Predsednika vlade odgovarjata

Kakšna je vaša diagnoza sedanjega stanja Slovenije? Je pacient okreval ali je tik pred tem, da ga pobere?

Bajuk: Pacient ima resne zdravstvene težave, ki lahko nepopravljivo ogrozijo njegovo zdravje. Zato je treba začeti čimprejšnje zdravljenje bolezni in ne zgolj nadaljevati sedanjo terapijo lajšanja simptomov in kozmetičnih popravkov.

Koalicija pod vodstvom LDS se je znašla v slepi ulici. Njihova dolgoletna vladavina je povzročila, da so se zaprli v svoj krog. Nepregledna privatizacija ni pospešila gospodarskega razvoja, temveč je le povečala družbeno razslojenost. Podjetništvu jemljeta zagon "neprijazno okolje" in pretirana birokracija. Pravna država je neučinkovita, kjer deluje, pa je očitno prepočasna.

Vlada se slabo odziva na pozitivne spremembe v evropskih političnih in gospodarskih razmerah, zato ostajajo številne priložnosti neizrabljene. Tuje investicije so tako rekoč nične, predvsem t. i. "greenfield". Neprestano večanje zadolževanja javnega sektorja ogroža našo makroekonomsko stabilnost. Uvoz narašča hitreje kot izvoz. Neenakomeren regionalni razvoj ostaja eden ključnih družbenih problemov. Številne politične odločitve so povezane z zlorabo položaja, klientelizmom, korupcijo in nepotizmom.

Za prihodnost slovenskega naroda in države so najnevarnejše odložene posledice sedanje politike, ki je družini nenaklonjena in je njena posledica ena najnižjih stopenj rodnosti v Evropi.

Rop: Slovenija ni nikakršen pacient, nasprotno, v dobri kondiciji je in kvečjemu kakšnega škodoželjneža lahko pobira od zavisti, ko se ozre na prehojeno pot. Slovenija je mlada država in še "zelo pri močeh". V zadnjem obdobju smo več kot uspešno opravili eno največjih preizkušenj - to je vstop v EU, inflacija je danes najnižja od osamosvojitve, prav tako je najnižje doslej število registriranih brezposelnih, gospodarska rast je stabilno nadpovprečna glede na EU in je ponovno v vzponu. Prav je, da si te uspehe samozavestno priznamo. Res pa je tudi, da prihodnosti Slovenije ni mogoče graditi zgolj na vztrajnostnem momentu, ker nam tudi doslej ni bilo nič podarjeno. Program LDS Skupaj spreminjamo Slovenijo je podroben razvojni načrt, ki ga je pripravila kombinirana ekipa že preizkušenih in novih strokovnjakov, ki združujejo kilometrino in svežino. Konkreten program in kompetentna ekipa sta naš odgovor na izziv prvega mandata v EU.

Kakšna bo, glede na sedanje stanje, podoba Slovenije čez štiri leta?

Bajuk: V veliki meri bo odvisna od sestave bodoče vlade. Nova Slovenija predlaga novo smer, ki temelji na prepričanju, da Slovenci zmoremo več, veliko več in bolje kot do sedaj. Predlagamo novo smer, ki nas bo vodila k novim priložnostim za vse. Zavzemamo se za sodobno tržno gospodarstvo, ki bo zgrajeno na podlagi zaupanja v ustvarjalnost in marljivost slovenskega človeka, za doslednejšo uresničitev socialne države na podlagi solidarnosti in osebne odgovornosti ter za verodostojno uveljavitev pravne države, utemeljene na načelu enakosti vseh, prav vseh pred zakonom.

Rop: Sem optimist - uspešna! S pravo vizijo in spodbudami so možnosti Slovenije, da izboljša svoj položaj v EU, pa tudi širše, precejšnje. Naša naloga pa je, da te priložnosti, ki so se nam ponudile tudi s članstvom v EU, pravočasno prepoznano in izkoristimo. Skratka - Slovenijo vidim kot državo, ki je sposobna uspevati v mednarodni gospodarski tekmi, hkrati pa svojim državljanom zagotavlja socialno varnost in kakovost življenja, ki ni vezana zgolj na materialne dobrine.

Razvoj Slovenije naj bi v prihodnosti temeljil na zmanjševanju javne porabe in hkrati na ohranjanju pridobitev socialne države. Po našem gre za floskulo, ki ni uresničljiva. Zmanjševanje javne porabe predvideva zniževanje standardov socialne države. In nasprotno, ohranjanje standardov socialne države pomeni vsaj ohranjanje sedanje ravni, če ne celo zvečevanje javne porabe. Kako nameravate rešiti ta problem? Je prednostna naloga ohranitev pridobitev socialne države ali zmanjševanje javne porabe (in posledično odpravljanje nekaterih storitev socialne države)?

Bajuk: Vztrajno, dolgoročno zmanjševanje javne porabe skupaj z ohranjanjem pridobitev socialne države ni nikakršna floskula, temveč neizogiben pogoj za višjo gospodarsko rast. Rad bi poudaril, da gre v našem predlogu za "dolgoročno" zniževanje javne porabe v obdobju desetih do petnajstih let. "Zniževanje javne porabe" je pojem, ki se v ekonomski stroki vedno predstavlja v povezavi z bruto domačim proizvodom. Torej, ko govorimo o zniževanju javne porabe, to ne pomeni nič drugega kot to, da se iz leta v leto to sorazmerje kot odstotek BDP niža, to pa se doseže že s tem, da je gospodarska rast višja od rasti javne porabe. Če pa govorimo o floskulah, bi opozoril na to, da se nad tem predlogom zgražajo v LDS, čeprav so prav oni predlagali - prek sprememb v formuli za usklajevanje pokojnin s plačami - dejansko zmanjšanje pravic upokojencev, medtem ko so vztrajno večali javno porabo.

"Problem", ki ga navajate, bi obstajal le, če bi se v Sloveniji "sprijaznili" s sedanjo prakso oziroma bi bili pripravljeni v nedogled nadaljevati sedanjo prakso sistematičnega kršenja zakona o javnih naročilih, klientelizma in korupcije (na primer kupovanje "bankrotiranih" bank z javnimi sredstvi "a la SIB" - brez navideznih posledic za storilce), načrtnega nereda na področju koncesij (partnerstvo med državo in zasebnim sektorjem), neizmerno velikega obsega t. i. sive ekonomije, ki po nekaterih podatkih presega 27 odstotkov oziroma je 60 odstotkov nad povprečjem držav članic OECD (Doing Business 2005, Svetovna banka) itd.

V Novi Sloveniji menimo, da samo na teh področjih razpolagamo z "rezervami", to pa dejansko pomeni, da se v Sloveniji, če bi se odločili za takšen pristop, še kar nekaj časa ne bomo spoprijeli s tem "problemom". Torej, prava dilema je, ali bomo zmožni bolj pošteno in gospodarno ravnati z javnimi sredstvi ali ne. Nova Slovenija se bo osredotočila na izrabo vseh teh "skritih" rezerv in potencialov, to nam bo zagotovilo potrebni manevrski prostor. Ustvarili bomo možnosti za zdrav gospodarski razvoj in omejili zadolževanje javnega sektorja. Hkrati bomo na področju socialne države posameznike spodbujali k odgovornejšemu ravnanju in večji samoiniciativnosti. V Novi Sloveniji smo prepričani, da vsaj v prihodnjih letih naš razvoj ne bo temeljil na konfliktu med socialno državo in zagotavljanjem sredstev za njeno delovanje. Boljša in učinkovitejša socialna država je prvi pogoj za gospodarski in splošni družbeni razvoj Slovenije.

Rop: Tako kot ni mogoče sočasno govoriti o sprostitvi gospodarske pobude in zagovarjati ksenofobne politike, tudi ni mogoče jemati resno stranke NSi, ki govori, da bo povečala na primer pokojnine in drastično zmanjšala javno porabo. Angleži imajo za to pregovor, ki pravi, da ni mogoče "to have a cake and to eat it". Za zmanjševanje javne porabe si je treba prizadevati, vendar nikakor ne na račun socialne države in rušenja osnovnih ravnotežij, ki so ravno odlika t. i. slovenske razvojne poti. Če bi Slovenija ubrala to novo pot, kot pravi SDS, ali to novo smer, kot pravi NSi, to ne bi bila več tista Slovenija, ki jo v dobrem poznamo danes. V Evropi je kar nekaj držav, ki so gospodarsko izjemno uspešne in imajo visoke standarde socialnega varstva, in ne vidim razlogov, zakaj bi se Slovenija zgledovala po slabših od sebe. Prednostna naloga je torej zagotavljati gospodarsko rast s sodobnimi vzvodi, ki instrumentov socialne države in vključujoče družbe ne dojemajo zgolj kot odvečen strošek, ampak kot dejavnik spodbudnega gospodarskega okolja. Se pa strinjam, da bo tudi v prihodnje treba veliko pozornosti nameniti boljši preglednosti ter optimalni in pravični usmerjenosti socialnih transferjev.

Poročilo Svetovne banke Doing Business (Finance, 14. septembra 2004) ugotavlja, da je slovensko okolje podjetnikom nenaklonjeno. Zakaj? Kdo je odgovoren za takšne razmere?

Bajuk: Gre za letne mednarodne primerjave na podlagi podatkov in analitičnih prispevkov nacionalnih ustanov in izvedencev (za vsako državo so imena domačih izvedencev in ustanov navedena na spletni strani Svetovne banke (www.worldbank.org)).

(Ne)naklonjenost je merjena z določenimi indeksi na sedmih področjih, pri čemer uporabljajo enako metodologijo za vse države. Za zdaj razpolagamo le z globalnimi podatki za vsako od 147 držav, in sicer na sedmih področjih. Podrobnejše poročilo bo na razpolago šele 30. septembra. Že primerjava teh globalnih podatkov s tistimi, ki so bili objavljeni lani, kaže, da se položaj v Sloveniji ni nič kaj izboljšal. Zakaj? Ker naša vlada temu ni posvetila ustrezne pozornosti. Po izjavah starega znanca so se tega poročila lotili podobno kot tistega iz Švice (IMD World Competitivness): nekaj naj bi bili protestirali zaradi metodologije ... Naj omenim tudi, kako drugače so se tega lotili na Slovaškem. Po lanskem, zanje dokaj poraznem poročilu so se obrnili na Svetovno banko in zaprosili za nasvete, kako in kaj bi lahko naredili, da bi položaj spremenili, in so seveda tudi ukrepali. Izkazalo se je, da je mogoče nekatere stvari dokaj hitro spremeniti, saj letos "kotirajo" veliko boljše. Morda bi se le izplačalo, da bi naši oblastniki malo pokukali v svet in pregledali t. i. "best practices". Ne morem se otresti občutka, da res ravnajo, kot da vse vedo ...

Ko so se ti podatki pojavili v naših medijih (Finance, 14. septembra), je gospod predsednik vlade hitel s pojasnili, da je naša "neprijaznost" do podjetništva posledica zvestobe LDS socialni državi. Konkretno je obrazložil, da je za ugotovljeno togost, ki prevladuje na našem delovnem trgu, kriva večja odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja. To je seveda deloma res: v Sloveniji se odpravnina izplačuje za približno 47 tednov, povprečje v državah OECD pa je 40,4 tedna.

A vendar gospod predsednik vlade ni prav nič pojasnil, da je to le eden o petih indeksov, ki jih na tem področju uporabljajo v teh primerjavah, ter eden od najmanj "krivih" za naš relativni položaj, kar zadeva togost delovnega trga. Prav tako ni omenil težav, s katerimi se podjetniki spoprijemajo na samem začetku ("starting business"), o zapletenosti postopkov pri prenosu lastnine (391 dni proti 34 v državah OECD), o težavah, s katerimi morajo računati, če se hočejo dokopati do posojil, o pravni varnosti investitorjev, o tem, da pri stečaju upniki v povprečju lahko pričakujejo, da bodo dobili povrnjenih le 23,6 odstotka terjatev, v državah OECD pa je ta odstotek skoraj trikrat večji, 72,1 odstotka, in da bodo za ta pičli izkupiček morali v Sloveniji čakati tri leta in pol namesto enega in pol kot v najrazvitejših državah.

Rop: Analize ne smemo vzeti dobesedno, sklepi na podlagi vprašalnikov temeljijo na odgovorih približno 13 podjetij in institucij, to pa kakovost podatkov oziroma reprezentativnost zajetega vzorca relativizira.

Razlogi za tako poročilo so posamezna ozka grla, ki pa smo se jih zelo resno lotili. Nekatere administrativne ovire so bile odpravljene s sprejetjem obrtnega zakona in zakona o podpornem okolju za podjetništvo ter z novelo zakona o gospodarskih družbah. Skrajšali so se roki (s treh mesecev na en mesec, osem dni za s. p.) in znižali stroški za ustanovitev podjetja (znižanje sodnih taks za 50 odstotkov). Intenzivno se ukvarjamo s projektom VEM (Vse na enem mestu) in z izvajanjem sprejetih zakonskih rešitev. Spodbujanje podjetništva ostaja pomembna prednostna naloga, zlasti v smislu zmanjševanja administrativnih ovir in zagotavljanja zagonskih sredstev za mala in srednje velika podjetja. Pomemben razlog za tako poročilo je verjetno tudi razmeroma toga delovna zakonodaja. V tem mandatu so se sicer zgodile nekatere spremembe v smeri fleksibilnosti, temeljitejše spremembe pa so mogoče le ob socialnem soglasju med delodajalci, delojemalci in vlado.

Kaj konkretno boste naredili, da bo slovensko okolje do podjetnikov prijaznejše?

Bajuk: Preučili bomo vsakega izmed dejavnikov, ki vplivajo na t. i. "prijaznost" našega okolja do razvoja podjetništva, in na podlagi izkušenj v primerljivih državah predlagali potrebne spremembe (glej odgovor na prejšnje vprašanje). Poleg tega se bomo zavzeli, da bomo v najkrajšem možnem času zagotovili boljšo plačilno disciplino začenši pri sami državi, ki je eden od najpomembnejših virov le te. Glede tega bomo v naš pravni red uvedli tudi direktivo o plačilni nedisciplini, ki jo je Evropska komisija sprejela že leta 2002 in velja za vsa podjetja, zasebna in državna, pa tudi za ustanove (naj omenim, da je Obrtna zbornica Slovenije že predlagala čimprejšnji prevzem te smernice v naš pravni red, vendar je ministrstvo za finance predlog zavrnilo).

Rop: Gre za tri ključna področja: spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti, odpravljanje administrativnih ovir in davčno reformo. Na vseh treh področjih so bili v zadnjih dveh letih narejeni bistveni premiki, v prihodnjih letih pa gre za nadaljevanje in dokončanje začetih aktivnosti in izpeljavo sprejetih zakonskih rešitev.

V okviru programa spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti in v povezavi z Enotnim programskim dokumentom gre za še intenzivnejšo usmeritev v vlaganje v raziskave in razvoj (skupni projekti podjetij in institucij znanja, vzpostavitev inovacijske infrastrukture - tehnološki centri, inkubatorji, centri odličnosti ipd.), razvoj turističnih destinacij, razvoj novih oblik financiranja za mala in srednje velika podjetja (zlasti v začetnih fazah), zagotavljanje gospodarske infrastrukture in spodbujanje neposrednih tujih investicij.

Kot že rečeno, je v okviru odpravljanja oziroma zmanjševanja administrativnih ovir glavni poudarek na dokončanju projekta Vse na enem mestu (VEM). Do sedaj sta bili vzpostavljeni infotočka in podporna točka, trenutno poteka pilotni projekt za vzpostavitev e-registracijske točke za s. p.

V sklopu davčne reforme gre predvsem za spremembe v smislu zmanjšanja obremenitve dela (zakon o dohodnini in zakon o davku na izplačane plače) in preusmeritve olajšav v razvojne naložbe ter zaposlovanje visoko kvalificirane delovne sile (zakon o davku od dohodka pravnih oseb).

Se strinjate z dekriminalizacijo mehkih drog?

Bajuk: Odvisnosti so kuga sodobnega časa. Za učinkovit spopad z odvisnostjo moramo bolje uskladiti vse veljavne ukrepe in organizacije na tem področju ter jim še dodatno finančno pomagati. Predvsem pa se bomo zavzeli za krepitev ukrepov v zvezi s preventivo in čim boljšo integracijo nekdanjih zasvojencev v njihovo domače okolje. Nasprotujemo poskusom legalizacije trdih, pa tudi mehkih drog. Legalizacija zbuja vtis, da je uživanje mamil neškodljivo, to pa znatno znižuje prag, ki varuje mladino pred svetom mamil.

Rop: Dejstvo je, da nobena država na svetu ni legalizirala drog, ne mehkih in ne trdih. Kar nekaj držav pa je, kjer tolerirajo posest manjših količin mehkih drog za lastno uporabo ali pa imajo za posest predpisane nižje kazni.

Ukrepi predvsem evropskih držav, pri tem imam v mislih tudi Slovenijo, gredo v smeri zmanjševanja škode zaradi uporabe drog, in sicer z namenom, da bi tisti, ki uporabljajo droge, te uporabljali čim varneje, da bi čim bolj zavarovali sebe in okolico pred stranskimi učinki uporabe.

Popolna dekriminalizacija tudi t. i. mehkih drog odpira celo vrsto vprašanj in dilem. Pomembno vprašanje je, ali je preventivna dejavnost toliko razvita, da v takšnem primeru po njej ne bi posegali tisti, ki tega sicer ne bi naredili. O tem morajo biti še opravljene zelo resne strokovne razprave. Sam mislim, da nobena droga nikakor ne bi smela biti dostopna otrokom in mlajšim od 18 let.

Ali naj se Slovenija v prihodnosti bolj naslanja na zdravstvene zavarovalnice v zasebni lasti ali naj se zdravstvene storitve financirajo pretežno iz javne zdravstvene blagajne?

Bajuk: Najprej je treba poskrbeti za večjo učinkovitost in preglednost poslovanja zdravstvenega zavarovanja. Osnovno zdravstveno zavarovanje se mora še naprej skoraj v celoti financirati iz javne zdravstvene blagajne. Pri tem ne izključujemo možnosti zasebnega dopolnilnega zavarovanja, vendar le za nadstandardne storitve. Vztrajali bomo, da bodo morali imeti vsi prebivalci zagotovljene osnovne zdravstvene storitve.

Rop: Zdravstvene storitve, ki jih kot potrebne za zdravje državljanov opredeli ustrezna stroka (sveženj zdravstvenih pravic), se morajo financirati na solidaren način; vsi državljani torej zanje prispevajo sorazmerno s svojim dohodkom. Najenostavneje je to zagotoviti s financiranjem iz zdravstvenega prispevka. Pri nas se del (v povprečju 14 odstotkov) teh pravic financira iz zasebnega dopolnilnega zavarovanja, kar je zmanjšalo solidarnost, in z reformo nameravamo to odpraviti. Če bo tako zavarovanje ostalo, bo moralo svoje premije oblikovati ob upoštevanju prejemkov državljanov. Storitve, ki niso vključene v sveženj pravic iz obveznega zavarovanja, pa so področje zasebnega zavarovanja.

Ali naj vlada privatizira državni delež v NLB? Ali naj vlada privatizira NKBM?

Bajuk: Čim prej moramo ustvari do gospodarstva prijaznejše okolje, ki pa mora imeti v bančnem sistemu ustrezno in učinkovito oporo. Ustvarjanje takšnega okolja - na vseh področjih - je bistvena naloga države. Lastne izkušnje ter izkušnje drugod po svetu kažejo, da sama po sebi državna lastnina še ni nikakršno jamstvo za ustreznost in učinkovitost takšnega okolja. Če kaj, ravno nasprotno. Torej, proces privatizacije se mora nadaljevati.

Rop: Vlada se je privatizacije bank v lasti Republike Slovenije lotila postopoma, upoštevajoč negativne izkušnje držav, ki so prehitro razprodale svoje deleže v finančnih institucijah, in zavedajoč se težav, ki bi jih premalo premišljena privatizacija prinesla. Delež države v lastniškem kapitalu bank se je zmanjšal s 36,8 odstotka leta 2000 na 19,2 odstotka, delež tujega kapitala v lastniškem kapitalu bank pa je narasel z 12 odstotkov leta 2000 na 32,3 odstotka.

Vlada je v tem mandatu uspešno izpeljala postopek privatizacije NLB. Pred začetkom privatizacije NLB je imela RS v njej 83-odstotni delež, KAD in SOD po 5-odstotni delež in drugi delničarji 7-odstotni delež. Pred koncem prve faze privatizacije, to je prodaje delnic NLB ključnemu investitorju, je NLB izpeljala priključitev treh bank hčera, in sicer Pomurske, Velenjske in Dolenjske banke, s čimer se je lastniški delež RS znižal na 74 odstotkov, delničarji priključenih bank pa so pridobili skupaj 10-odstotni delež v NLB. Po izpeljanem postopku prodaje 34 odstotkov belgijski bančno-zavarovalni skupini KBC, 5 odstotkov Evropski banki za obnovo in razvoj in 0,3 odstotka osmim domačim investitorjem je RS obdržala 35,41-odstotni delež v NLB. Tako RS ostaja največji posamični delničar NLB, zagotovljena pa je tudi ciljna lastniška struktura po tretjinah: tretjina država, tretjina ključni investitor in tretjina drugi investitorji.

Sočasno s postopkom prodaje NLB je tekel tudi postopek privatizacije NKBM, a je bila prodaja 65-odstotnega deleža tujemu strateškemu partnerju ustavljena, saj po mnenju komisije, ki je vodila postopek, nobena od prejetih ponudb ni ustrezala vsem zastavljenim ciljem iz vladnega programa privatizacije NKBM. Po ustavitvi postopka prodaje sta uprava in nadzorni svet NKBM pripravila strategijo razvoja banke, ena osrednjih točk te strategije pa je povezava s Poštno banko Slovenije. Vlada se strinja s povezavo NKBM s PBS predvsem zaradi nadaljnje konsolidacije bančnega sektorja in pričakovanih sinergijskih učinkov zaradi povezave obeh bank. Kot veste, je prvi korak že narejen, saj je NKBM pred dnevi postala lastnica 55-odstotnega deleža PBS.

Bistveno je, da je bančni sektor v RS stabilen in uspešen, in to navkljub že vrsto let prisotni tuji konkurenci in trendu zniževanja aktivnih in pasivnih obrestnih mer, na kar kažejo tudi mednarodne primerjave kazalcev uspešnosti poslovanja našega bančnega sektorja.

Ali naj vlada ob morebitni privatizaciji bank zagotovi mehanizme, s katerimi bi omogočila, da bi NLB/NKBM ostala v lasti slovenskih pravnih in fizičnih oseb? Je po vstopu v EU sploh možna "pozitivna diskriminacija" domačih investitorjev?

Bajuk: Zaradi zagotavljanja večje konkurence na bančnem trgu in uvajanja novih bančnih storitev si mora država prizadevati, da bomo dobili strateške tuje partnerje s preverjenimi izkušnjami predvsem v malem in srednje velikem gospodarstvu. Obstajajo pa resni dvomi, ali bi bančni sistem v popolnoma tuji lasti dejansko odigral vlogo, nujno za razvoj našega podjetništva. Zato se v Novi Sloveniji zavzemamo za čim bolj transparentno postopno privatizacijo, pri kateri bodo domači in tuji zasebniki ter podjetja imeli enak dostop. Zaupamo v ustvarjalnost, iznajdljivost in podjetnost Slovencev, zato menimo, da "pozitivna diskriminacija" slovenskih investitorjev pred drugimi ni potrebna.

Rop: Dosedanji postopki privatizacije bank so bili postopni in dovolj premišljeni. Predvsem pa so bili transparentni in izpeljani v skladu z zakoni, ki so usklajeni z evropskimi pravili, katerih temelj je načelo nediskriminatornosti. Tako je treba ravnati tudi v bodoče. Kar se tiče nadaljnjih korakov privatizacije bančnega sektorja, je treba ugotoviti, da se nikamor ne mudi, da imamo povsem konkurenčen bančni sektor, ki je, kar zadeva lastniško strukturo, popolnoma primerljiv z drugimi lastniškimi strukturami v drugih državah. Zato za zdaj ne vidimo razlogov za prodajo deležev države v bančnem sektorju.

Generalni sekretar OZN Kofi Anan je posredovanje v Iraku označil za nezakonito. Se strinjate s tem mnenjem?

Bajuk: Generalni sekretar Kofi Anan je pozval k večjemu spoštovanju in veljavi mednarodnega prava in sočasno obsodil nasilje nad iraškimi zaporniki. Seveda se s takšnim mnenjem v celoti strinjam.

Rop: Naj vas spomnim na izjavo, ki jo je Vlada RS sprejela 20. marca 2003 ob začetku vojaške akcije proti Iraku. V njej smo poudarili, da se je RS ves čas iraške krize zavzemala za vodilno vlogo OZN in za to, da VS OZN kot organ, ki je najbolj odgovoren za svetovni mir in varnost, doseže enotnost svojih članic pri odločanju o ukrepih glede Iraka. Vlada se je ves čas zavzemala za rešitev krize z mirnimi sredstvi, podpirala zahteve do Iraka, vsebovane v resolucijah VS OZN, ter poudarjala, da je lahko uporaba sile le zadnje sredstvo. V izjavi je vlada izrazila obžalovanje, da je razvoj dogodkov pri reševanju iraške krize privedel do uporabe oborožene sile in da VS OZN kljub prizadevanju članic ni uspelo oblikovati konsenza in sprejeti ustrezne odločitve glede poti dokončne razorožitve Iraka. Dogodki v Iraku čedalje bolj dokazujejo pravilnost stališča, ki ga je ob začetku vojaškega posredovanja sprejela slovenska vlada. To stališče je na mestu tudi v luči mnenja generalnega sekretarja OZN Anana.

Bi morali pripadniki Slovenske vojske v prihodnosti sodelovati v operacijah v Iraku? Ameriški veleposlanik Johnny Young je pred odhodom v izjavi za medije razočarano dejal - če parafraziramo -, da je Slovenija ameriške zaveznike pustila na cedilu. Ali naj Slovenija v prihodnosti okrepi sodelovanje predvsem z ZDA ali predvsem z EU?

Bajuk: Ne, Slovenska vojska kot takšna v Iraku ne more sodelovati. Menimo, da bi to bilo mogoče le pod pokroviteljstvom Združenih narodov. Odločanje med EU in ZDA - to vprašanje ste nekoliko nerodno zastavili. Te dileme v resnici ni. Slovenija je v EU, Slovenija sooblikuje EU, EU pa sodeluje z ZDA; kako in kdaj, je dogovorjeno znotraj EU.

Rop: Kar zadeva prvi del vašega vprašanja, želim ponovno poudariti, da Slovenija vojaškega posredovanja v Iraku ni podprla. S svojimi oboroženimi silami ne sodeluje in tudi ne bo sodelovala v vojaških operacijah v Iraku. Svoja prizadevanja usmerjamo v humanitarne projekte, ki pripomorejo k stabilizaciji tamkajšnjih razmer. Zagotavljamo na primer psihosocialno pomoč travmatiziranim otrokom, pomagamo pri razminiranju in pri obnovi šol v Iraku. S petimi policijskimi inštruktorji sodelujemo pri usposabljanju iraških policistov v Jordaniji, s čimer želimo pripomoči k zagotavljanju varnega okolja za dolgoročno ureditev razmer v Iraku. V Ljubljani pripravljamo tudi šolanje iraških poslovnežev.

Glede drugega dela vašega vprašanja je treba imeti pred očmi, da je Slovenija članica EU in Nata, ZDA pa so naša pomembna partnerica, zaveznica in prijateljska država, ki ima v svetu veliko težo. Slovenija je zavezana k ohranjanju in krepitvi dobrih transatlantskih odnosov, kar je tudi prednostna naloga EU. Po svojih močeh prispevamo k preseganju morebitnih različnih stališč v Evropi in v evro-atlantski skupnosti. Ob tem naj poudarim, da se zunanjepolitična in obrambno-varnostna dimenzija delovanja EU v koordinaciji z Natom v zadnjem času močno krepi. Z vstopom v EU se je v te procese dejavno vključila tudi Slovenija. Menim, da je nadaljnji razvoj skupne evropske zunanje in varnostne politike (SZVP) in evropske varnostne in obrambne politike (EVOP) za Slovenijo in druge članice EU izjemnega pomena, saj zagotavljanje varnosti v današnjem globaliziranem svetu pogosto presega zmogljivosti posameznih držav. To je zelo koristno tudi zato, ker tako Evropa pridobiva večji vpliv na svetovnem prizorišču.

Ali naj Slovenija nadaljuje sodelovanje v mirovni misiji v Afganistanu?

Bajuk: Sodelovanje v Afganistanu bi morali nadaljevati. Naše sodelovanje je sorazmerno z našo močjo in velikostjo, zato je prav, da Slovenija na neki način solidarno pristopa k državam, ki so potrebne pomoči. Pri tej operaciji gre v bistvu za ljudi v Afganistanu in tem ljudem smo tudi s čisto človeškega vidika dolžni pomagati.

Rop: Mirovna operacija v Afganistanu ima jasen mednarodnopravni temelj - temelji na bonskem sporazumu in na resolucijah VS OZN. Menim, da je prav, da tudi Slovenija po svojih zmožnostih prispeva k ohranjanju miru na tistih območjih, do katerih mednarodna skupnost skladno z mednarodnim pravom izkaže posebno odgovornost. Tako Slovenija v mednarodnih odnosih lahko pokaže zrelost in solidarnost z ljudmi, ki živijo na kriznih območjih.

Slovenska vojska sodeluje v mirovnih operacijah v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu. Je smiselno, da Slovenija svoje vojake pošilja na Balkan?

Bajuk: Seveda je smiselno. Balkan se razprostira pred našimi vrati. Ne moremo se delati, da ne vidimo kriz in revščine kjerkoli po svetu, zlasti pa v svoji soseščini. Dokler bomo lahko pomagali in dokler bomo zaželeni, moramo pomagati tudi pri stabilizaciji Balkana.

Rop: Slovenija je v mednarodni skupnosti enakopravna in odgovorna država. Prav je, da prevzemamo odgovornost zlasti za mir in stabilnost na območju zahodnega Balkana, ki je v naši neposredni bližini. V tej regiji imamo tudi pomembne gospodarske interese, zato je njena stabilnost v našem neposrednem interesu. Mir in stabilnost v tem delu Evrope sta poleg tega v interesu celotne EU, ki je državam zahodnega Balkana ob izpolnjevanju vseh potrebnih pogojev ponudila možnost članstva. Zaradi znanih zgodovinskih okoliščin in bogatih izkušenj Slovenija tem državam na poti v EU lahko veliko pomaga. To od nas pričakuje tudi EU. Glede na vse to menim, da je prav, da sodelujemo v mednarodnih mirovnih operacijah na Balkanu.

Leta 2005 Slovenija prevzema predsedovanje organizaciji OVSE. Je slovenska diplomacija sploh usposobljena za zahtevno nalogo?

Bajuk: Veste, v slovenski diplomaciji je stanje podobno kot drugod v državni upravi. Imamo ljudi, ki so zelo dobro strokovno podkovani, žal pa se strokovnost sama ne ceni vedno, ampak bolj politična pripadnost. To, da na veleposlaniška mesta odhajajo strankarsko izpostavljeni ljudje iz vladajoče koalicije, odsluženi ministri ipd., ni zdrava praksa ...

No, pa se vrnimo k organizaciji OVSE. Projekt je tu, slovenska diplomacija ga mora odgovorno in strokovno izpeljati in verjamem, da ga bo. Pomeni pa to trdo delo na diplomatskem parketu, od predsednika vlade navzdol. Zavedati se namreč moramo, da nam pri tem ne sme spodrsniti.

Rop: Slovenija se na predsedovanje organizaciji OVSE že dalj časa temeljito pripravlja. Priprave potekajo dobro in v skladu z zastavljenimi načrti. Slovenija že ima izkušnje s predsedovanjem mednarodnim organizacijam. Spomnimo se dvakratnega enomesečnega predsedovanja VS OZN v letih 1998 in 1999. Naša diplomacija se je takrat izvrstno izkazala. Glede na to o sposobnosti slovenske diplomacije za izvedbo zahtevnih nalog, povezanih s predsedovanjem organizaciji OVSE, niti najmanj ne dvomim.

Podpirate uvedbo verouka v javne šole?

Bajuk: Ustava Republike Slovenije že uvodoma določa, da so država in verske skupnosti ločene. V 41. členu ustave je določeno, da je izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju svobodno in da imajo starši pravico v skladu s svojim prepričanjem zagotavljati otrokom versko in moralno vzgojo. Ustava konfesionalne dejavnosti v šolah posebej ne ureja, je pa slovensko ustavno sodišče navedeno vprašanje že obravnavalo v zadevi U-I-68/98, s čimer smo v Novi Sloveniji podrobno seznanjeni. V Novi Sloveniji absolutno spoštujemo pravico vsakega posameznika, da se mu glede verskega prepričanja ni treba opredeliti, in tudi, da mora država preprečiti vsakršno prisilno konfrontacijo posameznika s kakršnimkoli verskim ali ideološkim prepričanjem. Opozoriti pa velja, da v Sloveniji še vedno nimamo ustrezno zakonsko urejenega delovanja verskih skupnosti, kar je ovira pri uresničevanju pozitivnega vidika ustavne pravice svobode verovanja. Žal sedanja vlada v celotnem mandatu ni naredila nič za izboljšanje odnosov s tradicionalnimi verskimi skupnostmi v Sloveniji. Zaradi vsega navedenega menimo, da bi starši morali imeti v skladu s svojim vrednostnim sistemom možnost, da se odločijo za izbirni predmet, ki jim bo pomagal pri vzgoji otrok. Seveda pa se morajo pri tem dosledno spoštovati ustavna določila glede verske svobode in ločenosti države in verskih skupnosti.

Rop: V LDS smo že večkrat podrobneje pojasnjevali, zakaj ni mogoče podpreti uvedbe verouka v obvezno javno šolo.

V Sloveniji je načelo ločitve države in verskih skupnosti ustavno načelo, zato bi bilo v nasprotju z ustavo, če bi bil verouk del programa obvezne javne šole, in to ne glede na to, ali gre za obvezni ali obvezni izbirni predmet. Ustavno sodišče je v tej zvezi že nedvoumno in soglasno razsodilo, da je zakonski člen (72. člen zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja), ki govori o prepovedi verouka v javni šoli, v skladu z ustavo. In kaj prepoveduje ta člen? Nikakor ne zgolj verouka v prostorih javne šole. V prostorih javne šole je verouk pod določenimi pogoji že sedaj dovoljen. Tisto, kar je zares prepovedano, je verouk kot del pouka, kot del programa obvezne javne šole. LDS meni, da je taka rešitev za Slovenijo ustrezna, ker v šolah otrok ne deli glede na ideološko in versko pripadnost. Vzgajanje za skupne vrednote (solidarnost, strpnost, spoštovanje človekovih pravic, odnos do znanja kot vrednote ...) je naloga javne šole, vzgoja za posebne vrednote pa ostaja v domeni staršev in je zakonsko omogočena tudi z ustanavljanjem in sofinanciranjem zasebnih šol.

Se strinjate s tem, da bi verouk, ki poteka v župniščih, priznali kot obvezni izbirni predmet?

Bajuk: V Novi Sloveniji imamo pri obravnavi vprašanj, ki se nanašajo na otroke, vedno pred očmi zagotavljanje največjih otrokovih koristi. Otroci so v današnjem času zelo obremenjeni s šolskimi in zunajšolskimi obveznostmi. Starši zaradi sodobnega načina življenja in neustrezne družinske politike ne morejo posvetiti dovolj časa družinskemu življenju. Zaradi tega menimo, da bi bilo primerno vsem tistim otrokom, ki obiskujejo konfesionalno vzgojo, to priznati kot enega izmed obveznih izbirnih predmetov. Tako bi vsaj malo zmanjšali obveznosti otrok, hkrati pa ne bi prav z ničimer posegli v pravice neverujočih oziroma drugače verujočih.

Rop: Za prepoved verouka, ki jo pojasnjujemo v prejšnjem odgovoru, ni toliko pomembno, ali se verouk izvaja v prostorih javne šole ali v župnišču. Prav tako ni pomembno, ali je verouk obvezni ali obvezni izbirni predmet. V obeh primerih je namreč del pouka. Verouk kot del pouka v javnih šolah pa je skladno z ustavo zakonsko prepovedan. Tudi ko je izjemoma dovoljen v prostorih javne šole, je dovoljen le, če se izvaja izven pouka. Podobno je urejeno tudi v Franciji in ZDA, to je v državah, kjer je najdosledneje izvedena ločitev države in cerkve. Pred razsodbo ustavnega sodišča morda še ni bilo povsem jasno, ali bo tudi v Sloveniji načelo ločitve cerkve in države, ko gre za javno šolo, interpretirano na enak način, kakor ga v zvezi z javnim šolstvom razlagajo razsodbe pristojnih sodišč v Franciji in ZDA, po izreku te razsodbe pa ni več dvoma. V Sloveniji ni v tem pogledu nič drugače kot v omenjenih državah. V vseh je verouk v javni šoli prepovedan, ker je v nasprotju z načelom ločitve države in cerkve. Zahtevati od vlade, da po razsodbi ustavnega sodišča prizna župnijski verouk za enega od obveznih izbirnih predmetov v osnovni šoli, ne pomeni nič drugega kot to, da naj vlada ne spoštuje ustave te države.

Kakšne konkretne ukrepe boste sprejeli v boju proti korupciji?

Bajuk: V Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema za učinkovito in sistematično zatiranje korupcije. Imamo veliko institucij in ljudi, ki se s to problematiko ukvarjajo. Vendar izkušnje govorijo, da njihovo delo skoraj nikoli ne privede do želenih učinkov. Skoraj nepojmljivo je, da lahko univerzitetne diplomirane pravnike, zaposlene na področju gospodarskega kriminala, v slovenski policiji preštejemo na prste ene roke. Resen boj proti korupciji je zelo zahtevna naloga, zato bo treba to področje najprej kadrovsko okrepiti. Brez strokovnih, motiviranih in poštenih ljudi, ki bodo preganjali korupcijo, ni mogoče pričakovati kakšnega posebnega napredka. Izboljšati bo treba sodelovanje med vsemi institucijami, ki se že ukvarjajo z odkrivanjem korupcije. Zavzeli se bomo tudi za vzpostavitev nadzora nad učinkovitostjo ustanov in posameznikov, ki jim je zaupano delo na tem področju.

Rop: Vlada je že v tem mandatu z namenom, da bi zgradila vseobsegajoč sistem preventivnih in represivnih ukrepov na področju korupcije, sprejela veliko ukrepov. Ustanovljeno je bilo posebno delovno telo vlade za delo na tem področju, sprejeta sta bila tudi dva bistvena dokumenta s tega področja. Govorim o sprejetem zakonu in resoluciji o preprečevanju korupcije. Na podlagi zakona je bil pred kratkim ustanovljen nov državni organ, in sicer samostojna in neodvisna komisija za preprečevanje korupcije. Komisija je sedaj pristojna za izvajanje vseh ukrepov za preprečevanje konfliktov interesov in zagotavljanje integritete v javnem sektorju ter za uresničevanje nacionalne strategije. Na ta način so po našem mnenju za zdaj izpolnjeni vsi pogoji za celovito delovanje države v postopkih preprečevanja in zatiranja korupcije, k temu delovanju pa bodo, skladno z določili resolucije, povabljeni tudi predstavniki zasebnega sektorja in civilne družbe, saj bo le tako mogoče omejiti korupcijo na vseh področjih dela in življenja.

Se strinjate s tem, da mora Slovenija delovno silo - zlasti, ko gre za deficitarne poklice, denimo zdravnike, medicinske sestre - začeti uvažati?

Bajuk: Najprej moramo poskrbeti, da bodo naši ljudje lahko našli ustrezno zaposlitev doma. Nesprejemljivo je, da mlade medicinske sestre, zdravniki, pravniki itd. ne morejo dobiti službe, hkrati pa se vlada pritožuje, da gre za deficitarne poklice. Zato je treba nemudoma vzpostaviti mehanizme, ki bodo mladim omogočili pokazati vse njihove sposobnosti. Brez aktivnejše politike pri zaposlovanju mladih bodo ti prisiljeni iskati delo v tujini, to pa bo še dodatno poslabšalo našo demografsko strukturo. Zaradi negativnih demografskih sprememb se bo sčasoma povečevala potreba po nekaterih poklicih, hkrati pa bo zaradi nizke rodnosti vse manj mladih delavcev.

V Novi Sloveniji odklanjamo reševanje teh vprašanj z imigracijsko politiko sedanje vlade in se zavzemamo za reševanje te problematike z učinkovito družinsko politiko, ki bo pripomogla k povečanju rodnosti. Deficite na posameznih poklicnih področjih je pogosto mogoče ublažiti tudi s prekvalifikacijami. Te morajo postati del aktivne politike reševanja vprašanja brezposelnosti. Država bi morala mlade z razpisi več šolskih in študijskih mest ter štipendij na deficitarnih področjih spodbujati k izbiri teh poklicev. Kljub vsem tem ukrepom bo Slovenija še vedno imigracijska država, zato moramo poskrbeti za ustrezno integracijo priseljencev v naše okolje.

Rop: Trenutno mi je znan en sam primer, ko bo nekaj let primanjkovalo delovne sile, to so zdravniki in nekateri drugi zdravstveni delavci. Ustanovili smo že drugo medicinsko fakulteto, ki pa bo ta problem pomagala reševati v drugem desetletju, v prehodnem obdobju pa bomo morebitno pomanjkanje zdravnikov, tudi po mnenju delodajalcev v zdravstvu, reševali z zaposlovanjem zdravnikov iz drugih držav.

Ali naj Slovenija o evropski ustavi odloča na referendumu?

Bajuk: Vprašanje evropske ustave je preveč pomembno, da bi lahko postalo predvolilna puhlica. Verjamemo v zrelost volivk in volivcev na volitvah. Prepričani smo, da bodo izbrali prave ljudi, ljudi, ki bodo znali odgovorno sprejeti naloženo jim zaupanje. Verjamem, da bo bodoči slovenski parlament to vprašanje odgovorno obravnaval. V Novi Sloveniji doslej nikoli nismo nasprotovali ljudski volji, ravno nasprotno, vedno smo jo podpirali, in če bo volja volivk in volivcev, da se vprašanje reši na referendumu, temu ne bomo nasprotovali.

Rop: V Sloveniji smo konec marca 2003 imeli referendum o vstopu v EU. Skoraj 90 odstotkov volivcev, ki so se referenduma udeležili, je glasovalo za vstop Slovenije v EU. Glede na takšno podporo članstvu Slovenije v EU in glede na to, da ustavna pogodba bistveno ne spreminja dosedanje narave EU, ter glede na to, da tovrstnih pobud, ki bi imele relativno širše zaledje, za zdaj ni, menim, da referendumsko odločanje o ustavni pogodbi v Sloveniji ni potrebno.

Se strinjate z gradnjo džamije na lokaciji, ki jo je predvidel ljubljanski mestni svet?

Bajuk: Muslimani imajo ravno tako kot vsi drugi prebivalci zagotovljeno pravico do svobode veroizpovedi. Za svoje delovanje morajo imeti tudi oni primerne prostore. Na lokalni ravni je treba uskladiti njihove zahteve po gradnji objekta in želje ter potrebe lokalnega prebivalstva. Obojim mora biti do tega, da bodo imeli dobre sosedske odnose. Pri gradnji obravnavanega objekta mora obstajati tudi sorazmerje med njegovo velikostjo in številom muslimanov, živečih v Sloveniji. Pri arhitekturni zasnovi in umestitvi objekta se morajo upoštevati še naša kulturna dediščina in krajina ter identiteta slovenskega urbanega prostora.

Rop: Določitev lokacije za gradnjo džamije je v pristojnosti strokovnih služb, ustanov in nazadnje mestnih oblasti. Sicer pa menim, da morajo imeti vsa verstva, tudi pripadniki muslimanske vere, pravico, da si zgradijo verske objekte, ki so namenjeni zadovoljevanju potreb vernikov. Verska svoboda in enakopravnost verskih skupnosti sta zagotovljena z ustavo, kar zadeva konkretno vprašanje, pa je, navsezadnje, svoje nedvoumno povedalo tudi ustavno sodišče, ko je zavrnilo zahtevo po referendumu o tem vprašanju.

Kako naj vlada v prihodnjem mandatu ravna v primeru "izbrisanih"?

Bajuk: Nova Slovenija se bo še naprej zavzemala za sprejetje ustavnega zakona, ki bo ustrezno uredil obravnavano problematiko, to pa bo možno le ob najširšem konsenzu v slovenski politiki. V Novi Sloveniji smo za individualno obravnavanje vsakega posameznega primera in za odpravo posledic vsem tistim ljudem, ki so jim državni organi resnično storili krivico.

Rop: Tako kot v vseh drugih primerih - samo v okvirih ustave in zakonov.

Vprašanje spoštovanja človekovih pravic ter varovanje teh pravic je bilo zame, pa tudi za LDS vedno izrednega pomena. Tako bo ostalo tudi v bodoče. Kot je znano, je vlada v začetku letošnjega leta sprva poskušala poiskati širši politični konsenz o tem, kako uresničiti odločbo ustavnega sodišča glede "izbrisanih", vendar so bili pogledi glede nekaterih osnovnih vprašanj preveč raznoliki, razlike pa strankarsko in predvolilno motivirane, da bi lahko našli skupno rešitev. Nazadnje je vlada v proceduro državnega zbora posredovala predloge zakonov, za katere menimo, da kar se da korektno povzemajo bistvo odločbe ustavnega sodišča. Zaradi izigravanja referendumske ureditve, za katero so se odločile SDS, NSi in SLS, t. i. sistemski zakon še ni bil sprejet, čeprav bi ravno ta zakon povrnil ugled in čast poosamosvojitvenemu obdobju in hkrati dokazal popolno neutemeljenost očitkov o astronomskih odškodninah, o nekakšni kolektivni rehabilitaciji agresorjev in drugih evropske demokratične politike nevrednih insinuacij.