intervju / "Če je prva poteza indikacija nadaljnjih potez in napoved rušenja davčnega sistema ter javnofinančnih prihodkov, potem to lahko resno destabilizira javnofinančni sistem." - Milan M. Cvikl

Kakšna je bila vaša izkušnja v bančništvu?

Svojo delovno pot sem začel v Centralni banki Jugoslavije, v času reform in restriktivne politike, ki je prisilila Markovićevo vlado, da je naredila neki prvi resni ekonomski program. Ta program je bil povezan z možnostjo, da bi že bivša Jugoslavija začela pogajanja s tedanjo Evropsko unijo. V teh letih smo v SLO začeli ustvarjati pogoje, da smo, ko smo ugotovili, da Markovićev program ne bo uspel, v soglasju z dr. Kranjcem in dr. Mencingerjem začeli pripravljati denarno reformo in osamosvojitveno zakonodajo. Sam sem sodeloval pri pisanju zakona o Banki Slovenije, izračunali pa smo tudi, koliko denarja je treba natisniti. Vse to je tedanja Narodna banka Slovenije pred plebiscitom predala finančnemu ministru dr. Kranjcu. Pri tem je bil pomemben dogovor, da denarja ne bomo menjali takoj 25. junija 1991. Odločili smo se pravilno, ker bi sicer 25. junija ljudje menjavali denar, kar bi bilo nerodno. Še hujši problem pa bi bil v tem, da je bankovec last države in dinar je bil last Narodne banke Jugoslavije. Če bi začeli menjati denar 25. junija, bi ti bankovci pristali v trezorjih Banke Slovenije, to pa bi bilo formalno gledano lahko izgovor, da bi Marković tanke poslal tudi na Slovensko cesto 35. Igor Bavčar je takrat to dobro razumel.

Zaradi različnega pogleda na delo v Centralni banki, ki jo je spomladi 1991 prevzel dr. Arhar, sem se odločil, da sprejmem ponudbo Svetovne banke. Odšel sem v Washington na njihov program, na katerem je kandidiralo kar nekaj Slovencev. Doslej sva bila izbrana Marko Voljč leta 1979 in jaz leta 1991. Dva meseca pred osamosvojitvijo mi je Lojze Peterle sicer ponudil mesto ministra za finance, vendar je bil moj pogoj za Demos nesprejemljiv - hotel sem namreč, da Marko Kranec postane podpredsednik vlade za gospodarstvo. To pa je bil že čas, ko so Kranjca in Mencingerja menjali zaradi nesoglasij glede privatizacije.

Kako to, da ste se vrnili v Slovenijo?

Šest let sem bil v Washingtonu in delal pri projektih Svetovne banke na Poljskem, Madžarskem, v Bosni in Hercegovini in v bivši Jugoslaviji. Potem sem bil pred družinsko dilemo, kje bodo odraščali otroci. Zato sem leta 1997 sprejel ponudbo tedanje uprave NLB, d. d., v sanaciji in začel voditi center za analize, raziskave in svetovanje v NLB. Pripravljali smo se na privatizacijo in začeli izkušnje, ki jih je imela NLB v času sanacije, prenašati na države srednje in jugovzhodne Evrope. Pripravljali smo se na morebitni nastop v širšem prostoru srednje in jugovzhodne Evrope.

Kako ste se odločili stopiti v politiko?

Po 20 letih strokovnega dela sem se odzval na poziv predsednika države h kandidaturi za predsednika računskega sodišča. Gre za mesto z ustreznim mandatom, mesto, kjer se da prispevati k temu, da bodo slovenski davkoplačevalci za denar, ki ga dajejo, tudi dobili pravo vrednost. Vesel sem bil, da me je predsednik izbral, opravil sem vse razgovore, a kot veste, se je državni zbor odločil, da me ne imenuje, in s tem sem praktično že vstopil v politiko. Potem je nekaj mesecev pozneje sledila ponudba, da postanem minister za evropske zadeve. To je bil izziv, ki je strokoven in tudi političen. Takrat sem ocenil, da je treba iti korak naprej. Ko prevzameš funkcijo ministra, je jasno, da ne moreš biti samo strokovni minister. Ministrov, ki bi lahko bili samo strokovnjaki, že nekaj let ni več. Morda je bil zadnji takšen Mitja Gaspari, ko je kot minister za finance deloval v vladi Drnovšek-Podobnik, ki je bila koalicija neistorodnih strank. V njej so bili potrebni dolgotrajna pogajanja in visoka strokovnost za dosego končnega cilja ministra za finance - tj. skrb za stabilnost javnih financ.

Bi rekli, da je bil Mramor bolj političen kot Gaspari?

Ko minister za finance predlaga proračun z razrezom finančnih sredstev, sledi politični volji vlade, ki tak proračun sprejme. V tem kontekstu je bil Mramor prav tako političen kot katerikoli drugi minister, še posebej v vladi, v kateri je bilo popolnoma jasno, katera stranka ima večino.

Ali je torej smiselno, da se je nova vlada s posegi na davčno področje najprej lotila projekta, ki bi mu lahko rekli demramorizacija?

Elemente davčnega sistema v Sloveniji je postavil dr. Marko Kranjec. Ključni elementi davčne zakonodaje so bili na začetku 90. let postavljeni z zakonom o dohodnini. Vse, kar je sledilo, so bili popravki ali dopolnitve. Zadnja dohodninska reforma, zakon o dohodku pravnih oseb in zakon o davku nepremičnin pa pomenijo zaključek tranzicije. To je zaključek dela, ki sta ga od Kranjca prevzela Gaspari in Rop in v zaključni fazi dr. Mramor. Potezam nove vlade sam ne bi rekel demramorizacija, prej destabilizacija davčnega sistema. Že zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o dohodnini je v nasprotju z vsemi načeli, ki so pri zakonu o dohodnini veljala do sedaj. Nova vlada s tem uvaja načelo nizke stopnje obdavčenja kapitalskih dobičkov, hkrati pa napoveduje nadaljnje spremembe v zakonu o dohodnini, ki bodo šle v isto smer.

Bajuk odgovarja, da doslej davka na kapitalske dobičke sploh ni bilo. Da v bistvu ne gre za njegovo polovično zmanjšanje, ampak v bistvu za povišanje z 0 % na 20 % ...

Številke so zelo jasne. Nekdo, ki bi po predlogu LDS plačal 50 % davka, ga bo sedaj samo 20 %.

Ugodno za premožne ljudi, ampak ti lastniki kljub temu pravijo, da bodo svoje deleže prodali.

V tem zakonu gre ravno za to, kako se bodo obnašali v tranziciji oblikovani lastniki. Prav nič drugače se ne bodo odločali, ker je bil davek zmanjšan s 50 % na 20 %. Ključno je sporočilo, ki ga daje nova vlada s tem, da na hitro, pred božičem, v času Dedka Mraza, nekemu pomembnemu, po njihovih ocenah političnemu in ekonomskemu lobiju, zmanjšuje davčno obremenitev. Mislim, da davčni sistem v Sloveniji ni namenjen temu, da bi spodbujal ali ne spodbujal nalaganje kapitala, ampak temu, da vsakdo glede na svojo ekonomsko moč prispeva sorazmerno v državni proračun. Davki določajo obseg javne porabe. To je tudi vsebina prejšnjega zakona, ki ga je predlagala LDS. Namen zakona, ki je bil sprejet, pa je, da začenja rušiti načela solidarnosti in bo, ko bo dopolnjen z nadaljnjimi posegi v davčno zakonodajo, v slovenski družbi spodbujal še večjo razslojenost.

Ali se lahko zgodi, da zaradi teh davčnih posegov pride do javnofinančnih težav?

Slovenski gospodarski uspeh preteklih let je povezan z vstopom v EU ter uspešnim zaključkom tranzicije. Slovenija je danes za kapital, za naložbe, za ustvarjanje gospodarskih priložnosti primeren prostor. Na drugi strani pa je naš ekonomski prostor opredeljen s pravili igre in ta pravila smo konsezualno gradili tudi skozi davčni sistem zadnjih 13 let. Eno izmed načel je bilo, da bogatejši prispevajo več, sorazmerno z dohodki, še posebej tisti, ki so premoženje pridobili v nekem razmeroma kratkem obdobju zaradi okoliščin, v katerih je nekdo več tvegal in veliko več tudi dobil. To je bila politična odločitev preteklega državnega zbora. Ta je sledila osnovnemu načelu progresivne obdavčitve, ki ga za tovrstne razmere zagovarja tudi bivši glavni ekonomist Svetovne banke in nobelovec prof. Stiglitz. Tudi g. Bajuk se je ob sprejemanju tega zakona v imenu NSi in SDS zavzemal za progresivno obdavčevanje tranzicijskih bogatašev. In takšen zakon je bil sprejet. Ko se danes primerjajo te stopnje z drugimi državami, se pozablja, da je bil v teh državah kapitalizem zgrajen pred 100 ali več leti. Tam se ve, da se manj obdavčuje delo in bolj druge elemente, od nepremičnin in kapitalskih dohodkov do lastnine, ter tako pridobiva večji delež za financiranje javne porabe. V Sloveniji se zaradi nezaključene davčne reforme javna poraba seveda preveč financira iz tekočih dohodkov. In taisti gospod, ki je še pred šestimi meseci govoril, da je za progresivne davčne stopnje, je za svoj prvi ministrski poseg izbral zmanjšanje progresivnosti. Posledice bodo odvisne od naslednjih korakov. Koalicijska pogodba predvideva še veliko dodatnih posegov, predvsem pa povečanje javnofinančnih odhodkov.

Pred volitvami se je veliko govorilo o enotni davčni stopnji, zdaj nekako ni več v modi ...

Enotno davčno stopnjo uvajajo države, ki nimajo stabilnega davčnega sistema, kjer imajo nestabilno politično in ekonomsko okolje. Namen je, da s pomočjo enotne stopnje na hitro posrkajo kar se da veliko tujih naložb, ker slednja pač iščejo okolja z najnižjo možno davčno stopnjo. Pozablja pa se, da s tem najrevnejše sloje ravno tako obremenijo s to enotno davčno stopnjo. Kaj bo naredila vladna koalicija, ni povsem jasno. Kakšne posledice bo to prineslo največjemu številu državljanov - upokojencem, drugim interesnim skupinam, npr. obrtnikom, malim podjetnikov, kmetom ipd.? Prejšnje vlade so z velikimi napori dosegle, da so vsi v progresivni lestvici in relativno enako obdavčeni.

Ena izmed bolj izpostavljenih tem bo v bližnji prihodnosti gotovo privatizacija bank. Kako ocenjujete dosedanjo privatizacijo bank?

Privatizacija finančnega sistema po uspešno končani sanaciji je imela dva cilja. Prvi je bil pridobiti vire za državni proračun, da bi se javni dolg, ki je nastal s sanacijo bank, poplačal. Drugi, prav tako pomemben, je bil: vzpostaviti pogoje, da bi te sanirane banke lahko podpirale slovenske subjekte v slovenskem prostoru ali v širšem prostoru regije. Zato je bilo treba izvesti privatizacijo tako, da strateški partner, ki se pojavlja kot novi lastnik, omogoča, da te banke lahko poslujejo na ta način. To pomeni, da postane ključni poslovni partner. Ta dva cilja sta med seboj konfliktna. Največjo ceno lahko iztržite, če banko prodate v celoti tujemu lastniku. Vendar pa tuji lastnik ne bo podpiral slovenskih podjetij v njihovi širitvi v prostor srednje ali jugovzhodne Evrope, ker tam že deluje s svojimi bankami. Primer iz prakse je privatizacija SKB, ki jo je kupila Societe Generale. SKB je zaradi tega ostala omejena na Slovenijo, saj ima Societe Generale v ostalih državah širše regije že svoje finančne institucije ali partnerje. V privatizaciji NLB smo uspeli zaradi zastavljenega koncepta 1/3 lastninske udeležbe (strateški-poslovni partner, KBC in EBRD in več kot 900 malih delničarjev) doseči oboje. Dosegli smo 2,8-kratno razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno nakupa delnice in dosegli smo, da se zaradi dogovora strateškega-poslovnega partnerja in vlade in drugih lastnikov, ki je bil formalno potrjen ob samem nakupu, vse odločitve sprejemajo v Ljubljani in da NLB nastopa kot dejavnik na trgu jugovzhodne Evrope.

Ampak to tretjinsko lastništvo KBC je nekaj začasnega.

Do leta 2006 ne bo nobenih sprememb. Kaj bo potem, bo odvisno od takratne vlade. NLB izvaja pomembne naložbe v Sloveniji in jugovzhodni Evropi ter povečuje svojo vrednost. In kot je rekel sam predsednik uprave KBC: bolj pomembno je, da smo 34-odstotni lastnik banke, ki raste, kot 100-odstotni lastnik banke, ki ne raste. Tudi država je lahko dober lastnik, če so vzpostavljeni pogoji, da vsi lastniki podpirajo strategijo razvoja finančne institucije. Država kot lastnik je tedaj zainteresirana in omejena samo v tem, da skrbi za dovolj visok donos oz. dividendo za svoj kapitalski vložek. Seveda se lahko odloča, da bi vse prodala nekemu drugemu - tujemu lastniku, samo potem ne bi doma v polni meri izkoriščala največje vrednosti bank, to je informacijsko rento, ki jo imajo banke glede poznavanja slovenskega gospodarstva in glede podpore slovenskega gospodarstva na tujih trgih. Če bi imeli v Sloveniji samo tuje banke, te ne bi podpirale razvoja slovenskega gospodarstva na način kot ga sedaj. Tudi zaradi takšnega delovanja domačih bank imamo danes 4,9-odstotno gospodarsko rast. Edina banka, ki danes še ni privatizirana, je Nova kreditna banka Maribor. Dobro bi bilo, da bi se podoben koncept, kot smo ga oblikovali za NLB, oblikoval tudi za privatizacijo te banke.

Bo v tem primeru vaš zaveznik Marjan Podobnik?

Tega ne vem oziroma ne vem, za kaj natančno se SLS zavzema. Vsekakor bi bilo smiselno nadaljevati proces, ki ga je začela prejšnja vlada, tj. združevanje Poštne banke Slovenije in NKBM, ter s tem ustvariti to, česar NKBM še nima, to je prek poslovanja v vseh poštnih enotah vseslovenska prisotnost. To bi bil potem temelj, zaradi katerega bi bil neki strateški partner pripravljen vstopiti in vlagati v to banko, ker bi s tem dobil mrežo za trženje svojih produktov.

Ideja Marjana Podobnika je nekakšen obvezen pokojninski steber, ki bi ga sestavljale slovenske banke, zavarovalnice in Telekom?

Ključen vzrok, zakaj finančne institucije sploh privatizirati, je, da vzpostaviš pogoje, v katerih te lahko postanejo sposobne podpirati gospodarstvo. To je cilj. Saj ni cilj imeti banko v lasti 1. pokojninskega sklada. Ni cilj, da s tem saniraš pokojninsko blagajno. Zakon o javnih financah je jasno opredelil, da se mora iz prodaje državnega premoženja primarno zmanjševati javni dolg. In ko to delaš, ustvariš pogoje, da iz državnega proračuna zagotavljaš tisto, kar je potrebno za financiranje zdravstvene in pokojninske blagajne. V Sloveniji imamo nekaj skupin bank: NLB z njenimi podružnicami, avstrijske banke, francosko banko, italijansko banko in še državno neolastninjeno NKBM. Če bo slednjo kupila neka avstrijska ali ameriška banka, se bo o njenem poslovanju odločalo bodisi na Dunaju ali v New Yorku. Treba bi bilo ohraniti to, da se bodo odločitve sprejemale v Mariboru za dobro razvoja kreditojemalcev in v podporo razvoja celotne pokrajine, Slovenije in širšega gospodarskega prostora.

Za prihodnji razvoj Slovenije bo izjemno pomembna tudi sposobnost črpanja evropskih sredstev. Dr. Emil Erjavec (član pogajalske skupine) opozarja, da Slovenija izgublja koordinacijo, da vsako ministrstvo deluje posebej. Ali mislite, da lahko na uspešnost črpanja sredstev vpliva tudi to, da nimamo več ministra za evropske zadeve?

Vloga ministra za evropske zadeve je bila v vseh dosedanjih vladah vloga koordinatorja v imenu predsednika vlade. V obdobju začetka priprav na pogajanja, ko je to vlogo igral Igor Bavčar, je bila vpeljana še funkcija vodje ožje pogajalske skupine, in to je bil zelo posrečen koncept. Ko so šla pogajanja h koncu in je Bavčar odstopil, je bila odločitev, da nekdanji vodja pogajalske skupine Janez Potočnik postane minister za evropske zadeve, povsem ustrezna, saj je s tem pridobil dodatno politično težo. Mislim, da bi moral Janša obdržati oboje: službo vlade za evropske zadeve, ki jo vodi direktor in ki ima funkcijo ministra za evropske zadeve. Samo minister lahko enakopravno z drugimi ministri izvaja koordinacijo oziroma za predsednika vlade zagotavlja koordiniranje te funkcije. Minister za evropske zadeve je tisti, ki usmerja usklajevanje notranjih stališč do vseh tistih vprašanj, ki so horizontalna med ministrstvi. Naj bodo to pogajanja o finančni perspektivi, vzpostavljanje južne meje, vprašanje konkurenčnosti, sprememb kmetijske, okoljske politike, razvoja podeželja, nadaljnje krepitve raziskav in razvoja z vplivom na celotno gospodarstvo ipd. O vsem tem se pogajamo v okviru Evropske unije z drugimi 24 državami. Ta pogajanja imajo ključen vpliv na domače zadeve, ker se tako določa več kot 70 % slovenske zakonodaje. Zato ne preseneča, da se drugi ministri, tudi ministri za evropske zadeve, redno sestajajo zaradi čim boljše koordinacije evropskih tem.

Ali bo Janšev sekretar za evropske zadeve lahko sedel na teh sestankih?

Upam, da. Upam, da mu bodo ostali ministri dali mesto na tem sestanku. Vprašanje pa je tudi, ali bo imel dovolj veliko težo doma. Ali bo imel sedež na sejah vlade in ali bo predsedniku vlade kot državni sekretar za svoje delo ustrezno odgovarjal. Ali bo lahko kot državni sekretar koordiniral ministre? Ne nazadnje se postavlja tudi vprašanje odnosa do državnega zbora. G. Koprol ni bil imenovan s strani državnega zbora. Imenoval ga je predsednik vlade in zato se seveda postavlja vprašanje, ali bo enako suvereno kot ministri predstavljal stališča v državnem zboru. Prva izkušnja iz prejšnjega tedna že kaže, da bodo pri tem težave. Ko smo razpravljali o stališčih, ki jih zastopa predsednik vlade na današnjih sestankih v Bruslju, ki zadevajo nadaljnjo širitev EU, v državni zbor sploh ni bilo ne Koprola ne predsednika vlade. Samo s strani ministra za zunanje zadeve je bilo povedano vse o zunanjih odnosih, hkrati pa zelo malo ali skoraj nič o temah, ki zadevajo načela širitve EU in dogovore glede naslednje finančne perspektive.

Erjavec je v Delu zapisal, da se je birokratski sloj v Bruslju začel spraševati, za kaj se zavzema Slovenija. Ali stojimo na strani zainteresiranih za razvoj ali na strani tistih, ki so zainteresirani za javno finančno vzdržnost?

Prejšnja vlada je jasno povedala, da se bo v okviru naslednje finančne perspektive zavzemala za tisti obseg evropskega proračuna, ki bo omogočal uresničitev evropskih ciljev, to pa je: krepitev sredstev za potrebe uresničevanja lizbonske strategije, več denarja za raziskave, za transevropske projekte, več denarja za to, da dejansko naredimo iz evropskega trga notranji trg in pridemo do tega, da bo evropsko gospodarstvo najbolj konkurenčno. Zato smo rekli, da je potreben obseg sredstev na strani odhodkov, v večjem obsegu, kot je 1 % evropskega BDP. Zavzemali smo se za 1,14 % BDP. Znotraj večjega obsega sredstev pa smo, zavedajoč se, da je določen denar za skupno kmetijsko politiko, rekli, da je treba več dajati za kohezijo, tj. povečanje skladnosti razvoja v EU. Evropska komisija je s svojim predlogom letos poleti podala za nas ugoden predlog. Vlada je do sedaj vedno povedala tudi, da pričakuje, da bo struktura porabe taka, da bo zagotavljala Sloveniji primerne vzvode, ki bodo omogočali črpanje EU-sredstev. Kajti če bodo sredstva namenjena za investicijo v raziskave in razvoj, pri katerih bodo lahko udeležene samo največje države EU, potem to seveda ni v našem interesu. Zavzemali smo se tudi za to, da je ta obseg večji, ker smo želeli ustvariti prostor za financiranje nadaljnjih širitev Evropske unije. Mislim, da je zelo pomembno ohraniti to držo. Vendar sedaj za začetek delovanja nove vlade še ni jasno, kdo govori v imenu vlade. Minister za zunanje zadeve je ob zaslišanju na odboru za zunanjo politiko povedal, da se bo o tem pogajal minister za finance. Ko pa smo ministra za finance gospoda Bajuka vprašal, na kateri strani je, ali na strani tisti šestih držav, ki se zavzemajo za nižji obseg proračuna, ali med 13, ki so za njegovo povečevanje, ni bilo jasnega odgovora. To birokrati in predstavniki veleposlaništev zelo pozorno poslušajo. Če g. Bajuk niti ni šel na evropski svet, čeprav bodo tam diskutirali o naslednji finančni perspektivi, potem je to neka situacija, ki mi ni povsem razumljiva. Sam minister za finance pravi, da naj gresta na evropski svet predsednik vlade in minister za zunanje zadeve ter državni sekretar za evropske zadeve. Vendar se slednji v državni zbor niti še ni prišel predstavit in povedat, kakšna so njegova politična stališča. Še posle službe vlade za evropske zadeve kot resorja, ki sem ga vodil kot minister za evropske zadeve, naj bi predal državnemu sekretarju, ki je na ministrstvu za zunanje zadeve pristojen za skupno zunanjo in varnostno politiko. To nikoli ni bila pristojnost službe vlade za evropske zadeve. Upam, da bom v ponedeljek, 20. 12., lahko predal dela in naloge direktorja službe za evropske zadeve in ministra za evropske zadeve novo imenovanemu direktorju službe za evropske zadeve, državnemu sekretarju g. Koprolu. Predlagal mu bom, da še okrepi koordinacijo evropskih zadev.

Ali je to lahko kratkoročno res eden temeljnih razvojnih problemov Slovenije? Ali se to lahko pozna pri črpanju evropskih sredstev?

V pregledu potencialnih javnofinančnih učinkov sem jasno povedal, da iz koalicijske pogodbe kot skupka želja izhaja, da naj bi se 370 milijard slovenskih tolarjev ali kar za 6 % bruto domačega proizvoda dalo v nove namene - za izpolnitev obljub, zapisanih v koalicijski pogodbi. Hkrati je v pogodbi zapisano, da se bo skupaj za 2 % BDP zmanjšala javna poraba, za 2,5 % BDP pa je treba namene prilagoditi, če hočemo učinkovito črpati sredstva iz evropskih proračunov. To skupaj pomeni 10,5 % BDP prilagoditev ali spremembe v eni četrtini javne porabe. Ker sta znotraj javne porabe pokojninska in zdravstvena blagajni fiksni, to pomeni ogromno, skoraj nemogoče spreminjanje več kot 40 % državnega proračuna. Trpelo bo seveda tisto, kar v koalicijski pogodbi ni zapisano. Trpele bodo ali tiste potrebne spremembe v strukturi državnega proračuna, ki bi omogočile večje črpanje javnih sredstev, ali pa nameni, ki so v preteklih letih podpirali razvoj Slovenije. Iz takšnih napovedi lahko zunanji opazovalec hitro potegne zaključek, da se Slovenija ne bo mogla prilagoditi in se bo poslej zavzemala za nižji obseg evropskega proračuna, kar pomeni, da se bo kot sedma država priključila šestim neto plačnicam. To je možno razmišljanje zunanjih analitikov.

Ker pa hkrati ta vlada pravi, da bo dala davčne odpustke posameznim skupinam v Sloveniji in je to celo začela pri najbogatejših, je povsem jasno, da bo proračunskih virov zmanjkalo. Zato lahko Slovenija znotraj EU postane manj kredibilna, kot je bila.

Kakšna je vaša ocena glede kongresa LDS?

To je bil - po programskem - moj drugi kongres. Vodena je bila dobra diskusija. Sam demokratični pristop k diskusiji in kandidaturah in glasovanje sta pokazala, kaj delegati menijo. Vodstvo LDS je v celoti odstopilo, mandat novega vodstva pa je omejen na čas po lokalnih volitvah. Mislim, da je stranka konsolidirana, da je s statutarnimi spremembami naredila pomemben korak naprej in se z novim vodstvom usmerja v glavna cilja, ki sta pred nami, to pa je konstruktivno delovanje v opoziciji in priprave na lokalne volitve. Pred nami je usmeritev na teme, ki so teme volivcev. Za lokalne volitve, četudi velja načelno enako za katerekoli volitve, so to predvsem teme, ki opredeljujejo življenja in delo ljudi - od vzgoje, šolanja, zaposlitve, stanovanjske problematike in sobivanja z naravo, zdravja ljudi in skrbi za ostarele in tiste, ki imajo manj ali so kakorkoli drugače potrebni pomoči. Za lokalne - občinske volitve je nedvomno pomembno financiranje občin, vzpostavljanje pogojev za nadaljnji regionalni razvoj, razvoj komunalne infrastrukture, sobivanje z naravo, vzpostavljanje pogojev za razvoj gospodarstva ipd. Mogoče smo vrsto teh tem, zaradi usmeritve na državotvorne teme - vstop v EU, NATO, zaključevanje tranzicije, v obdobju pred zadnjimi volitvami preveč zanemarili.

Ali vas je motilo, da je bil Rop edini kandidat?

Moja ocena je bila, da bi bilo pojavljanje drugega kandidata dobrodošlo, vendar osebno nisem videl drugega tako izdelanega kandidata. In potem ko je bilo jasno, da je celotno vodstvo odstopilo, in ko se je pojavila kandidatura ter ko je novi in stari predsednik podal zelo korekten analitično poglobljen govor, v katerem je povedal vrsto razlogov, zakaj smo po 12 letih prišli v opozicijo, je bila volja delegatov izražena na tajnih volitvah. Predsednik je dobil 85 % glasov.

Kaj mislite o politiki LDS, je res šla preveč v levo? Ali ni liberalno ravno zavzemanje proti progresivni obdavčitvi bogatih?

To, kar pravite, drži še posebej za neoliberalizem severnoameriškega tipa. Gre za republikansko držo. Evropske liberalnodemokratske stranke se zavzemajo za obdavčitev, po kateri naj bi vsak prispeval sorazmerno po svoji ekonomski moči. Evropske stranke se ne zavzemajo za zmanjšanje davčne obremenitve najbogatejših. To, kar zagovarja LDS, ni premikanje na levo. Podmena, da smo šli preveč v levo, mogoče izhaja iz opažanj, da so šli drugi skrajno v desno. Mi se zavzemamo za ohranjanje socialnega, razvojnega in družbenega konsenza, ki smo ga s težavami gradili vseh 13 let samostojne Slovenije. To je dobra sredinska drža, ki upošteva demokratična in liberalna načela. Prvi sprejeti vladni predlog sprememb zakona o dohodnini, napovedi iz nekaterih volilnih programov, npr. Nove Slovenije, ki se je zavzemal za radikalno zmanjšanje javne porabe s 43 % na 35-odstotni obseg, kar je več kot celoten obseg solidarnostno zbranih sredstev za zdravstvo, in napovedi iz koalicijske pogodbe pa nakazujejo, da gre nova skrajno desno. Ali se je odločila za republikanizem, bomo videli. V prvih potezah sledi prvim Bushevim potezam izpred štirih letih, ki so potem hitro izničile, kar so z velikim naporom naredili demokrati - tj. namenili denar za nove namene in prek skladnejše obdavčitve ustvarili presežek v javnih financah z namenom vzpostavitve bolj solidarnega zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Ker naša vlada začenja z zmanjševanjem prihodkov in hkrati napoveduje povečanje porabe, je treba povedati, da to dvoje ne gre skupaj. In to mislim, da je ključno. Če je prva poteza indikacija nadaljnjih potez in napoved rušenje davčnega sistema ter javnofinančnih prihodkov, potem to lahko resno destabilizira javnofinančni sistem. Tako bo konec leta 2006 težko prevzeti evro in ohraniti dosedanjo kredibilnost Slovenije.