"Če je prejšnji teden cena nafte znašala tudi 50 dolarjev, moramo vedeti, da stroški pridobivanja znašajo od 6 do 9 dolarjev. Vso to razliko nekdo pobere. To so tisti, ki obvladujejo pridobivanje surove nafte, predelavo, transport in veletrgovino. Slovenci imamo tu velik problem, ker nimamo ničesar od tega." Janko Kosmina

Enciklopedija Slovenije pri geslu "jadranje" pravi, da ste dosegli najboljšo slovensko uvrstitev na olimpijskih igrah v jadranju. Leta 1960 sta s Mariom Fafangelom dosegla osmo mesto. Podatek iz četrtega zvezka Enciklopedije, ki je izšel leta 1990, od prejšnjega tedna ni več točen. Najprej sta s četrtim mestom vaš uspeh prekosili Vesna Dekleva in Klara Maučec, dan kasneje pa se je Vasilij Žbogar uvrstil na tretje mesto.

Okoli mojega dosežka so nastale že manjše legende. Sam sem bil član posadke, torej flokist, Fafangel pa je bil krmar. Pri dosežku so preveč govorili o moji vlogi, saj je treba poudariti, da je bil skiper Fafangel. Vendarle pa je bil rezultat - tudi zaradi pogojev, v katerih sva ga dosegla - izjemen. Pred tem, ko sem bil skupaj s Fafangelom član posadke v razredu zvezda, sem bil tudi že krmar. Fafangel je v Koper prišel z Lošinja. Povabili so ga nekateri tedanji slovenski jadralni funkcionarji. Preselil se je, začel je jadrat na zvezdi. Ko so se olimpijskem igre približevale, je začel iskati člana posadke. Prva izbira mu ni ustrezala, tri mesece pred olimpiado me je poklical in vprašal, če bi šel z njim. Poskusil sem, zelo hitro sva na mednarodnih regatah dosegala izredne rezultate. Med kvalifikacijami za olimpijske igre sva imela zelo težke pogoje ter hudo konkurenco iz Splita ter Trogira. Funkcionarji jadralne zveze so favorizirali posadko iz Trogira, rezultati v predtekmovanjih pa so bili na najini strani. Dokazala sva, da sva boljša. V Rimu sva nastopila z rabljenimi sposojenimi jadri. Če bi imela možnost nastopiti z novimi jadri, bi se prav gotovo potegovala tudi za medaljo. Med 25 tekmovalci sva bila kljub temu osma. Ta rezultat je zdržal do zdaj.

Zdržal je nekoliko manj kot 44 let, ker so se igre v Rimu začele v zadnjih dneh avgusta 1960.

Pričakoval sem, da bo najin rezultat hitro presežen, a se to ni zgodilo. Pogoji so bili zreli šele z olimpijskimi igrami v Atenah. Vasilij Žbogar je resnično šampion, ta medalja mu res pripada. Škoda, saj je malo manjkalo, pa bi posegel po zlati.

Jadranje je šport relativno bogatih držav. Leta 1960 Jugoslavija ni bila med bogatejšimi.

V Jugoslaviji ni bilo razmer, ki bi bile naklonjene jadranju.

Jadranje so razumeli kot kapitalističen šport, šport buržoazije.

Predsodki so bili veliki. Tudi kasneje je celo v Sloveniji veljalo, da je jadranje nekaj tujega, malomeščanskega. Včasih so tako gledali tudi na tenis, kasneje na golf. Res je, da si se jadranje z vrhunsko opremo lahko privoščil le tisti, ki je imel denar. Mi ga nismo imeli. Imeli pa smo navdušenca, Vinka Žnideršiča, direktorja koprskega Fructusa, ki nas je podpiral. Leta 1959 je bilo v Kopru prvenstvo 17. distrikta - v ta disktrikt so sodile Švica, Nemčija, Avstrija, Madžarska, Jugoslavija. Švicarska posadka z jadrnico Cha Cha 3 je zmagala. Prvenstva se je kot častni gost udeležil tudi tedanji podpredsednik zvezne skupščine Franc Leskošek Luka. Prvenstvo ga je tako navdušilo, da so ga lahko koprski jadralski funkcionarji prepričali - zlasti Aleksander Lukež in Žnideršič -, naj kupijo jadrnico, ki je zmagala. Torej Cha Cha 3. To jadrnico so res kupili in uporabljala sva so s Fafangelom. S to jadrnico, ki je bila res dobra, sva nastopila tudi na olimpijskih igrah. Direktor Žnideršič nas je vozil okoli, po regatah, z edinim koprskim mercedesom. To, da nas je vozil po regatah po Evropi, je pripomoglo k zmagi v jugoslovanskih kvalifikacijah in dobremu nastopu na olimpiadi.

Kje pa ste si sposodili jadra?

Fafangel si je jadra sposodil od prijatelja, italijanskega pomorskega oficirja. Jadra smo kasneje odkupili. Če bi imela možnost kupiti nova jadra - tako kot je nova jadra kupil ruski tekmovalec Timir Pinegin, ki je prav tako nastopil v kategoriji zvezda - bi se borila za vrh. Pinegin je nastopil s tedaj še neznanimi jadri tipa North. Nova jadra so bila modre barve, že na pogled so se ločila od jader starega tipa. In Pinegin je zmagal.

Kaj se je od leta 1960 dogajalo z materiali? Je jadranje glede materialov konservativen šport?

Ne, kje pa. Predvsem v zadnjih desetih letih je bil razvoj neverjeten. Pred tem so bili skoki manjši. Kvaliteta jader je danes povsem druga. Oblika jader je mnogo bolj premišljena. Proizvajalci jader so navadno nekdanji jadralci, ljudje, ki poznajo vse probleme in vse skrivnosti oblike jader. Jadro North je bilo leta 1960 revolucionarno tako po kroju kot materialu. Tudi zato, ker je šlo za veliko novost, so bila ta jadra modra in ne bela, kot pri ostalih. Tudi danes je pomemben predvsem kroj jadra. Tu je skrivnost marsikaterega uspeha. Boljše jadro reagira na različne vetrove. Jadra se raztegujejo v različne smeri.

Te finese zvenijo kot velika znanost. No, leta 1960 je v Rimu Abebe Bikila na maratonu zmagal bos.

Res je. Očitno takrat Adidas in drugi še niso odkrili vseh skrivnosti. Danes revež bos ne bi prišel daleč.

Štiri leta kasneje je že bil obut. Vendarle pa je v Rimu maratonsko progo bosonog pretekel v času 2:15.

Rimske igre so bile morda zadnje olimpijske igre, ki so še imele nekaj romantike. Varnostnih ukrepov ni bilo, vse je bilo odprto, brez ograd. Res pa je, da so v olimpijski vasi posebej stanovale ženske, posebej pa moški.

Da ga ne bi biksali?

Ha ha. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je bilo slabše in slabše. V Atenah smo do sobe prišli šele po štirih kontrolah. Na eni od kontrol sem bil z Mirom Cerarjem.

Tudi Cerar je leta 1960 kot novinec nastopal v Rimu.

Drži. Na eni od atenskih kontrol je odložil vse, kar je imel pri sebi, varnostna naprava pa je kar zvonila in zvonila. V kolku ima namreč kovinski vijak. In zato je imel na kontrolah ves čas sitnosti.

Osmo mesto ste dosegli v Tirenskem morju, sedanja generacija pa se je uspešno vrnila z Egejskega morja. Obe morji sta del Sredozemlja. Se mediteranski vetrovi razlikujejo od vetrov v Montrealu, Seulu ali Sydneyu? Laiki si veter predstavljamo precej enostavno; pač - zrak se premika.

Najprej je pomembno, kje je regatno polje. Je regatno polje v zaprtem zalivu ali na odprtem? Regatno polje v Grčiji je bilo praktično na odprtem. Drugo vprašane je, kaj je z valovi. Tretjič, vetrovi ne pihajo z natanko ene in iste smeri. Veter se ves čas nekoliko suka. Malo gre bolj levo, pa spet bolj desno. Te lokalne razmere je treba spoznat. Obstaja več vrsto vetrov. Vsaka vrsta vetra ima določene značilnosti. Glede na ure dneva, gibanje sonca in oblake se določen tip vetra spreminja. Te stvari lahko poznaš le, če imaš dovolj izkušenj. In te izkušnje lahko dobiš le na kraju samem. To znanje o značilnostih vetrov na regatnem polju je Žbogar unovčil v zadnji regati. Za Angležem je že zaostajal, potem pa je Anglež zavil na desno stran regatnega polja, ker je morda pričakoval, da mu bo nekoliko pomagal veter, ki ga dejalo televizijski helikopterji. Žbogar je vedel, da ne bi bilo smiselno, če bi zavil za Angležem, saj bi mu v tem primeru lahko zgolj sledil. Zato je zavil na levo. Anglež je naredil taktično napako, saj ga ni spremljal, Žbogar pa je pravilno domneval, da se bo veter verjetno zasukal, kar bi Žbogarju v trenutku prineslo prednost. Veter se je res zasukal. Jadranje je najbolj kompleksen šport; mnoge knjige jadranje primerjajo s šahom. Predvideti moraš več potez naprej. Izračunati si moraš, kaj se bo dogajalo.

Na katere spremenljivke mora jadralec paziti?

Smer vetra, možnost, da se bo veter zasukal, morski tok, valovi, sonce ...

Tako kot gredo smučarji peš ob progi, mora regatno polje preštudirati tudi jadralec.

Pri smučarski progi je teren vedno enako nagnjen. Spreminja se trdota snega. Pri jadranju pa se spreminja še kup drugih elementov. Le z nastopanjem in tekmovanjem na kraju dogodka pridobiš potrebne izkušnje. Tudi zato so naši tekmovalci v zadnjih štirih letih pogosto tekmovali in trenirali v Grčiji. In Žbogarju se je to očitno dobro obrestovalo.

Kakšni so vetrovi izven Mediterana?

Osebnih izkušenj izven Mediterana nimam. Če so vetrovi stabilni, posebnih razlik ni. Problem nastaja pri večjih ali manjših valovih, ki jih vetrovi povzročajo. Na odprtem so valovi višji, lahko so krajši ali daljši. Vse to vpliva na tekmovalce; ti so lahko valov vajeni ali pa ne. Premagovanje valov zahteva posebno tehniko. Mediteran ima krajše, boj ostre valove. Sicer pa imamo v Mediteranu prijetnejše vetrove; naši tekmovalci jih lahko dovolj dobro spoznajo že na domačem terenu. Naš zaliv je morda premajhen, vendar so imeli priložnost trenirati v Dalmaciji in Grčiji.

Vi ste tekmovali v razredu zvezda, Vasilij Žbogar pa je kolajno osvojil v razredu laser. Kako se ta dva razreda razlikujeta? Laik opazi le to, da je bil Žbogar na jadrnici sam, vi pa ste bili ob krmarju drugi član posadke.

Laser je v moškem delu olimpijskega tekmovanja najbolj enostavna jadrnica. V laserju je pomembna kondicija, moč, obvladovanje taktike in tehnike jadranja. Hkrati laser ne daje velikih možnosti, da bi s samim jadrom in jamborom vplival na rezultat. Možnosti manevriranja so omejene. Jadrnica tipa zvezda - prva je bila zgrajena leta 1906 - se je v tem stoletju spremenila zelo malo. Drugačna je palubna oprema, jambor je iz drugačnega materiala, drugačna so jadra. Sicer pa sprememb ni bilo. Zvezda je gotovo ena najbolj kompleksnih jadrnic: tehnično je najzahtevnejša. Kdor obvlada zvezdo, je sposoben obvladovati tudi večje jadrnice. Jambor, denimo, ni raven. Glede na veter je jambor različno ukrivljen. Ukrivljenost jambora se posebej uravnava. Celo med samo regato se uravnava ukrivljenost jambora. Če jadrate proti vetru, potrebujete drugačno nastavitev jambora, kot če jadrate z vetrom. S spremembo nastavitve jambora se spreminja oblika jadra. Lahko je bolj ali manj trebušasto, bolj ali manj ploščato. Nastavitve niso fiksne, prilagajati jih je treba pogojem, ki so na regati.

Torej ste kot flokist skrbeli tudi za to, da ste prilagajali obliko jambora.

Tudi to. Za razliko od ostalih olimpijskih kategorij je pri zvezdi ves čas potrebno prilagajati nastavitve.

Na vetru ste preživeli veliko časa. O vetru ste lahko veliko razmišljali. Se vam je po glavi motala tudi misel o vetru kot energetskem viru?

O vetrnicah, ki bi jih postavljali na hribih, gotovo nisem razmišljal. O vetru kot energiji, ki jo uporabljamo v jadranju, pa sem. Veter ni neviden. Mi, ki ga uporabljamo za jadranje, vemo, kako se premika. Kako drsi nad jadrom, za jadrom. Zmotna je misel, da veter potiska jadrnico naprej. Ni res. Veter posrka jadro. In ta srk nastaja za jadrom.

Kot da bi za jadrom nastajal nekakšen vakuum?

Da. Silnice vetra na privetrnim kot zavetrni strani morajo teči vzporedno. Tega s prostim očesom sicer ne vidite, ob testiranjih jader pa vse to lahko dokažete.

Empirični dokaz, da veter ne potiska jader, pač pa jih srka, je v tem, da dobra jadrnica drvi hitreje od vetra.

Tekmovalna jadrnica je lahko hitrejša od vetra, pluje lahko proti vetru.

Ste o vetru razmišljali tudi kot o alternativnem viru energije, ki bi ga lahko uporabljali tudi v vsakdanjem življenju? Kot športnik ste namreč jadralec, kot poslovnež pa ste se ukvarjali z drugim energetskim virom, nafto.

Lagal bi, če bi trdil, da sem se s tem vprašanjem resneje ukvarjal. Kot športnik se z jadranjem ukvarjam 53 let. Bil sem prvi Slovenec, ki se je vključil v takrat še italijansko jadralno društvo. Leta 1951 sem šel v jadralni tečaj, po par tednih smo dobili diplome, da smo tečaj uspešno končali. V Kopru je tedaj obstal klub Vela, kar po italijansko pomeni jadro. Z diplomo v žepu sem šel na pomol gledat regato in nekemu krmarju, Italijanu, ki je bil na regati, sem naivno rekel, če bi me vzel sabo. Zelo vzvišeno me je pogledal in mi rekel: Va in montagna! Pojdi v hribe! Ti hribi so mi ostali v malih možganih. Rekel sem si: tole bomo že še poravnali. In res smo. Včasih smo tisti, ki smo se ukvarjali z jadranjem, veljali za čudne. Danes pa gre za šport, ki postaja konkurenčen smučanju in smučarskemu načinu preživljanja prostega časa. In tu ne gre zgolj za preživljanje prostega časa, pač pa tudi za način življenja.

Je veter lahko resen vir energije?

Nisem kak poseben izvedene. Kolikor spremljam razprave, sklepam, da je veter lahko eden od dodatnih virov. Ni pa nadomestilo za nafto.

Čas, ko cene nafte segajo do 50 dolarjev na sodček, najbrž že zahteva razmislek o drugih energetskih virih.

Pred 25 leti, ko je bila prva kriza, se je govorilo, da je zalog nafte še za 20, 25 let. Danes ugotavljajo, da je zalog še vsaj za 30 let. Pričakujem, da bodo odkrili še kakšna nahajališča, pa tudi nove energetske vire. Najcenejša je najbrž sončna energije. Pa energija Zemlje - konec koncev, Zemlja pod našimi nogami gori. Hkrati pa mislim, da bo nafta še zelo dolgo ključni energetski vir. Konkurira mu lahko jedrska energija; ravno berem, da Italija razmišlja o gradnji nove nuklearke. Sicer pa je diskusija o prihodnosti energetskih virov polna ugibanj.

Najbrž bomo imeli neke energetski pluralizem ...

Viri se bodo dopolnjevali.

Na čelo Istrabenza ste prišli v sedemdesetih letih; tedaj se je prvič začelo govoriti o varčevanju. Najbrž bo tudi tokratna naftna kriza prinesla spremembe, večjo varčnost.

Če pogledate današnje porabe in porabe pred 20 leti, boste videli veliko razliko. Kak manjši korak v tej smeri je še možen. Hkrati pa nadomestila za nafto v tem trenutku ne vidim.

Kaj je po vašem mnenju vplivalo na zadnjo eksplozijo cen nafte?

Elementov je več in se o njih veliko govori. Kriza v Iraku ima svoj vpliv. Kriza v Venezueli je drugi razlog. Kriza v Rusiji z Jukosovim škandalom je tretji razlog. Pozabiti pa ne smemo na rast porabe. Na področjih, ki so veljala za nerazvite, je poraba naftnih derivatov vedno višja. Tak primer je Kitajska.

Milijarda Kitajcev hrepeni, da bi s kolesa presedlala v avto.

Tako je. To ima nedvomno svoj vpliv. Dodajmo še nizko ceno dolarja. Kup dejavnikov se je torej pojavilo v istem trenutku in ta splet povzroča nerazumne cene nafte. Cena nafte je podvržena tržnim zakonitostim, torej zakonitostim ponudbe in povpraševanja. Ponudbe je enostavno premalo, povpraševanja pa preveč. Če je prejšnji teden cena nafte znašala tudi 50 dolarjev, moramo vedeti, da stroški pridobivanja znašajo od 6 do 9 dolarjev. Vso to razliko nekdo pobere. To so tisti, ki obvladujejo pridobivanje surove nafte, predelavo, transport in veletrgovino. Slovenci imamo tu velik problem, ker nimamo ničesar od tega. Vse, kar imamo, je to, da derivate kupimo in prodamo na slovenskem trgu. Vso smetano, ki nastaja v verigi od črpanja do črpalke, poberejo tisti, ki obvladujejo vire.

To razliko poberejo tisti, katerih interes je, da bi bil Irak nestabilen?

Seveda. Rusija, arabske države, Venezuela in druge države zdaj neverjetno služijo.

Hkrati lahko države s tem dobičkom financirajo tudi vojno.

S tem denarjem lahko financirate marsikaj. Če pogledate, kaj so arabske države - Kuvajt ali Katar - zgradile sredi puščave, vidite, kakšen je zaslužek z naftnimi posli. Imamo pač smolo, da nimamo nafte. Morda bodo pa zdaj kaj postrgali iz prekmurskih nahajališč.

Se bodo naftne cene na srednji rok stabilizirale? Vojna bo nekoč najbrž končana, hrepenenje po nakupu avtomobilov v nekdanjem nerazvitem svetu pa po kar trajalo.

Bil bi preveč domišljav, če bi skušal prerokovati, kar se bo zgodilo. Prebiram, kaj pravijo drugi, bolj razgledani in bolje obveščeni. Cena nafte se bo znižala. Napoved, da bo znašala okoli 30 dolarjev, se mi zdi realna. Vprašanje pa je, kdaj bo to. Bo treba počakati na konec vojne v Iraku, konec napadov na iraške naftovode, normalizacijo razmer v Venezueli, povečanje črpanja v Rusiji? Vse to lahko vpliva na znižanje cene, ki je danes gotovo pretirana.

Pravite, da je Slovenija glede cen nafte v neugodni vlogi. Ali na ravni države obstaja kak temeljitejši razmislek glede slovenske energetske politike?

Glede slovenskih prizadevanj, ki se tičejo morebitnih alternativnih virov, nimam ravno pozitivnega mnenja. Poglejte vse polemike, povezane s poskusi namestitve vetrnic na nekaterih hribih. Hkrati pa so ti potencialni energetski viri zgolj simbolični in glavnega problema Slovenije glede oskrbe z energenti ne morejo rešiti. Če pa bodo v svetu odkrili kaj novega, se bo Slovenija temu znala prilagoditi.

Na več koncih teče debata o prihodnosti in gospodarstvu. Eno diskusijo organizira vlada v okviru nove strategije razvoja Slovenije, drugo diskusijo organizira nekdanji predsednik v okviru Foruma 21, tretjo pa opozicija v okviru Zbora za republiko. Ste opazili kakšno bolj poglobljeno misel o energetski politiki v optiki naftne krize?

Nisem.

In vas skrbi, da te diskusije ni?

Seveda me. Nimamo prave energetske politike. Konec koncev, vlada se po mojem mnenju ne obnaša korektno do dveh distributerjev naftnih derivatov. Tako Petrol kot Istrabenz sta že leta in leta pod pritiskom brzdanja inflacije. Za posodobitev mreže bencinskih črpalk so bila opravljena velika vlaganja. Takšen povprečen standard bencinskih črpalk, kot je pri nas, boste našli redko kje na svetu. To pa ni nagrajeno. Kapital, ki je bil vložen v vse to, lastnikom ne prinaša pričakovanega donosa. Smo na robu dobičkonosnosti, saj država s svojim sistemom odmerja ceno naftnih derivatov in določa, koliko sme zaslužiti distributer. Torej nismo enakovredni tistim, ki lahko na trgu nastopajo s prosto oblikovano ceno. Na inflacijo vpliva še marsikaj, ne zgolj cena nafte. Ko sem bil še predsednik uprave Istrabenza in smo prodajali približno milijon ton derivatov, sem večkrat povedal, da bi v primeru, ko bi bila cena višja zgolj za en tolar, to prineslo dodatnih šest milijonov mark. En tolar za potrošnika ne pomeni nič. Za Petrol ali Istrabenz pa bi ta tolar pomenil, da bi lahko lastnikom zagotavljali bolj normalen dobiček. Dejstvo, da smo se v Istrabenzu odločili, da prodamo bencinske črpalke, je delno posledica politike, ko vlada distributerjem ni omogočala normalnih pogojev poslovanja.

Cena naftnih derivatov predstavlja nekakšno inflacijsko sidro.

Sam sem rekel, da plačujemo za to, da bi bilo ustvarjeno določeno volilno vzdušje, ker prispevamo k temu, da bi bila inflacija nižja, kot bi bila sicer. Pričakovali smo, da se bomo z vstopom v EU približali pogojem distributerjev iz drugih držav. Vendar se nič ne spreminja.

Omejene cene naftnih derivatov najbrž vplivajo tudi na to, da tuja konkurenca ne kaže posebnega interesa za prihod v Slovenijo.

Nekaj tuje konkurence je bilo, a so šli. Shell je imel pred tremi ali štirimi leti sedem črpalk, a jih je sklenil prodati, ker se jim ni splačalo. Ne vidim nevarnosti, da bi na slovenski trg rinili kakšni novi ponudniki. Edina možnost je, da se kdo iz tujine odloči za prevzem.

Kapital, ki ga je Istrabenz pridobil s prodajo bencinskih črpalk, usmerjate v turizem. Zakaj?

Za nakup hotelov v Portorožu smo se odločili, ker smo ocenili, da cena, ki naj bi jo plačali, ustreza pričakovanim dobičkom hotelov. Bolj rizične so nove investicije, pri katerih ne veš, ali bodo prinašale, kar pričakuješ. Slovenija je majhna; če govorimo o Portorožu, je ta s turizmom že tako nabit, da se veliko pametnega ne da več narediti. Po drugi strani danes ni več problem potovati v kraje, ki so včeraj veljali za popolno eksotiko.

Na koprskem zasedanju Zbora za republiko je na Istrabenz letela kritika, češ da sta bila prodaja Istrabenzovih bencinskih črpalk, ki so postavljene na strateških točkah, in Banke Koper v nasprotju z nacionalnimi interesi. Kaj je za vas nacionalni interes?

Nacionalni interes je zame v tem, da stvari, ki jih počnemo, Slovencem prinašajo boljše življenje. Ohraniti je treba Slovenijo in slovenski jezik, kot člani EU pa moramo skrbeti tudi, da bi dosegali čim boljše rezultate in da bi v razvoju lovili ostale članice. Če govorim konkretno o Istrabenzu: pred 12 leti, ko smo srečno izstopili iz tedanjega SOZD-a Petrol, smo se znašli tako rekoč goli in bosi. Izgubili smo polovico trga, ki smo ga pridobili v preteklosti. Bili smo pred dilemo, kako naprej. Takrat smo se, prepričan sem, odločili zelo pametno. Organizirali smo se kot Istrabenz d.d., dejavnosti pa smo organizirali v hčerinskih družbah, ki so bile sprva v 100 odstotni lastni Istrabenz d.d. Potem smo v hčerinske družbe pridobili tuje partnerje, ki so preplačali tedanjo vrednost naših družb. To nam je omogočili, da je Istrabenz v desetih letih postal čvrsta, močna družba, pomemben igralec. Po dvanajstih letih smo na področju naftnih derivatov prišli do točke, ko je bilo potrebno razmisliti, kako naprej. Nova uprava s predsednikom Bavčarjem na čelu je bila pred dilemo, ali naj vztraja ali pa naj vlaganja preusmeri v druge dejavnosti, kar bi Istrabenzu zagotovilo ponovno rast.

Je na odločitev za prodajo vlivala tudi situacija na globalnih naftnih trgih?

V nobenem primeru nismo mogli vplivati na dogodke na svetovnih trgih, doma pa nam niso pustili, da bi ustvarjali normalen donos na kapital, ki ga pričakujejo lastniki. Čakanje na mestu bi bila napaka. Sam bi se kot človek, ki je v Istrabenzu preživel 36 let, tudi zaradi sentimentalnih razlogov težko odločil za prodajo. Vendar je vizija sedanje uprave prepričala nadzorni svet. Zato smo usmeritev soglasno podprli.

Kaj pa prodaja Banke Koper?

Na nas, ki smo ob tem sodelovali, je bilo zlite veliko gnojnice. Govorijo: Kosmina je prodal Banko Koper. Sam sem predstavljal enega od lastnikom Banke Koper.

Bili ste lastnik približno tretjinskega deleža.

Istrabenz je imel v lasti 31 odstotkov, Luka Koper 33, Intereuropa pa okrog 15 odstotkov. Prepričan sem, da je bila poteza pametna. Morali smo si odgovoriti na vprašanje, kakšno perspektivo ima Banka Koper. NLB je ponujala prevzem, plačali bi podobno ceno kot italijanski ponudnik, hkrati pa bi NLB izvedla popolno reorganizacijo. Banka Koper bi ostala zgolj podružnica NLB. S tem se nismo mogli strinjati.

Zakaj ne?

Za nas je pomembno, da Banka Koper ostane kot samostojna pravna oseba, da še naprej zaposluje 300 ali 400 ljudi. Pomembno je, da Banka Koper funkcionira. Govoriti, da so Banko Koper prevzeli Italijani in da je to nekaj slabega, je neumno. Banka bo funkcionirala le, če jo bodo ljudje in podjetja uporabljali, ker bo dobra. Ponujati mora kredite, ki bodo ugodni. Če tega ne more zagotoviti, naj propade.

Na obali je nekaj velikih podjetij. Ali lahko Banka Koper spremlja poslovanje teh velikih podjetij, denimo Luke Koper, Istrabenza ali Intereurope?

Banka Koper ugodnih kreditov, ki so bili plasirani tudi v slovensko gospodarstvo, če bi funkcionirala v starih okvirih, ne bi mogla ponuditi. Sam nacionalni interes razumem kot uspešnejše oblike gospodarjenja, ki koristijo nam vsem.

Ste naslednika, Igorja Bavčarja, že peljali na jadrnico?

Enkrat, pred kakšnim letom in pol, smo ga peljali.

Zanimajo ga drugi vodni športi.

On je ribič.