sem se srečeval z volilci. Moram reči, da sem kar nekaj ljudem urejal težave v zvezi z državljanstvom ...

... pri izbrisanih vendarle ne gre za državljanstvo ...

... državljanstvo ali pa vse težave, ki so jih imeli ljudje, ki niso bili Slovenci in so se znašli v stiski. Nobenega problema nimam s tem, vem, da je naša administracija včasih toga, da je počasna in da je treba pomagati tistim, ki so zašli v težave. Tisto, česar ne maram, in tisto, česar sem se ustrašil, pa je to, da se iz tehničnega vprašanja dela politika prvega razreda. Zato sem svojemu predsedniku predlagal, da se dogovorimo. Potem ko je naša stranka glede tega vprašanja zašla v precej trdo politiko, sem utihnil. Kot veste, nisem dajal nobenih izjav. Glede tega sem bil, lahko rečem, izredno discipliniran.

Pravite, da je bila LDS glede izbrisanih izredno trda. Ali ni prav Rop pokazal pretirane popustljivosti, ko je govoril o tem, da nekateri ljudje niso upravičeni do poprave krivic, ker so bili recimo vojaki JLA?

Vesel bi bil, če bi se takrat vlada in opozicija dogovorili in se iz vprašanja izbrisanih ne bi razvilo to ostro nasprotje. V stranki sem dosledno izvajal pritisk v to smer, da bi sklenili sporazum. Trudil sem se, tako kot sem se trudil takrat, ko je šlo za referenduma o Natu in EU, da bi prišli skupaj. Žal ni šlo. Zaradi tega sem nesrečen, ni mi uspelo in posledice so tukaj. Posledica je polarizacija.

Je to res nekaj novega?

Menim, da smo se prehudo razdelili; 95 odstotkov ljudi je na referendumu glasovalo proti zakonu. To je slab podatek! Kako si lahko to razložimo drugače, kot da je šlo za neuspeh.

Govorite, da je LDS šla na levo. Lahko nekoliko natančneje pojasnite, kaj imate s tem v mislih?

Mislim, da je bilo zelo narobe, da je LDS pretrgala koalicijo s SLS. Imeli smo celo vrsto vlad, ki so poskušale vzdrževati ta simpatičen, naklonjen odnos do sredine. Zdaj je pač zelo težko reči, da je ta vlada sredinska ali da je LDS sredinska stranka, ker se je povezala samo z eno stranjo. Prej je vedno malo štrlela čez sredino, na drugo stran. Moram reči, da tudi pri tem, da v stranki opozarjam kolege, da so liberalci v EU povezani z desno sredino, nisem pretirano uspešen.

Tudi v Evropi obstajajo različni modeli liberalnih strank.

Liberalne stranke morajo zastopati svobodno gospodarsko pobudo. Tržno gospodarstvo, sprostitev gospodarstva, odprto družbo, odprto gospodarstvo, povezavo čez meje ...

... in človekove pravice.

Človekove pravice moramo spoštovati vsi. To je danes splošen standard.

Le da ga desnica in levica včasih razumeta različno. Recimo glede nošenja rut v Franciji, če ostanemo v Evropi ...

Človekove pravice so danes tako splošno sprejemljive, da o njih sploh nima smisla govoriti. Ugotavljam pa, da je pri nas še vedno precej naklonjenosti državnemu kapitalizmu ali nekakšnemu intervencionizmu v ekonomiji, ki je bolj povezan z levico kot s sredino. Da ne govorim o tem, da se seveda tudi tu v ozadju spet oglaša kontinuiteta prejšnjih, socialističnih časov. Želel bi si, da bi se malo oddaljili od te preteklosti in da bi šli dejansko v bolj sproščeno prihodnost, ki je značilna za druge evropske države. Za nove države še posebej. Poglejte Estonijo, kako uspešna je. Poglejte druge nove članice EU.

No, vsaka ima svoje težave. Recimo Estonija svoj "apartheid" med ruskim in estonskim prebivalstvom ...

Pustite to. Veste kaj, če bi vi živeli v Sovjetski zvezi, bi malo drugače gledali na to. Moram reči, da sem dalj časa živel v Jugoslaviji kot vi in malo drugače gledam na Adžiće, Kadijeviće, Miloševiće in JLA.

Ali ni tako, da se v Sloveniji razmerja desno - levo še najbolj prepoznavajo po osebnih odnosih. Drnovšek je bil pač bolj sredinski, ker je mogoče lažje shajal z Janšo kot Rop?

Janša je bil član Drnovškove vlade, če se spomnite! Do leta 1994. Potem so bili boljši in slabši časi. Ampak če pogledam svoj primer, to, da Rop ne more zdržati v svoji stranki z Ruplom, to se mi zdi pa res pretiravanje. Razumel bi, da ne mara Janše. Čeprav je tudi to nesmiselno. V Švici so vse stranke na oblasti hkrati, v Franciji imajo kohabitacijo, v Skandinaviji imajo manjšinske vlade ... Nekoč so mi na Norveškem razlagali, da če je kak poslanec bolan, z druge strani prav tako eden ostane doma, da je razmerje nespremenjeno. Hočem reči, da potrebujemo popolnoma drugačen odnos do medstrankarskega dialoga. Pri nas se prav spodbuja sovraštvo. Kaj pa se to pravi, da nekdo reče, če bo desnica, potem ne bo demokracije. To je nekaj popolnoma nesprejemljivega!

Tega sicer nisem slišal ...

Kučan je večkrat rekel, da se bo angažiral, če bo ogrožena demokracija. Rekel je tudi, da ne bo več kandidiral, ko je bil prvič predsednik republike, se spomnite?

To pa je povedal v intervjuju za Mladino.

Rekel je, da ne bo več kandidiral. Potem pa je bila ogrožena demokracija in je še enkrat kandidiral. Trikrat je bil predsednik in zdaj, kot razumem, želi to postati še četrtič. To se mi zdi problematično, čeprav ga zelo cenim. Mislim, da je eden najbolj nadarjenih slovenskih politikov in nekdo, ki gotovo ima zasluge za to državo. V tistem prvem obdobju. Z njim sem razmeroma dobro sodeloval. Je človek, ki je lahko tudi izredno simpatičen. Ampak v politiki so neke meje.

Se vam zdi, da ima Kučan tolikšen vpliv na Ropa, da je spodbudil vašo odstavitev?

Vprašajte Kučana in Ropa.

Poleg tega, da naj bi se LDS preveč nagibala v levo, naj bi bili njeni težavi predvsem korupcija in klientelizem. Tudi vi ste na Zboru za republiko govorili o teh stvareh. Omenjali ste SIB, staro garnituro Zavarovalnice Triglav. Ali ne gre pri Zavarovalnici Triglav pravzaprav za nekaj povsem drugega, za Ropov največji uspeh v boju s kontinuiteto, če ji tako rečemo, ki se je hotela polastiti tega največjega privatizacijskega kolača?

Ropu sem priznal, da je glede Zavarovalnice Triglav imel prav. Čeprav morda ni bil dovolj dosleden. Sam mislim, da je še vedno preveč kapitala ostalo v rokah vodstva, tu gre za ogromne zneske. Ampak vedeti morate, da se je zadeva Zavarovalnica Triglav začela že pod Drnovškom in da je bil Drnovšek tisti, ki je to stvar odprl in podpiral Ropa pri njegovi politiki. Drugič: Zavarovalnica Triglav je personalno povezana z banko SIB. Sicer pa menim, da je problemov pri privatizaciji zelo veliko. Naštel sem samo tiste, ki so najbolj glamurozni.

Je torej mogoče tudi za Zavarovalnico Triglav uporabiti rek psi so lajali, karavana je šla dalje?

So Klemenčičevi ali Klemenčiču na prvi strani Dela kdaj grozili s tem, da ju bodo dali v zapor za osem let, kot so grozili meni zaradi diplomatske akademije? Lepo prosim! Lepo prosim! Jaz sem bil problem korupcije. Medtem ko je šla tista karavana naprej.

Ali gre pravzaprav za iste ljudi, ki so vas izgnali iz vlade in so tudi preprečili oblikovanje diplomatske akademije?

Ah, saj ne gre toliko za diplomatsko akademijo. Prej ali slej bo Slovenija dobila tudi diplomatsko akademijo, čeprav se v tem trenutku zdi, kot da je to problem.

Problem najbrž je, če slovenski diplomati nimajo svoje šole?

To je slabo, da! In jaz sem hotel pomagati, da bi akademijo imeli, nato so me začeli preganjali.

Popravite me, ampak ali ni šla zgodba tako, da ste vi, v funkciji ministra, prekinili sodelovanje s FDV in podpisali pogodbo o sodelovanju z institucijo, ki še ni bila ustanovljena, ter hkrati dali neko zavezo, da bo zunanje ministrstvo to institucijo sofinanciralo. Se vam ne zdi to vsaj malo nenavadno?

Ne ni, ker ste pozabili povedati nekaj dejstev. S FDV smo imeli pogodbo sklenjeno zelo dolgo. Bil sem eden tistih, ki so podpirali sodelovanje s FDV. In kaj se je zgodilo? Nenadoma je zmanjkalo študentov! Ta program ni bil ustrezen. Potem so me prepričali, jaz sem imel sicer zelo malo časa za to, da bi se s tem zares ukvarjal, da je mogoče poskusiti drugače, da je mogoče ponuditi diplomantom drugačen program, ker se program FDV ni več obnesel.

Ampak zdaj smo pač brez vsega?

Da, ampak saj se tudi prej ni nihče več hotel vpisati.

Pravite, da se niste nikoli z ničimer okoristili. Nekateri so vam očitali nekaj podobnega pri zamenjavi stanovanj. Tisto staro v Šumiju za novo na Žabjaku ...

Takrat so mi ponudili, naj se preselim drugam, oziroma hoteli so kupiti hišo, kjer sem stanoval. Neko podjetje, menda iz Zagreba. Želeli so, da se od tam izselim, jaz pa sem najprej rekel, da se ne bom, ker se tam dobro počutim. Potem sem pač zamenjal stanovanje. To je vse.

Boste ustanovili svojo stranko ali nameravate ostati v LDS? Vaše izjave takoj po napovedi, da vas želi premier zamenjati, je bilo mogoče razumeti, kot da stranko zapuščate.

Iz LDS še nisem izstopil. Bom pa videl, kaj bom naredil, ko bo stvar v parlamentu, kjer se bom imel možnost zagovarjati oziroma braniti in postaviti nekaj vprašanj. Kar pa zadeva ustanavljanje nove stranke, tega v tem trenutku ne nameravam, za to nimam ne veselja, ne časa, ne denarja. Sem pač ...

... profesor ...

... v tem trenutku skromen državni uradnik ali pa, če hočete, nekdo, ki živi od svojega dela. S politiko se ne ukvarjam zaradi tega, ker bi me zanimala politična kariera ali kakršenkoli profit, ampak zato, ker sem menil, da je prav, če Slovenci dobimo svojo državo. Od tistega trenutka, ko sem se v to vpletel in se temu posvetil, si prizadevam, da bi bila Slovenija spoštovana, ugledna in uspešna država, da nas ne bi nihče vrnil v socializem, da nas nihče ne bi vrnil na Balkan, da bi bili člani EU in Nata, da bi imeli dobre odnose z drugimi državami, da bi imeli dobre odnose z Evropo in Ameriko in da bi se v Sloveniji ljudje med sabo znali pogovarjati. Ne pa, da se samo prepiramo! Bog mi je priča, da ne želim povzročati sporov, ampak želim, da bi se med seboj razumeli. To, da se je zgodilo, kar se je zgodilo, kar je Rop naredil v zvezi z menoj, obžalujem. Mislim, da ga je polomil, in mislim, da je to znak nestrpnosti in predvsem pomanjkanja državniške modrosti, ki jo recimo nekateri drugi politiki vendarle imajo. Denimo večkrat omenjeni Drnovšek. Priključujem se tisti slovenski politiki, ki je državotvorna, ki je državniško modra, ki je zmerna, ki je strpna, ki želi ustvarjati prostor sproščenega pogovora - dialoga in ki želi predvsem, da bi bila tudi njena ekonomija primerno sproščena.

V jedru svojega razmišlja in svojega prepričanja sem liberalec in tega se zavedajo vsi, ki me poznajo. Jaz sem bil tisti, ki je Hansu Dietrichu Genscherju, ko me je vprašal, ali je LDS liberalna stranka, takrat, ko je šlo za sprejetje v LDR in v Liberalno internacionalo, rekel, ja, mislim, da je LDS liberalna stranka. Danes o tem ne bi bil več tako zelo prepričan, kot sem bil takrat. Sem eden tistih, ki so pomagali, da je LDS dobila spričevalo primernosti za evropsko življenje.

Se vam zdi, da je trenutno SDS bolj sredinska stranka od LDS?

Težko primerjam ti dve stranki, ker sta tudi sicer težko primerljivi. Sicer pa je LDS poklicana, da bi bila sredinska stranka, vendar se mi zdi, da se temu profilu odpoveduje, in se sprašujem, zakaj.