intervju / "Davčni sistem je odsev prioritet, ki jih ima neka družba. Čim večjo enakost želiš imeti, tem bolj progresivno imaš obdavčenje in sprememba, ki bi šla v nasprotno smer, bi bila za Slovenijo prava mala revolucija." - Dr. Dušan Mramor

Kaj vas je leta 2002 čakalo na mizi, ko ste prevzeli finančno ministrstvo? Vaši prvi odzivi niso bili polni pretiranega zadovoljstva. Govorilo se je o neurejenosti proračuna, inflacija je bila visoka, v predalu vas je denimo čakala davčna reforma ...

Dobil sem dediščino prejšnjih finančnih ministrov: Gasparija, Ropa in vmes Ivanušiča, in če bi to, kar sem dobil, primerjal s stanjem v podobnih drugih državah, sem dobil izredno dobro dediščino. S tega vidika je bil prevzem ministrstva razmeroma lahka naloga. Seveda je bilo veliko izzivov pred mano in tudi problemov, ki jih je bilo treba rešiti, ker je bil pred nami vstop v Evropsko unijo, skupaj s ciljem o prevzemu evra. Sem pa dobil relativno visoko inflacijo, ko sem prišel, in zelo velike probleme v zvezi s proračunom za leti 2004 in 2005, ki pa jih prej tudi ni bilo mogoče ne predvideti ne rešiti, ker nismo vedeli, kako se bodo končala pogajanja z Evropsko unijo. Ob vstopu v Evropsko unijo je bilo namreč potrebno prestrukturiranje proračuna in seveda davčna reforma, ki jo je bilo treba narediti ne samo zaradi prilagoditve zakonodaji EU, ampak tudi zaradi izboljšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Osnovni cilj je bil seveda znižati inflacijo, tako da bo možno prevzeti evro, hkrati pa zagotoviti razmere za vzdržno in relativno visoko gospodarsko rast ob čimnižji brezposelnosti.

Je bila to, da ste prevzeli finančno ministrstvo od Antona Ropa, ki je bil potem vaš šef v vladi, težava?

Ne, nasprotno. Rop je kot premier odlično poznal vse težave. Zame je bila to velika prednost, zaradi tega, ker je vse tisto, kar je bil problem, razumel. Takoj je razumel, zakaj je kaj nujno, vedel je, kje so omejitve in kje so najbolj nevralgične točke. Pri tem je sprejel mojo razlago, kaj povzroča inflacijo in katere poteze bo treba potegniti, in me pri izvedbi podpiral. Ta naveza je bila dobra. Dobro je bilo, da je premier poznal finance.

LDS je za prejšnji mandat napovedala kot enega svojih ključnih ciljev zdravstveno reformo. Je res, da naj bi vam minister Keber predstavil to reformo in da naj bi jo vi nekako sprejeli, a ste si potem premislili, ji začeli nasprotovati in uspeli na svojo stran pridobiti tudi premiera, tako da je na koncu od zdravstvene reforme ostalo bore malo?

Ni mi znano, da bi bila eden glavnih ciljev prejšnjega mandata zdravstvena reforma. Zdravstvena reforma je samo del, ena izmed mnogih strukturnih reform, ki so bile potrebne za znižanje inflacije, za večjo konkurenčnost, za boljše storitve. Ampak ravno tako pomembno je področje šolstva, infrastrukture, davkov ... vsa ta področja so bila potrebna reforme. Nikoli nisem imel občutka, da je zdravstvena reforma neki glavni cilj. Je pomembna, ne pa glavna. Zame kot finančnega ministra je bilo od vsega začetka ključno izhodišče, da je delež bruto domačega proizvoda, ki se namenja za zdravstvo, dovolj visok. Primerjave so, ob različnih metodologijah, zapletene, ampak katerokoli sem gledal, je kazala, da smo v zgornji polovici držav, se pravi med državami, ki razmeroma veliko namenjajo zdravstvu. Moje osnovno stališče je bilo: to je okvir, v katerem smo, v tem okviru moramo doseči, da so ti prihodki zdravstva enaki odhodkom, in hkrati znotraj zdravstva z racionalizacijo, boljšo organizacijo, zagotoviti boljše zdravstvene storitve.

Kje je bila ključna točka spora z ministrom Kebrom?

Ne gre za spor, pač pa za različen pogled glede morebitnega povečanja prispevkov. To ni bilo mogoče tudi zato, ker je v socialnem sporazumu, ki je bil sprejet s socialnimi partnerji, zelo jasno zapisano, da se obremenitve dela ne smejo povečevati. S povečanjem prispevkov bi se obremenitve dela povečale, s tem bi imeli posledice v zvezi z izvajanjem celega socialnega sporazuma. Bila pa so še druga področja, o katerih smo se pogovarjali, denimo, na kakšen način bi bilo mogoče bolj racionalno poslovanje v samem zdravstvu. Z mnogimi elementi zdravstvene reforme sem se strinjal, nestrinjanje je bilo predvsem glede vprašanja, ali je v zdravstvu potreben dodatni denar ali ne, in ali je smiseln način prevedbe dopolnilnega zavarovanja v prispevke. Glede tega sva se z ministrom Kebrom v usklajevanjih razhajala, vendar smo na koncu vseeno našli smer sprememb, ki je bila sprejemljiva za vse nas.

Razumem, da je bila zdravstvena reforma z vašega stališča samo kamenček v mozaiku, za politično stranko na oblasti pa je bila verjetno ena ključnih reform, s katero so se eno leto hvalili, napovedovali njeno realizacijo, potem pa je vse obmolknilo.

Tu moramo biti pošteni. Deli reforme so bili izvedeni. Racionalizacija pri porabi zdravil je zelo pomembna. To je del reforme tudi v drugih državah. Racionalizacija je bila torej izvedena, in to zelo učinkovito. Potem so tu skupna naročanja, kjer je bilo nekaj problemov, vendar se sistem izboljšuje. So pa še drugi elementi: npr. nov način financiranja, ne po dnevih ležanja, ampak po celoviti storitvi. To so elementi zdravstvene reforme, ki so uvedeni in sem jih podprl, ker so se mi zdeli zelo smiselni. Strinjam pa se, da je treba zdravstveno reformo nadaljevati še na drugih področjih.

V kakšno smer? Skrajne teorije govorijo, da bi bilo treba zdravstvo popolnoma privatizirati.

Vsaka država ima svoj model. Težko bi generalizirali posamezne modele. Treba je najti za naš sistem in za naše družbeno okolje primerno kombinacijo med javnim in zasebnim. Po mojem bo v prihodnje večja teža še vedno na javnem, čeprav bo tudi zasebno dobivalo svojo vlogo. Zame kot finančnega ministra je ključno, da je sistem učinkovit, da je poraba sredstev učinkovita. Tukaj se z vidika organizacije, informatike, z vidika tega, kako se upoštevajo stroški, kaj so fiksni stroški, kaj so variabilni stroški, da zelo veliko narediti. Vse ostalo je ideološka razprava. Na koncu je treba pogledati, koliko ljudi ima kakšne zdravstvene težave, koliko njihovo zdravljenje stane in ali je to v obsegu denarja, ki ga poberemo s prispevki. Če zdravljenje stane več, kar je primer sedaj, je treba določiti, katere zdravstvene storitve so nujne in jih je treba pokrivati iz prihodkov od prispevkov, torej iz obveznega zavarovanja, katere pa iz dopolnilnega oziroma dodatnega zavarovanja. Treba pa je seveda stalno spremljati in izboljševati racionalnost porabe denarja.

Ena izmed nerodnosti, ki ste jo podedovali, je bilo vladno letalo. Kako je bilo s tem?

Čisto preprosto, ko je bilo popolnoma jasno, da je treba radikalno prestrukturirati proračun zaradi vstopa v EU in drugih zavez, na primer glede profesionalizacije vojske in kmetijskih subvencij, je seveda postalo popolnoma jasno, da je treba zmanjšati in odpraviti vse tiste izdatke, ki niso nujno potrebni. In letalo je bilo del tega.

Je en falcon res tako velika zgodba?

Ja, je pomemben, zagotovo je pomemben. Njegova uporaba bi enostavno pomenila, da ne plačaš od 1800 do 2500 dolarjev za uro letenja, kot je to v primeru uporabe starega letala ali najema njemu podobnega letala, ampak 9600 dolarjev. In to so stroški, ki so pomembni; če nanesejo nekaj 100 milijonov tolarjev na leto, to ni kar tako. Univerza v Ljubljani ima materialnih stroškov nekaj več kot 2 milijardi tolarjev, in če bi šlo pri letalu za dodatnih 500 milijonov, je to velik znesek. Vsak tak prihranek je pomemben. Poleg tega pa je to tudi signal vsem uporabnikom, kar je tudi pomembno. Ko se delajo proračuni, ko se poskušajo doseči dogovori s sindikati o plačah, je pomembno dejstvo, da država ne bo zapravljala, da bo skrajno racionalna. Šele potem lahko pričakujemo, da bodo temu sledili tudi ostali. Ob tem moram posebej poudariti, da je bilo to dogovarjanje s sindikati izjemno produktivno in da so socialni partnerji razumeli, kam gremo. Razumeli so, da bo, če sklenemo socialni sporazum in dogovore o plačah, manj brezposelnih, da bo nižja inflacija, da bo na koncu višja gospodarska rast in da bomo imeli vsi na koncu višje realno povečevanje plač. Sam sem bil izjemno presenečen nad kakovostjo sindikalnega dela. Ne samo jaz. Tudi mednarodni denarni sklad, ki se, ko pride na misijo v posamezne države, pogovarja tudi s sindikati. Bili so čisto presenečeni. Vodja misije mi je rekel: imel sem fantastične razgovore s sindikati. Ti vaši sindikati razumejo, za kaj gre.

Inflacijo ste kmalu uspeli ukrotiti, čeprav je menda še vedno precej visoka, več težav je bilo z gospodarsko rastjo ...

Niti ne. S tem se ne strinjam. Ko smo se začeli pogajati s sindikati, sem jim povedal, da bo brez spremembe politik padla gospodarska rast, ker se bo naša konkurenčnost zmanjšala, povečala pa se bo brezposelnost in imeli bomo vrsto drugih težav.

Na kakšne sprememb politik mislite?

Če ne bi dosegli socialnega sporazuma, če ne bi dosegli dogovora o plačah, če ne bi šli v rebalans proračuna, če ne bi šli v dveletni proračun 2004-2005, ki je bil zelo restriktiven, če ne bi realno zmanjšali materialnih stroškov v državi, če ne bi prilagajali trošarin in če ne bi bistveno bolje regulirali monopolistov, bi zagotovo imeli zelo velike težave. Ko smo se s sindikati dogovarjali, so me vsi spraševali, če se mi odrečemo plačilu avgustovskega povečanja plač, kako bo to vplivalo na inflacijo. Rekel sem jim: ne morem vam natančno povedati, ampak zagotovo se bo znižala. Ocene so bile zelo približne. In kaj se je zgodilo? Inflacija je bila 7,2-odstotna, ko sem prevzel finančno ministrstvo, in 4,6-odstotna na koncu istega leta, v katerem smo se uspeli dogovoriti. V letošnjem letu pa je tudi brezposelnost začela upadati in hitro naraščati gospodarska rast.

Uspehov, ki jih opisujete, vladne stranke pred volitvami vsekakor niso znale unovčiti. Ob interpelaciji ste ošteli opozicijo, da bi morala še enkrat na izpit, potem pa se je izkazalo, da gre opozicija v vlado, vi pa se menda vračate na fakulteto.

Sam nisem politik, ampak predvsem ekonomist. Takrat sem poskušal preprosto pokazati, kakšne so bile trditve, ki so se nanašale na delo finančnega ministrstva. Povedal sem, zakaj se s tako napisano interpelacijo v delu, ki se je nanašal na finančno ministrstvo, ne morem strinjati. Številke niso bile prave, nekatere razlage so bile popolnoma napačne in celo v nasprotju s tistim, kar je bilo prikazano v tabelah. Pojasnil sem, da trditve takratne opozicije ne držijo, ampak je slika čisto drugačna. Se strinjam, da bi moral stanje in napredek na področju financ mogoče še bolj pogosto predstavljati javnosti, ampak saj nisem prišel v vlado, da bi bil populist. Zame so pomembni rezultati. Ti pa so, da imamo sedaj bistveno nižjo inflacijo, da imamo nižjo brezposelnost, da imamo v prvem polletju 4,2-odsotno gospodarsko rast z dobrim izgledom za letošnje celo leto, da praktično nimamo deficita v plačilni bilanci s tujino in da imamo deficit v javnem sektorju padajoč ter pod nadzorom. To je za mene ključno, in od tega je odvisno, kako bodo ljudje živeli.

Ali se da iz tistega dela interpelacije, ki se je nanašal na finančno ministrstvo, sklepati, kakšna naj bi bila politika prihodnje vlade na področju financ?

Iz samega teksta interpelacije bi zelo težko razbrali, kakšna naj bi bila politika prihodnje vlade na finančnem področju.

Glede na obljube SDS naj bi nas v naslednjem obdobju čakali zmanjševanje javne porabe, davčna reforma in privatizacija. Koliko je sploh možno prihraniti z zmanjševanjem javne porabe?

Pri javni porabi so določeni prihranki možni in bodo potrebni, ker sicer ne bo mogoče izpolniti mednarodnih obvez. Že v mojem mandatu smo naredili pregled, kje bi bilo mogoče prihranke še doseči. Prihranki, ki jih je možno doseči v dogovorih s socialnimi partnerji, so zagotovo na področju nadaljnje deindeksacije, predvsem socialnih transferjev. Tukaj je možno in potrebno zagotavljati hkrati realno ohranjanje socialnih transferjev, z deindeksacijo pa doseči, da se njihov delež v proračunskih izdatkih ob tem ne povečuje. Potem so tu področja, kjer imamo visoke izdatke zaradi zakonodaje, ki zagotavlja več pravic, kot jih je družba v sedanjih gospodarskih razmerah sposobna tudi prenesti. Druge države imajo denimo bistveno nižje deleže nadomestil za bolniške, kot jih imamo v Sloveniji. Cela vrsta področij je, kjer bo treba s spremembami zakonov v dveh letih ogromno narediti. V dogovoru s socialnimi partnerji je treba to delo nadaljevati. Je pa to zelo trdo, mučno, vsakodnevno delo. Popolnoma nič populističen ne moreš biti pri tem, ampak zelo strog in strokoven, se dogovarjati, razlagati in poslušati, zakaj je kaj smiselno in kako vpliva na konkurenčnost slovenskih podjetij.

V programu SDS piše, da bodo proučili uvedbo in učinke uvedbe enotne davčne stopnje. Videti je, da so to idejo, vsaj za zdaj opustili, pa vendar, kakšen bi bil učinek takšnega davka?

Davki imajo neka osnovna načela, ki jim je treba pri davčnem sistemu slediti. Ključno načelo je čim bolj enaka obremenitev tistih, ki imajo enake dohodke oziroma premoženje. Sam sem bil glede tega, da bi sledil temu načelu, zelo ambiciozen in sem želel, da se vse izjeme in olajšave pri dohodninskem zakonu izločijo. Ko vse te olajšave izločiš, se namreč zgodi, da je število ljudi, ki plačujejo davke, bistveno večje in zato lahko znižaš davčne stopnje. Pri tej davčni reformi sem želel priti precej dlje, kot smo. Žal pa je v zakonu, ki zdaj velja, teh olajšav sicer manj, pa še vedno veliko, čisto preprosto zaradi tega, ker lahko v sistemu, ki ga imamo, razmeroma ozke skupine ljudi svoje interese predstavljajo kot javni interes. Teh skupin je cela vrsta, sistem pa dovoljuje, da lahko skoraj vsaka, že zelo majhna skupina, sproži referendum, tudi o davkih. In seveda, ko si kot predlagatelj zakona v tem primežu, da te lahko za vsako stvar doleti referendum, potrebe po izjemah pa je mogoče javnosti z ustreznimi populističnimi prijemi zelo enostavno prodati (kot npr. olajšave za velike družine, kmete, študente ...), si praviloma v izjemno slabem pogajalskem položaju. Položaj pa je bil še bolj otežen tudi zaradi nujnosti uskladitve naše zakonodaje z evropsko do vstopa v EU, sicer bi bile posledice lahko zelo hude.

Naj se vrnem na enotno davčno stopnjo. Logika je naslednja. Če odpraviš vse olajšave, ostane pri dohodnini samo še vprašanje, kako progresiven je davek. Davek, kot so ga uveljavili na Slovaškem, pomeni, da ni nobenih olajšav; do določene višine dohodka davka enostavno ni, po tem pa znaša za vse enaka davčna stopnja, ki je na Slovaškem 19 odstotkov. Sam mislim, da takšnega sistema ni mogoče uveljaviti, dokler lahko interesne skupine uporabijo referendum kot orodje za doseganje svojih parcialnih ciljev. V sedanjih razmerah že prve faze uvedbe takšnega davka, ki pomeni odpravo vseh olajšav, ni mogoče realizirati. Druga faza uvajanja takšnega davka pa je povezana z odločitvijo, kakšno družbo si želimo. Večja ali manjša progresivnost izraža osnovne želje ljudi o tem, kakšna enakost naj vlada v neki družbi. Ali je družba bolj podjetniško usmerjena in tolerira razlike v premoženju in prihodkih med posamezniki glede na to, kako uspešni so z vidika podjetnosti, truda, ki ga vložijo, študija ... ali pa družba daje poudarek predvsem solidarnosti, pomoči med ljudmi, enakosti dohodkov. Po raziskavah, ki jih poznam, v Sloveniji ljudje na prvo mesto postavljajo solidarnost in enakost. Davčni sistem je odsev prioritet, ki jih ima neka družba. Čim večjo enakost želiš imeti, tem bolj progresivno imaš obdavčenje in sprememba, ki bi šla v nasprotno smer, bi bila za Slovenijo prava mala revolucija. Kot pa sem povedal že tudi na srečanjih pri predsedniku dr. Drnovšku, me skrbi prevelika progresivnost naših davkov, ker zavira motivacijo, in bojim se, da bo to vplivalo na konkurenčnost, gospodarsko rast in brezposelnost. Kje je optimum, pa je seveda stvar tehtanja.

Kje je v tej zgodbi davek na plače?

Davek na plače je bil uveden, ker so se leta 1996 prispevki za pokojninsko zavarovanje znižali. Izpad prihodkov pokojninske blagajne zaradi znižanja prispevka so poskušali nadomestiti z davkom na izplačane plače, ki je bolj absolutno in relativno obremenil višje in manj nižje plače. To je bila funkcija davka na izplačane plače. Vendar je premalo znano, da davek na izplačane plače samo delno nadomešča izpad, ki ga je imela pokojninska blagajna zaradi znižanja prispevka za pokojninsko zavarovanje, ter da mora zato ta izpad še dodatno pokrivati proračun iz drugih prihodkov.

Kaj bi pomenila za proračun ukinitev tega davka?

112 milijard manj za letošnje leto planiranih prihodkov proračuna. To je okoli 2 odstotka bruto domačega proizvoda. To je več kot dvakrat toliko, kot dobi celotno slovensko visoko šolstvo. Razbremenitev dela je možna samo tako, da se zmanjšujejo izdatki državnega proračuna. Drugače ne gre. Mi smo zmanjšali davek na izplačane plače, ampak to je možno samo postopno v določenem času z ukrepi, ki zmanjšujejo proračunske odhodke, drugače ne gre. Tak davek je mogoče hitro odpraviti samo tako, da ponovno zvišaš pokojninski prispevek, ampak s tem nisi nič naredil, če hočeš razbremenjevati delo.

Tretja napoved bivše opozicije je privatizacija državnega premoženja. Kakšno je vaše stališče do tega? Kdaj bi bilo po vašem mnenju recimo smiselno prodati Telekom?

Mislim, da prihaja čas, ko bo ponovno treba razmisliti o prodaji Telekoma, saj se razmere na tem trgu bistveno izboljšujejo. Obenem pa je treba upoštevati, da je treba s prodajo počakati do takrat, ko bomo imeli postavljeno konkurenčno omrežje. To se gradi in je že zelo daleč, in takoj ko bo na tem področju vzpostavljena konkurenca, bo pravi čas za prodajo Telekoma. Vsekakor je nesmiselno imeti namesto javnega monopola zasebni monopol, ki ga je bistveno težje nadzorovati. Sam sem za privatizacijo povsod, kjer je možno vzpostaviti konkurenčne pogoje. Čas za privatizacijo je torej prišel. To velja za Telekom in njegove hčerke.

Vprašanje bo morda zvenelo naivno. Zakaj imamo tako visoko inflacijo? Zakaj jo sploh imamo? Litva ima denimo deflacijo.

Pri makroekonomiji je tako, da vedno lahko izberete številko in se vprašate, zakaj je številka takšna. Litovci bi se lahko tako vprašali, zakaj imajo kar 7 % bruto domačega proizvoda deficita oz. luknje v tekočem delu plačilne bilance, Slovenija pa skoraj 0, Estonci pa bi se lahko vprašali, zakaj znaša pri njih ta luknja 13 %. Tudi Madžari bi lahko rekli, zakaj imajo deficit v proračunu v višini 6,2 % in zakaj niso kot Slovenija, ki ga ima le 2 %. Ampak to je napačen način gledanja. Slovenija se je odločila za to, kar mi imenujemo mehek pristanek v ERM 2 in v evru. Slovenija bi lahko prej znižala inflacijo. To je naredila Madžarska, tako da je stabilizirala oz. fiksirala devizni tečaj in pri tečajni politiki upoštevala pravila, ki veljajo za ekonomsko politiko območja ERM 2, se pravi, da ima stabilen tečaj. S tem in še z nekaterimi drugimi potezami je znižala inflacijo. Vendar je zaradi strukturnih neprilagojenosti madžarskega gospodarstva in državnega proračuna v nadaljevanju prišlo do izjemnega povečanja deficita v proračunu in deficita v plačilni bilanci. Zaradi deficitov in drugih težav, ki jih je imela Madžarska celo vrsto, se je zaupanje v madžarsko gospodarstvo porušilo, moralo je devalvirati, gospodarska rast je trpela in inflacija je spet zrasla. Mi si takšnega razvoja nismo želeli. Odločili smo se najprej za ustrezne strukturne spremembe, dokler pa njihovi učinki niso bili doseženi, se je neprilagojenost slovenskega gospodarstva razvitim tržnim ekonomijam izražala v inflaciji. Sedaj, ko smo najpomembnejše strukturne spremembe in reforme večinoma opravili, se tudi inflacija hitro zmanjšuje. Zato vse kaže, da smo "mehko pristali" v ERM 2 brez negativnih posledic, kot so jih imele nekatere druge države.

Po vašem z izpolnjevanjem pogojev za ERM 2 ne bi smelo biti težav?

Če se bo nadaljevala politika iskanja dogovorov, če se bodo nadaljevali protiinflacijski ukrepi, ki smo jih začrtali in ki jih je treba še izvesti, predvsem na področju javnih financ in javnih storitev nemenjalnega sektorja - komunale in elektrike, če se bo nadaljevala privatizacija, ne vidim razloga, da ne bi v letu 2007 prevzeli evra, kot smo načrtovali. Ampak tukaj odstopanja ni. Vsako odstopanje ogrozi prevzem evra, s tem pa znižanje konkurenčnosti gospodarstva z vsemi posledicami.

Če bi bili vi odgovorni za to, bi bilo to 100-odstotno gotovo?

To ni odvisno le od finančnega ministra. To je odvisno od sestave vlade, izjemno pomemben je premier, odvisno je tudi od parlamenta. Ob tem pa ima pri prevzemu evra ključno vlogo ob finančnem ministrstvu seveda Banka Slovenije.

Ali berete mlade ekonomiste v Financah?

Absolutno.

Kakšno je vaše mnenje o njih? Včasih so njihovi pogledi precej radikalni, denimo ko gre za popolno privatizacijo pokojninskega zavarovanja, šolstva, zdravstva ...

Ekonomisti imamo nasploh zelo različna mnenja o tem, kako je treba voditi ekonomijo. So ekonomisti, ki se zavzemajo za večjo vlogo države, in drugi, ki zagovarjajo manjšo vlogo države. Mislim, da je treba vse brati in videti, kaj je optimalno v določenih družbenih razmerah, glede na prioritete, ki jih ima neka družba. Na koncu je to vedno neka kombinacija, saj ne gre več niti samo za keynesijance in neoklasike, ampak obstaja ob tem še cela vrsta šol. Pomembno je, katera kombinacija kar najbolje pelje k trem ciljem: čimvečji gospodarski rasti, čimnižji brezposelnosti in nizki inflaciji. Sicer pa je v državi, ki je tradicionalno zelo nagnjenjena k solidarnosti in enakosti, dobro, da se sliši tudi druga stran.

Ena izmed pogostih tem razpravljanja v Sloveniji so tuja vlaganja. V predvolilni kampanji je bil posebej izpostavljen primer Renaulta. Koliko ste sodelovali pri tem projektu in kako ga ocenjujete?

Šlo je predvsem za projekt gospodarskega ministrstva, vendar je bil to tudi projekt cele vlade. Sam sem se strinjal, da je ta državna pomoč smiselna. Smo v mednarodni konkurenci in vse države jo ponujajo. Če želiš ohraniti proizvodnjo Renaulta v Sloveniji, kar pomeni nova delovna mesta in boljši produkt, moraš to plačati. Izračun je pokazal, da je to investicija, ki se splača izpeljati. Povrne se že v treh letih. Poleg tega Renault sicer najverjetneje ne bi več ostal v Sloveniji.

Ste prepričani?

To seljenje proizvodnje v Evropi in v svetu je v zadnjem času že skoraj vsakodnevna zadeva. Eno najpomembnejših vprašanj je, kako bo ta nova realnost vplivala na evropsko gospodarstvo. Na primer Nemčija se na to že nekaj časa pripravlja. Nemški stroški dela so v globalni ekonomiji pač nekonkurenčni, pa tudi rigidnost nemškega trga dela je izjemna.

Rigidnost trga dela je velik problem tudi v Sloveniji.

Se strinjam, da je ta rigidnost pri nas večja, kot bi si ekonomist želeli, a je še vedno verjetno manjša kot v Nemčiji. Konec koncev smo vendarle doživeli pomembne spremembe zakonodaje na delovnem področju in ocene so takšne, da se bo fleksibilnost po prehodnem obdobju povečala. Vprašanje pa je, ali dovolj. Moja ocena je, da bi se morala fleksibilnost trga dela še bolj povečati.

Ali to pomeni lažje odpuščanje?

Ne samo to, cela vrsta elementov in mehanizmov je, ki so pomembni. Bolniške, delo za določen čas, manj kot osemurni delavnik, delo doma in podobno. Ta fleksibilnost dela je pri nas še premajhna. Gre pa seveda tudi za odpuščanje in zaposlovanje. Ker če ne moreš odpustiti, tudi zaposliš ne, ker se bojiš, da v slabem obdobju ne boš preživel.

Šolsko vprašanje - kako povečati produktivnost v Sloveniji?

Šolski odgovor. Popolnoma jasno: z večjim poudarkom na visokem šolstvu, raziskavah in razvoju ter njihovim povezovanjem z gospodarstvom, na vseživljenskem izobraževanju in infrastrukturi.

Ali to pomeni brezplačno šolstvo? Irska je to naredila v 60. letih, gospodarski bum pa je prišel šele 15 let pozneje.

Ko sem bil predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani, smo pripravili konferenco, na kateri smo pregledali, kakšne raziskave izvaja Univerza in kakšna je povezava z gospodarstvom. Ugotovili smo, da je znanja na Univerzi izjemno veliko in da bi bilo potrebno relativno malo, da se to znanje prevede v uporabne proizvode in storitve. Pomembni so vmesniki, motivacije, da to raziskovalci na univerzah dejansko delajo. Prvi problem je, da so profesorji preobremenjeni s pedagoškim delom in se zelo težko odzivajo na izzive gospodarstva. Visoko šolstvo, ki se mu je zelo povečalo število študentov v zadnjih 14 letih, se mora okrepiti, dobiti mora boljše povezave z gospodarstvom skozi inkubatorje in tehnološke mreže. To je mogoče narediti razmeroma hitro. Vsaka nova vlaganja, tudi tista v visoko šolstvo, pa potrebujejo za rezultate določen čas.

Drugo pomembno vprašanje pa je, ali Slovenci povsod dovolj delamo. Američani so vprašanje, koliko ur delajo Američani v primerjavi z Evropejci, sprožili tudi prek mednarodnega denarnega sklada. Gre za zelo veliko razliko v urah, ki so prebite na delu.

To pomeni tudi manjšo kakovost življenja.

Tako to gre. Lahko imaš več dobrin, ampak to plačaš.

Bivša opozicija je obljubljala evropske plače. Povedali ste že, kako do njih, kdaj pa se da do njih priti? Ali obstajajo bližnjice?

Odgovor na to vprašanje je seveda skrit izključno v tem, kako doseči čimvečjo rast bruto domačega proizvoda. V zvezi s tem se je vlada v zadnjem času pospešeno lotila sprememb dveh pomembnih področij. Prvo področje, ki smo se ga v Sloveniji lotili, je odpravljanje administrativnih ovir in stroškov v gospodarstvu. Nizozemci so ugotovili, da je mogoče s prijaznejšo zakonodajo na tem področju izjemno povečati rast bruto domačega proizvoda. To je treba početi dosledno in za vsak predpis, ki povzroča stroške. Na tem področju so še velike rezerve. Drugo področje so javne storitve, ki jih izvajajo podjetja v državni lasti: od komunalnih storitev do elektrike. To so področja, kjer je treba tam, kjer je možno doseči konkurenco, storitve privatizirati, tisti del, kjer to ni možno, pa ustrezno regulirati. Na področju proizvodnje in distribucije električne energije je bil glede tega narejen precejšen napredek.

Ali lahko poveste, od česa živi Slovenija, kaj je tisto najpomembnejše, ali so to mala srednja podjetja, ali trgovine, ali so to veliki industrijski kompleksi?

Okoli 60 odstotkov slovenskega BDP ustvarijo storitve, 30 industrija. Večina je v storitvah, v kar so vštete tudi javne storitve. V industriji in na področju trasportnih storitev imajo največjo težo naša velika podjetja, ki so izvozno usmerjena. Tako da je to tisto jedro, ki napaja tudi storitve. Ta podjetja so ključna. Gradbeništvo ustvari okoli 5-6 odstotkov BDP.

Ste profesor ekonomije, vendar vas dvoletni staž ministra kvalificira tudi kot politika. V prejšnjem mandatu so bili eno osrednjih vprašanj izbrisani. Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?

Ta problem je brez dvoma treba v najkrajšem času ustrezno rešiti in dokazati, da je spoštovanje človekovih pravic naša prioriteta.